Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèuglašèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni uglašen: neuglašen klavir / neuglašeno petje neubrano

SSKJ²

nèuglašênost -i ž (ȅ-é)
lastnost, značilnost neuglašenega: neuglašenost klavirja; pren., knjiž. neuglašenost s svetom je dobila v njegovi liriki prav pretresljive oblike

SSKJ²

nèugléden -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
nav. ekspr. ki ni ugleden: prebiral je po večini dela neuglednih pisateljev / spoznal je, da si je izbral precej neugleden poklic
// publ. skromen, preprost: stanuje v nizki, neugledni hiši / neugledna mestna četrt zanemarjena, neurejena

SSKJ²

nèugnán -a -o prid. (ȅ-á)
1. ki se ne da ugnati, obvladati: po dvorišču so se podili neugnani otroci; po temperamentu je neugnan / ekspr. vesela, neugnana mladost / ekspr. neugnan žrebec divji, neukročen
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dela z neugnano vztrajnostjo; neugnana želja po sreči / neugnana opravljivka je velika, huda
● ekspr. bali so se njenega neugnanega jezika opravljanja, obrekovanja; ekspr. pri delu je neugnan zelo priden, prizadeven

nèugnáno

prisl.:

neugnano se igrati, plesati

SSKJ²

nèugnánček -čka m (ȅ-á)
manjšalnica od neugnanec: končno so tudi najmanjši neugnančki omagali in pospali

SSKJ²

nèugnánec -nca m (ȅ-á)
ekspr. neugnan človek, zlasti otrok: mala neugnanca sta ji neprenehoma nagajala / načrti mladih neugnancev

SSKJ²

nèugnánka -e ž (ȅ-á)
ekspr. neugnana ženska, zlasti deklica: razposajena neugnanka / od zore do mraka dela ta neugnanka

SSKJ²

nèugnánost -i ž (ȅ-á)
lastnost neugnanega človeka, zlasti otroka: neugnanost otrok jo je vznemirjala / mladostna neugnanost

SSKJ²

nèugóden -dna -o prid., nèugódnejši (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄)
ki ni ugoden: za poroko si je izbral precej neugoden čas; prišel je v neugodnem trenutku / dela v neugodnih okoliščinah; neugodne življenjske razmere / za košnjo neugodno vreme / neugodna rešitev prošnje / neugoden duševni, telesni občutek / neugodni rezultati dela / neugodna kritika, ocena negativna, odklonilna

nèugódno

prisl.:

neugodno se počutiti

dogodek je neugodno vplival nanj

/ v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku ob teh besedah ji je bilo zelo neugodno

SSKJ²

nèugódje -a s (ȅ-ọ̑)
kar je nasprotno, drugačno od ugodja: ob misli na jutrišnji dan ga je obšlo neugodje; izražati, občutiti, prikriti neugodje; duševno, telesno neugodje; občutek neugodja / knjiž. z naraščajočim neugodjem je pogledovala na uro nejevoljo

SSKJ²

nèugódnost -i ž (ȅ-ọ́)
lastnost, značilnost neugodnega: zaradi neugodnosti razstavnega prostora ni bilo pričakovanega obiska / boriti se je moral z mnogimi neugodnostmi neprijetnostmi, težavami

SSKJ²

nèugonobljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
knjiž. neuničljiv: neugonobljiva snov; neugonobljivo pohištvo trdno, trpežno / to je izredno delaven, neugonobljiv človek / neugonobljivo hrepenenje zelo veliko

SSKJ²

nèugonobljívost -i ž (ȅ-í)
knjiž. neuničljivost: neugonobljivost snovi

SSKJ²

nèugotovljèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni ugotovljen: avtor dela je neugotovljen; še neugotovljena škoda

SSKJ²

nèugotovljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da ugotoviti: neugotovljivi avtorji; ime pesnika je neugotovljivo / brundal je neugotovljiv napev

SSKJ²

nèuhójen -a -o prid. (ȅ-ọ́)
ki ni uhojen: neuhojena pot, steza / težko je hodil v neuhojenih čevljih

SSKJ²

nèuigrán -a -o prid. (ȅ-á)
publ. ki ni uigran: moštvo je še neuigrano

SSKJ²

nèuigránost -i ž (ȅ-á)
publ. lastnost neuigranega človeka: tudi neuigranost igralcev je bila vzrok za neuspeh

SSKJ²

nèujemálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
jezikosl., v zvezi neujemalni prilastek prilastek, ki se v sklonu ne ujema z odnosnico:

SSKJ²

nèujémanje -a s (ȅ-ẹ̑)
kar je nasprotno, drugačno od ujemanja: neujemanje cene z vrednostjo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèujemljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
nav. ekspr. ki se ne da ujeti: na konjih so bili neujemljivi / neujemljiv trenutek / neujemljiva svetloba

SSKJ²

neúk -a -o prid. (ȗ ū)
star. neizobražen, nešolan: razumeli so ga brez težave tudi neuki ljudje / v teh stvareh je precej neuk neveden, nepoučen

SSKJ²

nèukanljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
knjiž., zastar. neizpodbiten, nedvomen: neukanljiv dokaz

SSKJ²

nèukinljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
publ. neodpravljiv: neukinljivo protislovje

SSKJ²

nèuklonljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
nav. ekspr. ki se ne da ukloniti: neuklonljiv človek / neuklonljiv ponos / borili so se z neuklonljivo voljo

SSKJ²

nèuklonljívost -i ž (ȅ-í)
nav. ekspr. lastnost, značilnost neuklonljivega človeka: glas o njegovi neuklonljivosti se je razširil daleč okrog / občudovali so neuklonljivost njegove volje

SSKJ²

neúkost -i ž (ū)
star. neizobraženost, nevednost: zaradi svoje neukosti niso razumeli njegovih besed / ostajati v neukosti

SSKJ²

nèukrépanje -a s (ȅ-ẹ̑)
dejstvo, da se ne ukrepa: neukrepanje pristojne inšpekcije; neukrepanje policije; neukrepanje vlade; razlogi za neukrepanje

SSKJ²

neukréten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
zastar. okoren, neroden2: neukreten fant / težka, neukretna hoja

SSKJ²

nèukročèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni ukročen: neukročena žival / ekspr. neukročeni fantje / ekspr.: neukročen mladostni nemir; neukročen smeh se je razlegal po dvorani

SSKJ²

nèukrôten -tna -o prid. (ȅ-ó ȅ-ō)
knjiž. neukrotljiv: neukroten konj / dekle je neukrotno / bruhnil je v neukroten smeh

SSKJ²

nèukrotljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki se ne da ukrotiti: neukrotljiv tiger, žrebec / ekspr. ti otroci so neukrotljivi
// nav. ekspr. ki se ne da obvladati, premagati: neukrotljiv pohlep; mučila ga je neukrotljiva radovednost
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: popadel ga je neukrotljiv smeh; neukrotljiva jeza

nèukrotljívo

prisl.:

neukrotljivo se boriti

govorila je kar naprej, neukrotljivo

SSKJ²

nèukrotljívec -vca m (ȅ-ȋ)
ekspr. neukrotljiv človek: pri tem neukrotljivcu te vedno kaj preseneti

SSKJ²

nèukrotljívka -e ž (ȅ-ȋ)
ekspr. neukrotljiva ženska: razbrzdanka in neukrotljivka je bila

SSKJ²

nèukrotljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neukrotljivega: neukrotljivost živali / ekspr.: pritožbe zaradi fantove neukrotljivosti; mladostna neukrotljivost

SSKJ²

nèulovljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
nav. ekspr. ki se ne da uloviti: neulovljiva veverica je skakala z veje na vejo / neulovljiv tat, vlomilec / neulovljiv privid, trenutek
// knjiž. nedoločljiv, neopredeljiv: neulovljiv izraz na obrazu / pisatelj je v marsičem nejasen in neulovljiv

SSKJ²

neúmen -mna -o prid., neúmnejši (ú ū)
1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo / ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti / kot psovka gos neumna
// ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor
2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel / kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno
// ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli
3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo
4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen
5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži
● pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti

neúmno

prisl.:

neumno govoriti, se smejati, svetovati

neumno dober je do sorodnikov

neumno začuden obraz

/ v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš

neúmni

-a -o sam.:

neumni ne upoštevajo dokazov

govoril je same neumne

po neumnem je zapravila ugled

SSKJ²

nèumérjen -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
knjiž. ki ni umerjen: neumerjen človek; v govorjenju je neumerjen

SSKJ²

nèumérjenost -i ž (ȅ-ẹ̑)
knjiž. lastnost neumerjenega: čustvena neumerjenost

SSKJ²

nèumésten -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
neprimeren: neumestna pripomba, šala; njegovo vprašanje je bilo v tistem razpoloženju zelo neumestno / njegova ljubosumnost je bila neumestna neupravičena

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèuméstnost -i ž (ȅ-ẹ́)
neprimernost: kmalu se je pokazala neumestnost nove določbe; neumestnost pripombe

SSKJ²

nèumétnik -a m (ȅ-ẹ̑)
kdor ni umetnik: neumetnik težko presoja umetnostne probleme; njegova dela so cenili umetniki in neumetniki

SSKJ²

nèumétniški -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni umetniški: neumetniška dejavnost / umetniške in neumetniške slike / neumetniška stališča / ekspr. slab, neumetniški film

SSKJ²

nèumétnost -i ž (ȅ-ẹ́)
kar je nasprotno, drugačno od umetnosti: skušali so odkriti, kaj je umetnost in kaj neumetnost / ekspr. v gledališko življenje so vnašali neznanje in neumetnost

SSKJ²

nèumétnosten -tna -o prid. (ȅ-ẹ́)
lit. ki ni umetnosten: neumetnostna besedila

SSKJ²

nèumevajóč tudi nèumevajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
star. nerazumevajoč: od njega niso pričakovali tako neumevajočega mnenja / srečala je njegov neumevajoči pogled

SSKJ²

nèumévanje -a s (ȅ-ẹ́)
star. nerazumevanje: neumevanje jezika / kazal je izrazito neumevanje za umetniško ustvarjanje

SSKJ²

nèuméven -vna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
star. nerazumljiv: neumevna razlaga / nagovoril ga je v njemu neumevnem jeziku

nèumévno

prisl.:

neumevno govoriti

/ v povedni rabi zdelo se mu je neumevno, da ga je zavrnila

SSKJ²

nèumírjen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni umirjen: odšel je žalosten in neumirjen / spregovoriti z neumirjenim glasom

SSKJ²

nèumirljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da umiriti: neumirljiv fant / ekspr. neumirljivo iskanje resnice

SSKJ²

nèumít -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni umit: neumite roke / nepočesani, neumiti otroci

SSKJ²

nèumljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
knjiž. nerazumljiv: neumljivi pojavi; neumljiva beseda, razlaga / neumljivo otroško govorjenje / ekspr. neumljiva sreča zelo velika

SSKJ²

nèumljívost -i ž (ȅ-í)
knjiž. nerazumljivost: njegovih pesmi zaradi neumljivosti niso brali

SSKJ²

neúmnež -a m (ȗ)
ekspr. neumen človek: tak neumnež, kot je on, vse narobe naredi / dela se neumneža, ki ne zna do pet šteti / kot psovka stoj, neumnež, da ne boš vsega pohodil

SSKJ²

neúmnica -e ž (ȗ)
ekspr. neumna ženska: ošabna neumnica / bila je prava neumnica, vse jim je povedala / kot psovka neumnica, še tega ne znaš

SSKJ²

neúmnik -a m (ȗ)
knjiž. neumen človek: zmerjala ga je z neumnikom

SSKJ²

neúmnost -i ž (ú)
1. lastnost neumnega človeka: njegovo neumnost so hitro opazili / obžalovali so neumnost njegove odločitve / pooseb. molči, neumnost neumna
2. ekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: ta prepoved se mu je zdela neumnost / govoriti neumnosti; slabš. klatiti, kvasiti neumnosti; počenjati, uganjati neumnosti; kakšno neumnost je spet povedal / kot vzklik nobenih neumnosti
// kar je neumno sploh: take neumnosti še nisem bral, gledal / napolnili so mu glavo z neumnostmi neumnimi nazori, mislimi
3. v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: pravi, da bo zamenjal službo – neumnost; neumnost, tega ne verjamem
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz neumnosti, po neumnosti izraža, da je kaj nastalo brez pravega vzroka ali podlage: storiti kaj iz neumnosti; po neumnosti izgubiti delo; prav po neumnosti sem se udaril

SSKJ²

nèumóren -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄)
zastar. neutruden, neutrudljiv: neumoren delavec / njen plesalec je bil neumoren / neumorna delavnost, pridnost

nèumórno

prisl.:

neumorno delati, pisati

SSKJ²

nèumrjóč tudi nèumrjòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
zastar. nesmrten: neumrjoč umetnik / neumrjoče stvaritve
♦ rel. neumrjoča duša neumrljiva duša

SSKJ²

nèumrjóčnost -i ž (ȅ-ọ́)
zastar. nesmrtnost: neumrjočnost pesnikovih del

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèumŕl -a -o prid. (ȅ-ȓ ȅ-ŕ)
zastar. nesmrten: slaviti neumrlega pesnika / neumrle zasluge neminljive

SSKJ²

nèumrljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki ne umre: noben človek ni neumrljiv
♦ rel. neumrljiva duša
2. zastar. nesmrten: neumrljiv pesnik / neumrljivo upanje neminljivo

SSKJ²

nèumrljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neumrljivega: neumrljivost božanstva / zastar. neumrljivost hrepenenja neminljivost
♦ rel. neumrljivost duše

SSKJ²

neúmščina -e ž (ȗ)
nar. neumno govorjenje ali ravnanje; neumnost: kakšno neumščino si spet naredil

SSKJ²

nèuničljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki se ne da uničiti: neuničljiva energija / ekspr.: neuničljiv narod; zdelo se je, da je nasprotnik neuničljiv / ekspr. to je njihova neuničljiva pravica
● ekspr. vse dni dela, neuničljiv je zelo delaven; ekspr. v svojem optimizmu je neuničljiv vedno je optimističen
// ekspr. trden, trpežen: neuničljivi čevlji; to blago je res neuničljivo
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neuničljivo voljo ima; neuničljivo upanje

SSKJ²

nèuničljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neuničljivega: neuničljivost snovi / ekspr. prepričanje o neuničljivosti čet

SSKJ²

nèuniformíran -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni uniformiran: neuniformirani ljudje; pren., ekspr. neuniformiran način življenja

SSKJ²

nèuniverzitéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni univerziteten: neuniverzitetni učitelji; neuniverzitetna raziskovalna ustanova; neuniverzitetni del visokošolskega izobraževanja

SSKJ²

nèupíranje -a s (ȅ-ī)
kar je nasprotno, drugačno od upiranja: neupiranje določbam, predpisom
♦ filoz. nauk o neupiranju religiozno-filozofski nauk L. N. Tolstoja, da se mora zlo sprejemati brez upiranja

SSKJ²

nèupogljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da upogniti: neupogljiva palica; pren. neupogljiv človek; neupogljiv ponos, značaj; neupogljiva sila, volja

SSKJ²

nèupogljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neupogljivega: neupogljivost materiala; pren. njegova neupogljivost jih je spodbujala; neupogljivost volje, značaja

SSKJ²

nèupógnjen tudi nèupôgnjen -a -o prid. (ȅ-ọ́; ȅ-ó)
ki ni upognjen: ravne, neupognjene veje; pren. človek neupognjene volje

SSKJ²

nèuporába -e ž (ȅ-ȃ)
kar je nasprotno, drugačno od uporabe: neuporaba besede; neuporaba grožnje, sile

SSKJ²

nèuporáben -bna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki se ne da uporabiti, uporabljati: neuporabni prostori; stroj je neuporaben; zaradi tega živila še niso neuporabna / ekspr. neuporaben človek je / ekspr. neuporabno dramsko delo slabo, nekvalitetno

SSKJ²

nèuporábljen -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni uporabljen: novi, še neuporabljeni predmeti; neuporabljene tiskovine / drugi prostori so ostali zaprti in neuporabljeni

SSKJ²

nèuporabljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
neuporaben: soba je zaradi vlage neuporabljiva

SSKJ²

nèuporábnik -a m (ȅ-ȃ)
kdor ni uporabnik: neuporabnik interneta; neuporabnik mobilnega telefona / neuporabniki drog

SSKJ²

nèuporábnost -i ž (ȅ-á)
lastnost, značilnost neuporabnega: neuporabnost motorja jim je onemogočila polet / tekma je bila prekinjena zaradi neuporabnosti igrišča / ekspr. pritoževal se je nad njeno nedelavnostjo in neuporabnostjo

SSKJ²

nèupoštévan -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
ki ni upoštevan: neupoštevani predlogi, vzroki; njegove besede, želje so ostale neupoštevane / malo znani, neupoštevani ljudje

SSKJ²

nèupoštévanje -a s (ȅ-ẹ́)
kar je nasprotno, drugačno od upoštevanja: ta kritika temelji na neupoštevanju umetnikovega razvoja / neupoštevanje izraženih mnenj / neupoštevanje predpisov, zakonov neizpolnjevanje / knjiž. neupoštevanje pravic nepriznavanje, odrekanje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèupoštéven -vna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
knjiž. ki se ne da upoštevati: neupošteven predlog, ugovor; opravičilo se mu je zdelo neupoštevno

SSKJ²

nèupravíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni upravičen, ni utemeljen: neupravičen očitek, sum; njegov strah je neupravičen; neupravičena zahteva / neupravičeno bogatenje / neupravičen lov nedovoljen / neprav. zaradi neupravičenih ur je bil dijak kaznovan neopravičenih ur

nèupravíčeno

prisl.:

neupravičeno grajati, kaznovati

SSKJ²

nèupravíčenec -nca m (ȅ-ȋ)
kdor nima pravice do česa: zgodilo se je, da so dobili nakaznice neupravičenci, upravičenci pa ne

SSKJ²

nèupravíčenost -i ž (ȅ-ȋ)
lastnost, značilnost neupravičenega: presojati upravičenost in neupravičenost pritožbe

SSKJ²

nèuprizorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ni uprizorljiv: tako razpoloženje je neuprizorljivo / ekspr. neuprizorljiva drama težko uprizorljiva

SSKJ²

nèuráden -dna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni uraden: neuradni podatki, rezultati; ta komentar je neuraden; neuradne diskusije / ekspr. prijeten, neuraden pogovor sproščen / sprejeti stranko med neuradnimi urami
♦ pravn. neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih; šport. neuradno tekmovanje

nèurádno

prisl.:

neuradno obiskati državo

neuradno se pogovarjati

SSKJ²

nèuravnotéžen -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
knjiž. ki ni uravnotežen: neuravnotežene sile povzročajo gibanje v zemeljski skorji / neuravnotežena mladina neuravnovešena

SSKJ²

nèuravnotéženost -i ž (ȅ-ẹ̑)
knjiž. lastnost, značilnost neuravnoteženega: neuravnoteženost v gospodarstvu / zavedala se je svoje slabosti in neuravnoteženosti neuravnovešenosti

SSKJ²

nèuravnovéšen -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni uravnovešen: proračun je glede na dohodke in izdatke neuravnovešen / nestalen, neuravnovešen značaj; vihrava, neuravnovešena mladina; čustveno neuravnovešena ženska / duševno neuravnovešen človek

SSKJ²

nèuravnovéšenec -nca m (ȅ-ẹ̑)
ekspr. neuravnovešen človek: čudak in neuravnovešenec je / že njegovo vedenje je izražalo duševnega neuravnovešenca

SSKJ²

nèuravnovéšenost -i ž (ȅ-ẹ̑)
lastnost, značilnost neuravnovešenega: neuravnovešenost cen / nervozne kretnje so izdajale njegovo neuravnovešenost / kazati znake duševne neuravnovešenosti

SSKJ²

nèurejèn -êna -o prid.(ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni urejen: nepospravljena, neurejena soba / prostor okoli blokov je še neurejen / neurejena množica, skupina / duševno, notranje neurejen človek neuravnovešen / živi v slabih, neurejenih razmerah / ima neurejeno prebavo / neurejena obleka / fant neurejene zunanjosti

nèurejêno

prisl.:

neurejeno so se pomikali proti izhodu

SSKJ²

nèurejênost -i ž (ȅ-é)
lastnost, značilnost neurejenega: soba je naredila nanj vtis neurejenosti / kljub navidezni neurejenosti besed je bilo čutiti logično mišljenje / neurejenost družbenih razmer

SSKJ²

neúren -rna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na neurje: neurni oblaki se kopičijo od severa / divjanje neurne vode

SSKJ²

nèuresníčen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni uresničen: neuresničeni načrti; neuresničene želje / neuresničeni ideali

SSKJ²

nèuresničljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da uresničiti: neuresničljiv načrt, pogoj; neuresničljive sanje, želje / to je neuresničljiv ideal
♦ jezikosl. neuresničljivi pogojni odvisnik odvisni stavek, ki izraža neuresničljiv pogoj

SSKJ²

nèuresničljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neuresničljivega: neuresničljivost zamisli, želj

SSKJ²

neúrje -a s (ȗ)
zelo močne padavine, navadno s hudim vetrom: neurje je naredilo veliko škodo; kraj je zajelo neurje / snežno neurje; pren. neurje v duši

SSKJ²

neúrnik -a m (ȗ)
knjiž. hudournik: s hriba je pridrl neurnik

SSKJ²

nèusáhel -hla -o [neusahəu̯] prid. (ȅ-á)
ki ni usahel: še neusahlo cvetje / ekspr. neusahel vir sreče trajen, neminljiv

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèusahljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ne usahne: neusahljiv studenec, vrelec; pren. njegov neusahljivi humor; trgovina je bila neusahljiv vir dohodkov

SSKJ²

nèusahljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neusahljivega: neusahljivost izvira; pren. neusahljivost ustvarjalne moči

SSKJ²

nèusklajèn -êna -o in nèusklájen -a -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȃ)
ki ni usklajen: neusklajeno delo posameznikov / neusklajeni medsebojni odnosi neurejeni

SSKJ²

nèusklajênost in nèusklájenost -i ž (ȅ-é; ȅ-ȃ)
lastnost, značilnost neusklajenega: neusklajenost proizvodnje in porabe / čutiti je bilo neusklajenost med solistko in dirigentom

SSKJ²

nèuslíšan -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni uslišan, ni izpolnjen: neuslišane prošnje, želje / ekspr. neuslišana ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača

SSKJ²

nèuslúžen -žna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū)
ki mu manjka uslužnosti, ustrežljivosti: neuslužen natakar

SSKJ²

nèusmérjen -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni usmerjen: neusmerjena svetloba / neusmerjen razvoj

SSKJ²

nèusmíljen1 -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki mu manjka usmiljenja, dobrote: neusmiljen človek; trd, neusmiljen gospodar; biti neusmiljen do koga / ekspr.: neusmiljena roka; neusmiljeno srce / ekspr. neusmiljena smrt, usoda / ostra, neusmiljena kritika neprizanesljiva

nèusmíljeno

prisl.:

neusmiljeno pretepati

neusmiljeno ravnati s kom

neusmiljeno uničevati

SSKJ²

neusmíljen2 -a -o prid. (ȋ)
ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neusmiljena pripeka, vročina; njegovo neusmiljeno kričanje je privabilo veliko ljudi / neusmiljeno vreme slabo, grdo

neusmíljeno

prisl.:

neusmiljeno se dere

sonce neusmiljeno pripeka

neusmiljeno vroče je

SSKJ²

nèusmíljenec -nca m (ȅ-ȋ)
ekspr. neusmiljen človek: ta neusmiljenec mu ni hotel pomagati

SSKJ²

nèusmíljenost -i ž (ȅ-ȋ)
lastnost, značilnost nèusmíljenega: ni mogla razumeti njegove neusmiljenosti / ekspr. neusmiljenost obsodbe, vojne

SSKJ²

nèusójen -a -o prid. (ȅ-ọ́)
ekspr. ki (komu) ni usojen: stopala je za krsto neusojenega ji zaročenca / manjkalo je samo še nekaj neusojenih let, da bi uresničil svoj načrt

SSKJ²

nèuspèh tudi nèuspéh -éha m (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑)
kar je nasprotno, drugačno od uspeha: neuspeh ga je potrl; bala se je neuspeha; doživeti neuspeh; gospodarski, vzgojni neuspeh; vrsta neuspehov; uspehi in neuspehi / neuspeh prošnje, vloge neuspešnost
● publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno

SSKJ²

nèuspèl in nèuspél -éla -o [neuspeu̯] prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́)
ki ni uspel, se ni posrečil: kljub neuspelemu poskusu ni odnehal; neuspela akcija, operacija / neuspela predstava / publ. neuspel umetnik nepriznan

SSKJ²

nèuspélost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost neuspelega: neuspelost poskusa

SSKJ²

nèuspéšen -šna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki nima uspeha: neuspešen pouk; neuspešna vzgoja; neuspešna pogajanja / neuspešen pisatelj; neuspešen študent / iskanje je bilo neuspešno brezuspešno

SSKJ²

nèuspéšnost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost neuspešnega: neuspešnost pogajanj / neuspešnost prošnje / poslovna neuspešnost

SSKJ²

nèuspévanje -a s (ȅ-ẹ́)
publ. kar je nasprotno, drugačno od uspevanja: iskali so vzroke za neuspevanje gledališča

SSKJ²

nèusposóbljen -a -o prid. (ȅ-ọ̑)
ki ni usposobljen: strokovno neusposobljeni delavci; za to delo je neusposobljen

SSKJ²

nèustaljèn -êna -o in nèustáljen -a -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȃ)
ki ni ustaljen: neustaljeni izrazi, pojmi / mladi, še neustaljeni ljudje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèustaljênost in nèustáljenost -i ž (ȅ-é; ȅ-ȃ)
lastnost, značilnost neustaljenega: neustaljenost izrazov / niso mu zaupali zaradi njegove neustaljenosti

SSKJ²

nèustáven -vna -o prid. (ȅ-á)
pravn. brezustaven: neustavna doba
// protiustaven: neustavno dejanje

SSKJ²

nèustavljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki se ne da ustaviti, zadržati: neustavljiv napad; neustavljiv razvoj industrije; neustavljiva moč, vnema / stresal ga je neustavljiv drget; neustavljiv smeh
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neustavljiva želja; zajelo ga je neustavljivo razburjenje / njena neustavljiva ljubkost ga je premagala
● ekspr. z neustavljivo silo jo je vleklo domov zelo, močno

nèustavljívo

prisl.:

neustavljivo drveti, prodirati

neustavljivo lep otrok

SSKJ²

nèustávnost -i ž (ȅ-á)
pravn. brezustavnost: neustavnost dobe
// protiustavnost: neustavnost akta

SSKJ²

nèustrášen1 -a -o prid. (ȅ-ȃ)
knjiž. pogumen, odločen: neustrašeni borci, vojaki / z neustrašenim glasom je povedal, kaj misli o njem

SSKJ²

nèustrášen2 -šna -o prid. (ȅ-ȃ)
pogumen, odločen: pogumni, neustrašni ljudje / poznali so njegov neustrašni značaj

SSKJ²

nèustrášenost -i ž (ȅ-ȃ)
knjiž. pogumnost, odločnost: komaj je čakal prilike, da bi pokazal svojo neustrašenost

SSKJ²

nèustrašljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
pogumen, odločen: neustrašljiv človek, junak

SSKJ²

nèustrezajóč tudi nèustrezajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
neprimeren: glasbena skupina ni najboljša zaradi neustrezajočih instrumentov

SSKJ²

nèustrézen -zna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
neprimeren: neustrezna pripomba / evfem.: živi v neustreznih razmerah slabih; ima majhno, neustrezno stanovanje slabo / neustrezen izraz; neustrezna beseda

SSKJ²

nèustréznost -i ž (ȅ-ẹ́)
neprimernost: pritoževali so se zaradi neustreznosti roka / neustreznost znanja

SSKJ²

nèustrežljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ni ustrežljiv: neprijazna, neustrežljiva prodajalka

SSKJ²

nèustrojèn -êna -o tudi nèustrójen -a -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ọ́)
ki ni ustrojen: neustrojena koža

SSKJ²

nèustvarjálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni ustvarjalen: to so neustvarjalni ljudje / njegov neustvarjalni odnos ovira sodelavce

SSKJ²

nèustvarjálnost -i ž (ȅ-ȃ)
lastnost, značilnost neustvarjalnega: v tem se kaže neustvarjalnost in razkroj stare družbe

SSKJ²

nèustvarljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
knjiž. neuresničljiv, neizvedljiv, neizpolnljiv: neustvarljivi načrti / neustvarljive obljube

SSKJ²

nèutajljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da utajiti, prikriti: neutajljivi dohodki; neutajljiva krivda; neutajljiva dejanja / neutajljiva resnica; to so neutajljiva dejstva / neutajljivo razburjenje, veselje
// knjiž. neizpodbiten, nedvomen: bliža se neutajljiv konec; neutajljiv poraz, uspeh / razlika med njima je neutajljiva

nèutajljívo

člen.:

podatki neutajljivo pričajo o tem

SSKJ²

neutégoma prisl. (ẹ̑)
1. star. nemudoma: treba je neutegoma poslati pomoč
2. zastar. nepričakovano: ko je neutegoma stal pred menoj, sem se ga ustrašil

SSKJ²

nèutemeljèn -êna -o prid.(ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni utemeljen: neutemeljena pritožba, prošnja / neutemeljen strah; neutemeljene govorice, izjave / psihološko neutemeljeno dejanje

nèutemeljêno

prisl.:

neutemeljeno obtoževati

SSKJ²

nèutemeljênost -i ž (ȅ-é)
lastnost, značilnost neutemeljenega: neutemeljenost pritožbe, prošnje / dokazati neutemeljenost dvomov, mnenja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèutéšen1 -šna -o prid. (ȅ-ẹ̄)
nav. ekspr. ki se ne da utešiti: obšla ga je neutešna žalost
// neizpolnljiv, neuresničljiv: neutešna želja po svobodi; močno, neutešno hrepenenje

nèutéšno

prisl.:

neutešno jokati

SSKJ²

nèutešèn2 -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
1. ki ni utešen: neutešen otrok / neutešen jok; neutešena radovednost / neutešena lakota / neutešeno srce
// knjiž. neizpolnjen, neuresničen: neutešene želje; njeno hrepenenje je bilo neutešeno
2. knjiž. (spolno) nezadovoljen; nepotešen: neutešena žena / neutešena sla

SSKJ²

nèutešênost -i ž (ȅ-é)
stanje neutešenega človeka: njegove solze so izražale neutešenost / knjiž. neutešenost hrepenenja

SSKJ²

nèutešljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da utešiti: v svoji potrtosti je bila neutešljiva / neutešljiva žalost / neutešljiva lakota, žeja
// knjiž. neizpolnljiv, neuresničljiv: neutešljive želje; misel na dom jo je navdala z neutešljivim hrepenenjem

nèutešljívo

prisl.:

neutešljivo jokati

SSKJ²

nèutešljívost -i ž (ȅ-í)
knjiž. neizpolnljivost, neuresničljivost: neutešljivost želj

SSKJ²

nèutihljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
knjiž. ki (dolgo) ne utihne: neutihljiv smeh; neutihljivo stokanje ranjencev
// ekspr. pogost, pogosten: materina neutihljiva graja

nèutihljívo

prisl.:

kos je neutihljivo pel

SSKJ²

nèutolážen1 -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni utolažen: neutolažen otrok; odšel je neutolažen

SSKJ²

nèutolážen2 -žna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
knjiž. neutolažljiv: ko je umrl mož, je bila neutolažna

SSKJ²

nèutolažljív -a -o prid.(ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da utolažiti: neutolažljiv otrok; ob sinovi nesreči je bil neutolažljiv / planila je v neutolažljiv jok

nèutolažljívo

prisl.:

neutolažljivo ihteti

SSKJ²

nèutolažljívost -i ž (ȅ-í)
stanje neutolažljivega človeka: vsi so bili v skrbeh zaradi očetove neutolažljivosti / v svoji neutolažljivosti se je izogibal ljudem

SSKJ²

nèutŕjen -a -o prid. (ȅ-ŕ)
ki ni utrjen: neutrjeno cestišče / ekspr. neutrjeni meščani neodporni
♦ arheol. neutrjena naselbina naselbina brez obrambnega obzidja ali nasipa

SSKJ²

nèutrúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) nav. ekspr.
1. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo: neutruden delavec, pisatelj / občudovali so njegovo neutrudno delo / kljub neutrudnemu iskanju ga niso našli vztrajnemu
2. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neutrudna požrtvovalnost, pridnost

nèutrúdno

prisl.:

neutrudno delati, pisati

SSKJ²

nèutrudljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki se ne utrudi (hitro): neutrudljivi fantje so jih ves dan vodili po mestu / do jutra je bilo še dolgo, njegove misli pa so bile neutrudljive
// ki ne utruja, utrudi: prijetno, neutrudljivo delo ima
2. knjiž. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo; neutruden: večkrat se je spomnil svojega neutrudljivega učitelja

nèutrudljívo

prisl.:

neutrudljivo pomagati, vaditi

SSKJ²

nèutrudljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neutrudljivega človeka: zaradi svoje neutrudljivosti je delal noč in dan / knjiž. v svoji neutrudljivosti ni nehal raziskovati neutrudnosti

SSKJ²

nèutrúdnost -i ž (ȅ-ú)
nav. ekspr. lastnost, značilnost neutrudnega človeka: pisateljeva neutrudnost je vzbujala občudovanje / stregla mu je z izredno neutrudnostjo

SSKJ²

nèuvédba in nèuvêdba -e ž (ȅ-ẹ̑; ȅ-ȇ)
kar je nasprotno od uvedbe: neuvedba davka; neuvedba vinjet za tovorna vozila

SSKJ²

nèuveljávljanje -a s (ȅ-á)
kar je nasprotno, drugačno od uveljavljanja: neuveljavljanje pravic / kritiziral je neuveljavljanje žensk v politiki

SSKJ²

nèuvidéven -vna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki mu manjka uvidevnosti, razumevanja: neuvideven vzgojitelj / nekateri neuvidevni obiskovalci bolnike z govorjenjem preveč utrujajo

SSKJ²

nèuvidévnost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost neuvidevnega človeka: zaradi neuvidevnosti vodstva niso mogli tekmovati

SSKJ²

nèuvŕščanje -a s (ȅ-ŕ)
publ. pojav ali stanje, da se posamezne države ne vključujejo v politične ali vojaške bloke: utrjevati ideje o neuvrščanju / politika neuvrščanja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèuvrščèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
v socializmu, navadno v zvezi z država ki ni vključen v politične ali vojaške bloke: sodelovanje neuvrščenih držav; Jugoslavija je bila neuvrščena država / publ. neuvrščena politika; sam.: gibanje neuvrščenih

SSKJ²

nèuvrščênost -i ž (ȅ-é)
lastnost, značilnost neuvrščene države: zagovarjati neuvrščenost / politika neuvrščenosti

SSKJ²

nèužíten -tna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī)
ki ni užiten: neužitne dele živali uporabijo za gnojila; stara jed je neužitna / užitne in neužitne gobe
// ekspr. slab, nekvaliteten: neužitna povest; kar je skuhala, se mu je zdelo neužitno
● ekspr. to je neužiten človek zoprn

SSKJ²

nèužítnost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neužitnega: neužitnost jedil, živil / užitnost in neužitnost gob
● ekspr. svojo zgodbo je ponavljal do neužitnosti velikokrat, mnogokrat

SSKJ²

nèvábljen -a -o prid. (ȅ-á)
knjiž. nepovabljen: nevabljeni gostje

SSKJ²

nèvabljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
knjiž. neprijeten, pust2: nevabljiva pokrajina / ekspr. njegov položaj je precej nevabljiv težaven, mučen

SSKJ²

nèvájen -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni vajen, ni navajen česa: gorskih poti nevajen človek; videti je, da je nevajen dela in naporov / oči, nevajene svetlobe, so se težko privajale soncu / nevajen jezdec, plezalec neizurjen

SSKJ²

nèváren1 -rna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
nasproten, drugačen od varnega, zavarovanega: varne in nevarne poti / nevarna blagajna

SSKJ²

neváren2 -rna -o prid., nevárnejši (á ā)
1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom; ta plin je nevaren; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek; narasla reka postaja nevarna; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi; biti v nevarnem položaju; zdravju nevarno delo škodljivo / to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada
2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba; rana je smrtno nevarna; nevarno prehitevanje; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer
♦ med. nevarna novotvorba
3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren
4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna
● ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti

nevárno

prislov od nevaren:

nevarno zboleti

nevarno strme stopnice

v povedni rabi

izraža

veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega:

nevarno je, da se bo v takem vremenu prehladil

neprimernost, škodljivost česa:

takrat je bilo nevarno govoriti resnico

sam.: to ni nič nevarnega

SSKJ²

nèvarljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í)
ki se ne vara, se ne moti: nevarljiv nagon, občutek
// knjiž. trden, zanesljiv: nevarljiv dokaz, sklep / nevarljiva znamenja jasna

SSKJ²

nèvárnost1 -i ž (ȅ-á)
lastnost, značilnost nèvárnega: na takem terenu je težko govoriti o varnosti in nevarnosti prometa / presojati varnost in nevarnost posojil

SSKJ²

nevárnost2 -i ž (á)
1. možnost nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nevarnost mu grozi; nevarnost je minila; ni se zavedal nevarnosti; izpostavljati se nevarnosti; čutiti, slutiti nevarnost; naznanjati, opozarjati na nevarnost; pravočasno odkriti, odvrniti nevarnost; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; rešil ga je iz nevarnosti; ekspr. fant kar sili v nevarnost; spravljati, spuščati se v nevarnost; umikati se pred nevarnostjo; huda, velika nevarnost; ušel je smrtni nevarnosti
// v povedni rabi stanje, nastalo zaradi take možnosti: bili so v veliki nevarnosti; niti vedeli niso, da so v življenjski nevarnosti smrtni nevarnosti; publ. bolnik je že izven nevarnosti iz nevarnosti
2. navadno z rodilnikom razmere, okoliščine, zaradi katerih lahko pride do nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nastopila je nevarnost plazov; nevarnost požara, vojne, za vojno / skupna, splošna nevarnost ki zadeva več ljudi, skupin
3. ekspr., v povedni rabi izraža veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarnost je, da se hiša podre / iron. ni nevarnosti, da bi se poboljšal ne bo se poboljšal
4. publ. odgovornost, tveganje: blago so poslali na njihov račun in na njihovo nevarnost
5. lastnost, značilnost nevarnega: zavedajo se nevarnosti poskusa; opozorili so ga na nevarnost njegove odločitve
● ekspr. pogumno je gledal nevarnosti v obraz ni se ji izognil, ni se umaknil pred njo; ekspr. s tem spravlja v nevarnost svoje dobro ime daje možnost za zmanjšanje spoštovanja; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase
♦ avt. znaki za nevarnost; pravn. nevarnost možnost, da se zavarovana oseba, zavarovani predmet poškoduje, uniči

SSKJ²

nevárnosten -tna -o prid. (á)
nanašajoč se na nevarnost: nevarnostne okoliščine; nevarnostno območje / nevarnostni znaki
♦ ekon. nevarnostni razredi razredi, v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost

SSKJ²

nèvážen -žna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki ni važen, ni pomemben: nevažne okoliščine; govorili so o važnih in nevažnih stvareh / nevažen človek nepomemben; ekspr. nenadoma ga je obšel občutek, da je postal nevažen

SSKJ²

nèvážnost -i ž (ȅ-á)
lastnost, značilnost nevažnega: sklicevali so se na nevažnost opisanih okoliščin; važnost in nevažnost vprašanja

SSKJ²

nèvedé prisl. (ȅ-ẹ̄)
izraža, da se dejanje (z)godi brez vednosti prizadetega: nevede popiti strup; nevede prizadevati bridkost / nehote in nevede napraviti prekršek

SSKJ²

nevéden -dna -o prid.(ẹ́ ẹ̄)
ki mu manjka vednosti, znanja: neveden človek; biti, ostati neveden; v tem pogovoru se je pokazal nevednega / delati se nevednega nepoučenega, neobveščenega; nevedno dekle neizkušeno
// ki se na kako stroko, področje slabo spozna: politično neveden; neveden v medicini

nevédno

prisl.:

nevedno se držati, gledati

sam.: poučiti nevedne

SSKJ²

nevédnež -a m (ẹ̑)
ekspr. neveden človek: imeti, razglasiti koga za nevedneža; velik nevednež / to je pravi nevednež / v tehniki je popoln nevednež

SSKJ²

nevédnica -e ž (ẹ̑)
ekspr. nevedna ženska: imajo jo za nevednico / prava, velika nevednica je

SSKJ²

nevédnost -i ž (ẹ́)
lastnost nevednega človeka: pokazati, priznati svojo nevednost; velika nevednost / njegova gledališka nevednost / narediti, reči, storiti kaj iz nevednosti / biti, ostati v nevednosti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nevédoma prisl. (ẹ̄)
star. nevede: nevedoma napraviti napako

SSKJ²

nèvêlik -íka -o prid. (ȅ-é ȅ-í)
nav. ekspr. srednje velik: stanuje v neveliki hiši z vrtom; dekle nevelike rasti / evfem. pokazal je neveliko delavnost, zavzetost majhno / knjiž. neveliko življenje nepomembno

SSKJ²

neveljàv -áva -o prid. (ȁ á)
nar. belokranjsko slab, malovreden: neveljav človek

SSKJ²

nèveljáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki ni veljaven: neveljavna oporoka, pogodba / nepravilno izpolnjene glasovnice so neveljavne / znamka je neveljavna ne velja več

SSKJ²

nèveljávnost -i ž (ȅ-á)
lastnost, značilnost neveljavnega: neveljavnost oporoke, pogodbe

SSKJ²

nevèn -éna tudi néven -a m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
vrtn. cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; suha roža: šopek nevenov

SSKJ²

nèvenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ne ovene, ne zvene: cvet te rastline je nevenljiv
// knjiž. trajen, neminljiv: nevenljiva slava / nevenljive zasluge

SSKJ²

nèvéra1 -e ž (ȅ-ẹ́)
kar je nasprotno, drugačno od vere: vera in nevera

SSKJ²

nevéra2 -e ž (ẹ́)
1. knjiž. nezaupanje, dvom: njegove besede so sprejemali z nevero; nevera v lastne moči, uspeh
2. star. nevernež: še vedno jim ne verjame, ta nevera
3. zastar. nezvestoba: ženina nevera

SSKJ²

nèverbálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki za izražanje ne uporablja besed, nebeseden: neverbalni znak; neverbalna govorica; oblika neverbalne komunikacije

SSKJ²

nevérec -rca m (ẹ̑)
zastar. brezverec: število nevercev se je hitro večalo / preganjati neverce krivoverce

SSKJ²

nèvéren1 -rna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki ni veren: verni in neverni ljudje

SSKJ²

nevéren2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. ki (česa) ne verjame: ob njenih besedah je bil videti neveren in potrt
// ekspr., v zvezi neverni Tomaž kdor (česa) ne verjame: ne bodi tak neverni Tomaž; kljub prepričevanju so ostali neverni Tomaži
2. zastar. nezvest: neverna žena

nevérno

prisl.:

neverno zmajevati z glavo

SSKJ²

nèverjéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
1. ki se ne da verjeti: neverjeten izgovor, vzrok; neverjetna novica; pripovedovati neverjetne stvari; zgodba se jim je zdela zelo neverjetna
2. star. ki (česa) ne verjame; neveren2: ne bo vam verjel, je preveč neverjeten / neverjetni Tomaž
3. ekspr. nenavaden, poseben: to je res neverjeten primer; opazoval je ribice neverjetnih barv in oblik
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: pokazal je neverjeten pogum; ima neverjetno energijo; med njima je neverjetna podobnost / pripravili so si neverjetne zaloge zelo velike

nèverjétno

prislov od neverjeten:

neverjetno pripovedovati

neverjetno zmajevati z glavo

neverjetno zdrav

bilo je neverjetno lepo

ekspr.,

v povedni rabi

izraža

dvom, negotovost:

zdi se jim neverjetno, da bi zmagali

začudenje, presenečenje:

neverjetno je, da ga še niso našli

elipt. neverjetno, pa vendar resnično

/ v členkovni rabi: kako je zrasel, neverjetno; neverjetno, kakšen lenuh je

SSKJ²

nèverjétnost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost neverjetnega: kritik razpravlja o verjetnosti in neverjetnosti opisovanih dogodkov / knjiž. pripovedovati neverjetnosti neverjetne stvari
● ekspr. do neverjetnosti naivno dekle zelo

SSKJ²

nevérnež -a m (ẹ̑)
1. kdor (česa) ne verjame: prepričal je celo največje neverneže
2. star. brezverec: rekli so, da je nevernež

SSKJ²

nevérnica -e ž (ẹ̑)
neverna ženska: bila je nevernica

SSKJ²

nèvérnik1 -a m (ȅ-ẹ̑)
kdor ni vernik: verniki in neverniki

SSKJ²

nevérnik2 -a m (ẹ̑)
1. neveren človek: veljal je za nevernika
2. slabš., za muslimane kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan: bojevati se proti nevernikom

SSKJ²

nèvérnost1 -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost nevernega, brezvernega človeka: vernost in nevernost ljudi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nevérnost2 -i ž (ẹ́)
knjiž. nezaupanje, dvom: ob njenem pripovedovanju se mu je na obrazu kazal izraz nevernosti
● zastar. dolžili so jo nevernosti nezvestobe

SSKJ²

nèverodostójen -jna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄)
ki ni verodostojen: neverodostojna priča / neverodostojna izjava

SSKJ²

nèverujóč tudi nèverujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
ki ni verujoč: neverujoč človek; sam.: odnosi med verujočimi in neverujočimi

SSKJ²

nèvesél -a -o [neveseu̯] prid. (ȅ-ẹ̑)
1. ki mu manjka veselosti, dobre volje: mrk, nevesel človek je / pesn. neveselo srce; neveselo življenje / knjiž., ekspr. ko je izgubil mater, je postajal vedno bolj nevesel žalosten, potrt
// ki ne vsebuje, izraža veselja, zadovoljstva: nevesel nasmeh; nevesela pesem
// knjiž., ekspr. ki ne povzroča veselja, zadovoljstva: nevesel dogodek; nevesela novica
● opisovati kaj v neveselih barvah negativno
2. evfem. slab, nezadovoljiv: biti v neveselem položaju

nèvesélo

prisl.:

neveselo se smejati

neveselo razpoložen

SSKJ²

nevésta -e ž (ẹ́)
ženska ob poroki in nekaj časa pred njo: ženin in nevesta sta si nataknila prstana; iskati si nevesto; bogata, lepa, mlada nevesta; njegova nevesta
● vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
// star. dekle, zaročenka: ali že ima nevesto; iskati, izbrati si nevesto
// nar. zahodno snaha: z nevesto se ne razumejo dobro

SSKJ²

nèvésten1 -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki mu manjka vestnosti, natančnosti: površen, nevesten delavec / nevestno poslovanje

SSKJ²

nevésten2 -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na neveste: nevestna milina / nevestna obleka za neveste

SSKJ²

nevéstica -e ž (ẹ́)
ekspr. manjšalnica od nevesta: pokazal nam je svojo nevestico
♦ vrtn. zimzelena sobna rastlina popenjavka z voskastimi belimi cveti v kobulih, Stephanotis floribunda

SSKJ²

nevéstin -a -o (ẹ̑)
svojilni pridevnik od nevesta: nevestin oče; nevestina obleka

SSKJ²

nevéstinski -a -o prid. (ẹ̄)
zastar. nevesten2, nevestin: nevestinska milina / nevestinska bala

SSKJ²

nèvéšč -a -e prid. (ȅ-ẹ̄)
ki česa ne zna (dobro): nevešč jezika se je težko znašel v tujem mestu; branja, star. branju nevešči ljudje; v plavanju je še nevešč / nevešča roka
// neizurjen, neizkušen: nevešč plavalec

SSKJ²

nèveščák -a m (ȅ-á)
zastar. nestrokovnjak, nepoznavalec: neveščak ne bo spoznal, da vino ni pristno

SSKJ²

nèvézan -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
1. ki ni vezan: nevezane pole / govoril je v nevezanih stavkih / dajal je čudne, nevezane odgovore brezsmiselne
// publ. ki ni naprej določen ali vsebinsko omejen: nevezan pogovor; nevezano razmišljanje
2. knjiž. neodvisen, samostojen: svobodno, nevezano življenje / na čas nevezana ideja
3. navadno v zvezi z država ki ni vključen v politične ali vojaške bloke: nevezane države / nevezana politika
● sobo išče mlad, nevezan moški neporočen ali tak, ki ni v resni zvezi
♦ fin. nevezane hranilne vloge; lit. nevezana beseda proza

SSKJ²

nèvézanost -i ž (ȅ-ẹ́)
1. knjiž. neodvisnost, samostojnost: želeti si svobodo in nevezanost; osebna, socialna nevezanost
2. lastnost, značilnost nevezane države: zunanjepolitična nevezanost / politika nevezanosti

SSKJ²

nèvíden1 -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki se (še) ni videl: neviden vlomilec / gledali so do takrat neviden nastop mladega igralca
● nevideno čudo nenavaden, izreden dogodek ali stvar; publ. nevideno razkošje barv zelo veliko

SSKJ²

nèvíden2 -dna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī)
1. ki se ne vidi, ne opazi: skozi nevidne razpoke je nepretrgoma pihalo / nevidne napake, pomanjkljivosti / ekspr. v tistem trenutku bi se rad naredil nevidnega / knjiž.: nevidna nevarnost; ljudje so se začeli zbirati kot na nevidno povelje
2. ki se s prostim očesom ne vidi: bakterije so nevidne; nevidna živa bitja
3. ki je tako narejen, izdelan, da se ne vidi: neviden šiv, vbod / nevidno črnilo tekočina, ki postane vidna šele po kemični reakciji; nevidno pisanje pisanje z nevidnim črnilom / odšel je skozi nevidna vrata v steni skrivna
4. ekspr. neznan2: nevidna roka mu je dala na mizo šopek cvetlic / nevidna sila mu je ustavljala korak
♦ geom. nevidni rob; nevidna ploskev; gost. nevidni lom razbitje posode, za katero se ne ve, kdo ga je povzročil

nèvídno

prisl.:

nevidno se nasmehniti

SSKJ²

nèvidljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
knjiž. ki se ne vidi, ne opazi; neviden2: v stepi se je prebujalo nevidljivo življenje / med njima je nevidljiva meja / rad bi se naredil nevidljivega / odšel je skozi nevidljiva vrata skrivna

SSKJ²

nevídnica -e ž (ȋ)
v zvezi čepica, kučma nevidnica, v pravljicah čepica, kučma, ki naredi človeka, ki se z njo pokrije, nevidnega: vedle so se tako sproščeno, kakor da bi imele na glavi čepico nevidnico

SSKJ²

nèvídnost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost nevidnega: zaželel si je nevidnosti / nevidnost bakterij

SSKJ²

nevíhta -e ž (ȋ)
močen dež s hudim vetrom, treskanjem: nevihta se bliža, mine; nad mestom je divjala nevihta; pog. nevihta ga je dobila v gorah; nevihta se je polegla, ekspr. unesla; večji del dežele so zajele nevihte; pripravlja se na nevihto; močna nevihta; pren. pri sosedovih je bila včeraj spet nevihta; huda nevihta se zbira nad njegovo glavo; komaj je odvrnil nevihto od njega / možganska nevihta tehnika spodbujanja ustvarjalnosti in iskanja rešitev, ki jo izvaja skupina ali posameznik s spontanim nizanjem idej, možganska nevihta

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nevíhten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nevihto: nevihtni pojavi / nevihten dan; letošnje poletje je bilo zelo nevihtno / nevihtno nebo
♦ meteor. nevihtni oblak; nevihtna fronta

SSKJ²

nèvisòk -ôka -o prid. (ȅ-ȍ ȅ-ó)
nav. ekspr. srednje visok: nevisoke gore; nevisoko drevo, poslopje
// evfem. nizek: prodal je za nevisoko ceno / nevisok položaj v službi / med vrati je stal nevisok, zgrbljen možiček majhen

SSKJ²

nèvíteški -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni viteški: biti neviteškega rodu / ekspr. to je neviteško vedenje

nèvíteško

prisl.:

neviteško se braniti

SSKJ²

nèvláden -dna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni vladen: nevladni sektor; nevladna institucija, organizacija, ustanova; nevladna stranka

SSKJ²

nèvljúden -dna -o prid.(ȅ-ú ȅ-ū)
ki mu manjka vljudnosti: nevljuden otrok; biti nevljuden / nevljudno vedenje

nèvljúdno

prisl.:

nevljudno odgovoriti, se vesti

SSKJ²

nèvljúdnež -a m (ȅ-ȗ)
ekspr. nevljuden človek: velik nevljudnež je

SSKJ²

nèvljúdnost -i ž (ȅ-ú)
lastnost nevljudnega človeka: zaradi svoje nevljudnosti v družbi ni bil zaželen / na njegovo nevljudnost je odgovorila z nasmehom

SSKJ²

névma -e ž (ẹ̑)
nav. mn., glasb. znak za ton v zgodnjem srednjem veku: nevme in koralne note

SSKJ²

nèvmešávanje -a s (ȅ-ȃ)
kar je nasprotno, drugačno od vmešavanja: vmešavanje in nevmešavanje v potek dogodkov / spoštovati načelo nevmešavanja; politika nevmešavanja

SSKJ²

nevnémaren -rna -o prid. (ẹ̑)
nar. gorenjsko malomaren, brezbrižen: kako more biti tako nevnemaren, da niti pogledat ne pride

SSKJ²

nèvnetljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne vname: nevnetljiv plin; nevnetljive snovi

SSKJ²

nèvoják -a m (ȅ-á)
kdor ni vojak: vojaki so se morali zglasiti pri poveljstvih, nevojaki pa na občinah / med vojaštvom je bilo opaziti tudi nevojake civiliste

SSKJ²

nèvojáški -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni vojaški: nevojaško pozdravljanje / bombardirali so vojaške in nevojaške objekte / predpis je veljal tudi za nevojaške osebe civilne / ekspr. to so bili nevojaški vojaki

nèvojáško

prisl.:

nevojaško se vesti

SSKJ²

nèvolívec -vca m (ȅ-ȋ)
kdor (koga) ne voli: vladi v največji meri nasprotujejo nevolivci; delež nevolivcev se povečuje

SSKJ²

nèvólja1 -e ž (ȅ-ọ̄)
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od volje: volja in nevolja

SSKJ²

nevólja2 -e ž (ọ̄)
kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevolja: ob sinovih besedah ga je obšla nevolja; izražati, kazati nevoljo / nevolja se mu bere na obrazu / z nevoljo ji je dovolil, da gre nerad
● zastar. zadela jih je nevolja nesreča; nar. vzhodno biti v nevolji v neprijetnostih, težavah

SSKJ²

nevóljen -jna -o prid. (ọ̄)
ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevoljen: ob njegovih besedah je postal nevoljen; nevoljen ga je vprašal, kdaj se namerava vrniti / kadar jo je obiskal, je bila nekoliko nevoljna
● star. zaradi tega je bil zelo nevoljen nanj hud, jezen
// ki vsebuje, izraža nejevoljo: z nevoljnim obrazom mu je sledil; spremljal ga je njegov nevoljni pogled

nevóljno

prisl.:

nevoljno pogledovati, vprašati

SSKJ²

nevóljiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑)
knjiž. spravljati v nejevoljo: vse je bilo v redu, nič ga ni nevoljilo

SSKJ²

nevóljnica -e ž (ọ̑)
zgod., v fevdalizmu osebno nesvobodna podložnica: nevoljniki in nevoljnice

SSKJ²

nevóljnik -a m (ọ̑)
zgod., v fevdalizmu osebno nesvobodni podložnik: v tistih časih podložniki niso bili več nevoljniki

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nevóljniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nevoljnike ali nevoljništvo: nevoljniški sloj / nevoljniško pravo / nevoljniški patent zakon, s katerim je Jožef II. leta 1782 odpravil nevoljništvo

SSKJ²

nevóljništvo -a s (ọ̑)
zgod., v fevdalizmu gospodarsko-družbena ureditev z osebno nesvobodnimi podložniki: odprava nevoljništva

SSKJ²

nevoščljív -a -o prid. (ī í)
ki drugemu ne privošči: nevoščljiv človek; bil mu je nevoščljiv za uspeh, star. uspeha; bila ji je nevoščljiva zaradi nove obleke / z nevoščljivim obrazom si je ogledoval sosedovo novo hišo

nevoščljívo

prisl.:

nevoščljivo je gledal za tovariši, ker so se odpeljali na morje

SSKJ²

nevoščljívec -vca m (ȋ)
nav. ekspr. nevoščljiv človek: vedeli so, da je velik nevoščljivec; bil je dober umetnik, pa nevoščljivci tega niso priznali

SSKJ²

nevoščljívka -e ž (ȋ)
nav. ekspr. nevoščljiva ženska: bila je velika nevoščljivka

SSKJ²

nevoščljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost nevoščljivega človeka: moti me njegova nevoščljivost / muči ga huda nevoščljivost; z novo obleko je vzbujala nevoščljivost / ekspr. vse to je govoril iz same nevoščljivosti; z nevoščljivostjo je opisoval prijateljev novi avto
● preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv nevoščljivost je zelo pogosta človeška lastnost

SSKJ²

nèvôzen -zna -o prid. (ȅ-ó)
ki ni vozen: nevozna pot / publ. tovornjak je v nevoznem stanju / v oglasih fiat 750, nevozen, prodam

SSKJ²

nèvpadljív -a -o prid.(ȅ-ī ȅ-í)
nevsiljiv, neopazen: nevpadljiv vzorec; obleka nevpadljive barve / nevpadljiva hiša

nèvpadljívo

prisl.:

nevpadljivo se oblačiti, vesti

SSKJ²

nèvpísan -a -o prid. (ȅ-í)
ki ni vpisan: nevpisani podatki / nevpisan uporabnik / v zemljiško knjigo še nevpisano zemljišče

SSKJ²

nèvplíven -vna -o prid. (ȅ-ī)
ki ni vpliven: nevpliven človek / nevpliven narod

SSKJ²

nèvráčan -a -o prid. (ȅ-ȃ)
knjiž., navadno v zvezi z ljubezen nesrečen, neuslišan: opevati nevračano ljubezen; bolečina nevračane ljubezni

SSKJ²

nevrálgičen -čna -o prid. (á)
1. nanašajoč se na nevralgijo: nevralgična bolečina
2. publ. ki povzroča težave, skrbi: specialisti, kvalificirani za nevralgične točke priprave in proizvodnje; Vietnam je bil nevralgično območje Azije

SSKJ²

nevralgíja -e ž (ȋ)
med. bolečina v živcu: ta čaj zdravi nevralgijo / lumbalna nevralgija

SSKJ²

nevrasténičen -čna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na nevrastenijo: nevrastenične težave; nevrastenično razpoloženje / nevrastenični bolnik / ekspr. to je nevrastenično pisanje zmedeno, neurejeno

SSKJ²

nevrasteníja -e ž (ȋ)
med. bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja, živčna slabost: zdraviti nevrastenijo / akutna, kronična nevrastenija

SSKJ²

nevrasténik -a m (ẹ́)
med. kdor ima nevrastenijo: postati nevrastenik

SSKJ²

nèvréden1 -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna
♦ pravn. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje
// malovreden, ničvreden: izdajati nevredna literarna dela
// ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje; človeka nevredno življenje

nèvrédno

prislov od nevreden:

nevredno prejemati dobrote

knjiž., v povedni rabi izraža neupravičenost, neprimernost: nevredno se je jeziti zaradi tega; sam., zastar.: po nevrednem doseči kaj nezasluženo; po nevrednem nosi uniformo neupravičeno

SSKJ²

nevréden2 -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
star. malovreden, ničvreden: nevredni ljudje so to

SSKJ²

nevrédnež -a m (ẹ̑)
star. malovreden, ničvreden človek: spraševala se je, kako je mogla ljubiti takega nevredneža; shajal se je z nevredneži in pijanci

SSKJ²

nevrédnica -e ž (ẹ̑)
star. malovredna, ničvredna ženska: veliko hudega jim je storila ta nevrednica

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèvrédnost1 -i ž (ȅ-ẹ́)
kar je nasprotno, drugačno od vrednega: hitro je spoznal nevrednost razstavljenih predmetov / presoditi vrednost in nevrednost literarnega dela

SSKJ²

nevrédnost2 -i ž (ẹ́)
star. malovrednost, ničvrednost: težko je bilo živeti s sosedi zaradi njihove nevrednosti

SSKJ²

nèvrednôta -e ž (ȅ-ó)
nav. ekspr. kar je nasprotno, drugačno od vrednote: zamenjavati vrednote z nevrednotami; moralne vrednote in nevrednote

SSKJ²

nèvrême -éna s (ȅ-é ȅ-ẹ́)
knjiž. slabo vreme: hodil je na sprehod tudi ob nevremenu

SSKJ²

nèvreténčar in nèvretênčar -ja m (ȅ-ẹ̑; ȅ-ȇ)
nav. mn., zool. žival, ki nima vretenčaste hrbtenice: vretenčarji in nevretenčarji

SSKJ²

nevrít -a m (ȋ)
nav. mn., anat. daljši izrastek živčne celice, živčno vlakno: dendriti in nevriti

SSKJ²

nevrítis -a m (ȋ)
med. vnetje živca: imeti nevritis

SSKJ²

nèvrnítev -tve ž (ȅ-ȋ)
knjiž., ekspr. kar je nasprotno, drugačno od vrnitve: mučila ga je zavest nevrnitve / leta, obsojena na nevrnitev
● vznes. oditi v nevrnitev umreti

SSKJ²

nèvŕnjen -a -o prid. (ȅ-ŕ)
ki ni vrnjen: nevrnjen dolg / sprli sta se zaradi nevrnjenega obiska

SSKJ²

nevro... ali névro... prvi del zloženk (ẹ̑)
nanašajoč se na živec: nevrokirurg, nevropatologija, nevropatski

SSKJ²

névrobiológ -a m (ẹ̑-ọ̑)
strokovnjak za nevrobiologijo: raziskave nevrobiologov

SSKJ²

névrobiologíja -e ž (ẹ̑-ȋ)
biologija živčevja: nova spoznanja na področju nevrobiologije so prinesla novosti v razumevanju različnih zasvojenosti; nevrobiologija in nevropsihologija

SSKJ²

névrobiológinja -e ž (ẹ̑-ọ̑)
strokovnjakinja za nevrobiologijo: raziskavo je vodila nevrobiologinja

SSKJ²

nèvročljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ptt ki se ne da vročiti: nevročljiva pošiljka

SSKJ²

névrodermítis -a m (ẹ̑-ȋ) med.
kronična alergijska kožna bolezen z zelo močnim srbenjem: zdravljenje nevrodermitisa; že od otroštva ima nevrodermitis na obrazu, komolcih in kolenih

SSKJ²

névrokirúrg -a m (ẹ̑-ȗ)
zdravnik specialist za nevrokirurgijo: pregled pri nevrokirurgu

SSKJ²

névrokirurgíja -e ž (ẹ̑-ȋ)
kirurgija, ki se ukvarja z boleznimi živcev: razvoj nevrokirurgije
// tako zdravljenje: nevrokirurgija se je zadnje čase zelo razširila

SSKJ²

névrolingvístičen -čna -o prid. (ẹ̑-í)
nanašajoč se na nevrolingvistiko: nevrolingvistični pristop; nevrolingvistične raziskave / nevrolingvistično programiranje uporaba psiholoških tehnik za povečanje osebne učinkovitosti

SSKJ²

névrolingvístika -e ž (ẹ̑-í)
jezikosl. jezikoslovje, ki proučuje možganske procese, ki vodijo razumevanje, tvorbo in znanje jezika: nevrolingvistika je razmeroma mlada veda, ki združuje več področij znanosti

SSKJ²

nevrológ -a m (ọ̑)
zdravnik specialist za nevrologijo: napotiti, poslati pacienta k nevrologu; pregled pri nevrologu; psihiater in nevrolog / otroški nevrolog

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nevrologíja -e ž (ȋ)
veda o živčnem sistemu, živčnih boleznih in o njihovem zdravljenju: razvoj nevrologije

SSKJ²

nevrológinja -e ž (ọ̑)
zdravnica specialistka za nevrologijo: priznana nevrologinja; pregled pri nevrologinji / otroška nevrologinja

SSKJ²

nevrolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nevrologe ali nevrologijo: nevrološke preiskave / nevrološka fiziologija / nevrološka klinika / nevrološki kongres

SSKJ²

nevrón -a m (ọ̑)
anat. živčna celica z vsemi svojimi izrastki: prenos dražljajev opravljajo nevroni; nevroni možganov

SSKJ²

nevropát -a m (ȃ)
med. kdor ima bolezen perifernega živčevja: rehabilitacija nevropatov

SSKJ²

nevropátičen -čna -o prid. (á)
nanašajoč se na nevropate ali nevropatijo: nevropatičen bolnik / nevropatična konstitucija

SSKJ²

nevropatíja -e ž (ȋ)
med. bolezen perifernega živčevja: zdraviti nevropatijo

SSKJ²

nevropátka -e ž (ȃ)
med. ženska, ki ima bolezen perifernega živčevja: nevropati in nevropatke

SSKJ²

névropatologíja -e ž (ẹ̑-ȋ)
veda o vzrokih, nastanku in razvoju živčnih bolezni: razvoj nevropatologije

SSKJ²

névropsihiáter -tra m (ẹ̑-á)
zdravnik specialist za nevropsihiatrijo: posvetovanje nevropsihiatrov

SSKJ²

névropsihiátričen -čna -o prid. (ẹ̑-á)
nanašajoč se na nevropsihiatrijo: nevropsihiatrična razprava / nevropsihiatrični oddelek na polikliniki

SSKJ²

névropsihiatríja -e ž (ẹ̑-ȋ)
veda o živčnih, duševnih motnjah in boleznih ter o njihovem zdravljenju: razvoj nevropsihiatrije; specializacija iz nevropsihiatrije

SSKJ²

névropsihologíja -e ž (ẹ̑-ȋ)
psihologija, ki proučuje odnos med živčnim sistemom in duševnimi procesi: profesor nevropsihologije; razvoj nevropsihologije

SSKJ²

nevrótičen -čna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na nevrotike ali nevrozo: nevrotičen otrok; biti nevrotičen / nevrotična bolezen, depresija; nevrotično stanje / ekspr. biti ujet v nevrotičen krog svoje eksistence

nevrótično

prisl.:

nevrotično motene osebe

SSKJ²

nevrótičnost -i ž (ọ́)
med. stanje nevrotičnega človeka: otrokova nevrotičnost jih je skrbela

SSKJ²

nevrótik -a m (ọ́)
med. kdor ima nevrozo: zdravljenje nevrotikov

SSKJ²

névrotoksín -a m (ẹ̑-ȋ) med.
snov, ki v določenih odmerkih povzroči motnje v delovanju živčevja oziroma ga okvari: vsebovati, izločati nevrotoksin; močen nevrotoksin

SSKJ²

névrotransmíter -ja m (ẹ̑-í) med.
kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami, živčni prenašalec: možganski nevrotransmiter; sproščanje nevrotransmiterja / nevrotransmiter dopamin, serotonin

SSKJ²

névrotransmítor -ja m (ẹ̑-í) med.
nevrotransmiter: sproščanje nevrotransmitorjev v možganih / nevrotransmitor dopamin

SSKJ²

nevróza -e ž (ọ̑)
med. živčna bolezen duševnega izvora brez organskih okvar: imeti nevrozo / srčna, tesnobna nevroza / organska nevroza nevroza notranjih organov s funkcionalnimi motnjami; pren. družbena nevroza

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

névroznánost -i ž (ẹ̑-á)
znanost o živcih: nevroznanost pomembno vpliva na psihologijo; razvoj kognitivne nevroznanosti; spoznanja nevroznanosti

SSKJ²

nèvsakdánji -a -e prid. (ȅ-á)
1. ki ni vsakdanji: poleg vsakdanjega dela se je nabralo precej nevsakdanjih opravkov; nove, nevsakdanje skrbi / obiskali so ga nevsakdanji gostje; rada uporablja nevsakdanje besede / ljudje so z zanimanjem opazovali nevsakdanji prizor / ekspr. vsi ga spoštujejo, nevsakdanji človek je
2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: pokazal je nevsakdanji pogum; nevsakdanja nadarjenost, sposobnost

nèvsakdánje

prisl.:

nevsakdanje se oblačiti

sam.: zgodilo se je nekaj nevsakdanjega

SSKJ²

nèvsakdánjost -i ž (ȅ-á)
lastnost, značilnost nevsakdanjega: nevsakdanjost dogodka

SSKJ²

nèvseljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ni vseljiv: blok je še nevseljiv / lastnik nevseljivega stanovanja zasedenega

SSKJ²

nèvsiljív -a -o prid.(ȅ-ī ȅ-í)
ki ni vsiljiv: prijazen, nevsiljiv človek / nevsiljive vzgojne metode; nevsiljivo vedenje / nevsiljiva reklama / nevsiljiv vonj cvetja; blago z nevsiljivim vzorcem; nevsiljiva barva; po prostoru se je razlegala nevsiljiva glasba

nèvsiljívo

prisl.:

nevsiljivo se oblačiti

nevsiljivo ponujati kaj

nevsiljivo zagovarja svoje mnenje

nevsiljivo vljuden človek

SSKJ²

nèvsiljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost nevsiljivega človeka: poznam njegovo skromnost in nevsiljivost / nevsiljivost vedenja in nastopa

SSKJ²

nèvšéčen1 -čna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
star. ki (komu) ni všeč, ne ugaja: že na prvi pogled jim je bil nevšečen / okus te jedi ji je bil nevšečen; to delo mu je nevšečno / mnogo deklet je še bolj nevšečnih od nje neprivlačnih, neprikupnih

nèvšéčno

prisl.:

stvar se je nevšečno končala

nevšečno opazovati

/ v povedni rabi zelo nevšečno mi je, da vam moram sporočiti to novico

SSKJ²

nevšéčen2 -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
ki povzroča neprijetnosti, težave: nevšečen dogodek, opravek; v zelo nevšečnem položaju je
● nar. že ves dan je nevšečen zaradi tega slabe volje, nerazpoložen

SSKJ²

nevšéčnež -a m (ẹ̑)
ekspr. neprijeten, zoprn človek: nihče ne mara tega nevšečneža

SSKJ²

nevšéčnica -e ž (ẹ̑)
ekspr. neprijetna, zoprna ženska: komaj so se znebili te nevšečnice

SSKJ²

nevšéčnik -a m (ẹ̑)
knjiž. neprijeten, zoprn človek: komaj je odgnal te nevšečnike z dvorišča

SSKJ²

nevšéčnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost nevšečnega: nevšečnost takih opravkov
// kar je nevšečno: narediti komu nevšečnost; to mu je povzročalo nevšečnosti; tehnične, vremenske nevšečnosti / z njim bo imel še velike nevšečnosti

SSKJ²

nèvšólan -a -o prid. (ȅ-ọ̑)
šol. ki ni všolan, ni vpisan v šolo: v tistem času je bilo veliko nevšolanih otrok / nevšolani kraji kraji z nevšolanimi otroki

SSKJ²

nevtrálec -lca m (ȃ)
kdor je nevtralen: prišteval se je k nevtralcem; zmagovalci, premaganci in nevtralci / publ. evropski nevtralci nevtralne države

SSKJ²

nevtrálen -lna -o prid., nevtrálnejši (ȃ)
1. ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani: med vojno je bil nevtralen / nevtralni bralci, opazovalci; časopis je ob dogodku nevtralen / ostati nevtralen pri razsojanju spora nepristranski / zavzeti nevtralno stališče
// ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju: vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika / tekma bo na nevtralnem igrišču
2. ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralna država; biti, postati nevtralen / pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
// ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran: v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala nevtralna / nevtralna politika
3. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: blago z nevtralnim vzorcem / nevtralna barva
4. kem. ki ni bazičen niti kisel: nevtralna snov / nevtralna reakcija
● ekspr. ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen ravnodušen; nevtralne barve črna, siva, bela barva
♦ agr. nevtralna tla tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov; elektr. nevtralni vodnik vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nevtralna točka točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; jezikosl. stilno nevtralna beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih, stilno nezaznamovana beseda; pravn. nevtralni zračni prostor; nevtralne vode; teh. nevtralni plamen plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez kemičnih sprememb

SSKJ²

nevtralíst -a m (ȋ)
pristaš nevtralnosti: bil je vnet nevtralist; desne, leve skupine in nevtralisti

SSKJ²

nevtralístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na nevtraliste ali nevtralizem: nevtralistična večina v vladi / nevtralistična politika

SSKJ²

nevtralizácija -e ž (á)
glagolnik od nevtralizirati: nevtralizacija države / nevtralizacija diverzantske skupine / nevtralizacija kisline z bazo

SSKJ²

nevtralízem -zma m (ī)
polit. smer, ki odklanja vključevanje v vojaške, politične, gospodarske zveze v mednarodnih odnosih: obdržati videz nevtralizma / nevtralizem države nevtralnost / politika, pristaši nevtralizma

SSKJ²

nevtralizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. napraviti, da kdo, kaj v mednarodnih odnosih ni vključen v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralizirati državo / nevtralizirati pas med vojskujočima se državama
2. publ. napraviti neškodljivo, nenevarno: nevtralizirali so skupino diverzantov / treba je bilo nevtralizirati vpliv nasprotnikove propagande
3. narediti, da kaj s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: živo rdečo barvo nevtralizirati z belo
● ekspr. njegovo jezo je nevtralizirala s pomirljivimi besedami zmanjšala, ublažila
4. kem. napraviti, da kaj ni bazično niti kislo: lug nevtralizira kislino; kisline in lugi se med seboj nevtralizirajo
♦ agr. nevtralizirati tla

nevtralizíran

-a -o:

nevtraliziran pas ozemlja

nevtralizirana kislina

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nevtrálnost -i ž (ȃ)
stanje nevtralnega: nevtralnost države; pogodba o nevtralnosti / tu je nevtralnost skoraj nemogoča / politika nevtralnosti
♦ pravn. trajna nevtralnost mednarodnopravni položaj države, ki se obveže, da ne bo sodelovala v nobeni vojni

SSKJ²

nevtrálnosten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nevtralnost: nevtralnostna politika
♦ pravn. nevtralnostno pravo pravo, ki ureja mednarodnopravni položaj nevtralne države

SSKJ²

nevtríno -a m (ȋ)
fiz. osnovni delec brez električnega naboja in brez mase: nevtrino nastane pri radioaktivnem razpadu

SSKJ²

nevtrón -a m (ọ̑)
fiz. osnovni delec brez električnega naboja: meriti gostoto nevtronov v reaktorju; protoni in nevtroni

SSKJ²

nevtrónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nevtron: nevtronsko sevanje / nevtronska bomba

SSKJ²

névtrum -a in -ra m, mn. névtra s tudi névtri m (ẹ̑)
jezikosl. srednji spol: postaviti pridevnik v nevtrum / maskulinizacija nevter maskulinizacija besed ali oblik srednjega spola

SSKJ²

nèvzdrámen -mna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
knjiž., ekspr. trden, globok: nevzdramna omama
● knjiž., ekspr. spati nevzdramno spanje biti mrtev

SSKJ²

nevzdŕžema prisl. (ȓ) knjiž.
1. neprenehoma: topovi grmijo nevzdržema; nevzdržema pada dež
2. nezadržno, neustavljivo: nevzdržema propadati, rasti, slabeti

SSKJ²

nèvzdŕžen -žna -o prid., nèvzdŕžnejši (ȅ-r̄)
1. ki se ne da vzdržati, prenesti: nevzdržne bolečine ima; nevzdržna vročina / lakota je postajala nevzdržna / ekspr. bili so resnično nevzdržni časi hudi
// ekspr. neprimeren, slab: njegov položaj je nevzdržen; nevzdržne stanovanjske razmere; nevzdržno stanje cest / razlike v cenah so nevzdržne zelo velike
2. nav. ekspr. s katerim se ne da soglašati, strinjati: nevzdržni nazori; znanstveno nevzdržne trditve; njegovo stališče je nevzdržno
3. star. nezadržen, neustavljiv: grozi mu nevzdržen propad
● star. biti nevzdržen v jedi in pijači nezmeren

nèvzdŕžno

prisl.:

nevzdržno ga boli glava

nevzdržno drseti navzdol

/ v povedni rabi odšel je od doma, ker je bilo nevzdržno

SSKJ²

nèvzdržljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki ne vzdrži, ne prenese veliko: to je prehud napor zanj, saj je precej nevzdržljiv / njegova nevzdržljiva narava tega ni mogla prenesti
2. star. nevzdržen: nevzdržljiva vročina je / biti v nevzdržljivem položaju
3. star. nezadržen, neustavljiv: po strmini je drsel z nevzdržljivo silo

SSKJ²

nèvzdŕžnost -i ž (ȅ-r̄)
nav. ekspr. lastnost, značilnost nevzdržnega: nevzdržnost njegovega položaja je očitna / dokazoval je nevzdržnost nasprotnikovega stališča
● ekspr. njegova žalost se je stopnjevala do nevzdržnosti zelo; star. nevzdržnost v jedi in pijači nezmernost

SSKJ²

nèvzgójen1 -jna -o prid. (ȅ-ọ̑)
ki ni vzgójen, ni v skladu z vzgojnimi načeli: nevzgojno ravnanje / nevzgojni filmi; nevzgojna literarna dela

SSKJ²

nèvzgojèn2 -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki mu manjka (pravilne) vzgoje: nevzgojen otrok / ekspr. to so nevzgojeni fantje neolikani, nevljudni / publ. politično nezrela, nevzgojena množica nepoučena

SSKJ²

nèvzgojênost -i ž (ȅ-é)
lastnost nevzgojenega človeka: v pogovoru se je kazala njena nevzgojenost / ekspr. težko je prenašal tako nevzgojenost učencev neolikanost, nevljudnost / publ. vzrok tega je politična nevzgojenost posameznikov nepoučenost

SSKJ²

nèvzgojljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da vzgojiti: otroci iz takih družin so pogosto nevzgojljivi / ekspr. ta fant je pa res nevzgojljiv težko vzgojljiv

SSKJ²

nèvzgójnost -i ž (ȅ-ọ̑)
lastnost, značilnost nevzgojnega: razpravljali so o nevzgojnosti takega pouka / film so mladini prepovedali zaradi nevzgojnosti

SSKJ²

nèvzhájan -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni vzhajan: nevzhajan kruh / pecivo iz nevzhajanega testa

SSKJ²

nèvznemirljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ni vznemirljiv: nevznemirljive novice / nevznemirljivo bolezensko stanje

SSKJ²

nèvzporéden -dna -o prid. (ȅ-ẹ̄)
ki ni vzporeden: nevzporedne črte

SSKJ²

nèvzporédnost -i ž (ȅ-ẹ̄)
lastnost, značilnost nevzporednega: nevzporednost črt

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

new age new agea [njú êjdž-] m (ȗ, ȇ)
1. duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje, nova doba: zahodni svet je preplavil new age, pozitivno mišljenje, prenovljena vera v boga
2. ambientalna, razpoloženjska glasba, ki uporablja zvoke iz narave, navadno kot pripomoček za meditacijo: new age je njen najljubši glasbeni žanr; v prid. rabi: new age glasba newagevska glasba; new age gibanje newagevsko gibanje

SSKJ²

newager -ja [njuêjdžer] m (ȇ)
pripadnik duhovnega gibanja ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje, novodobnik: imeli so ga za newagerja; znani multimedijski umetnik in newager

SSKJ²

newagevski -a -o [njuêjdžeu̯ski] prid. (ȇ)
nanašajoč se na newagerje ali new age, novodoben: newagevski guru; newagevska glasba; newagevsko gibanje

SSKJ²

neworleanški tudi neworleanski -a -o [prva oblika njúórli(e)nški; druga oblika njúorleánski] prid. (ȗ-ọ̑; ȗ-ȃ)
nanašajoč se na New Orleans: neworleanški prebivalci
♦ glasb. neworleanški jazz jazz v prvem obdobju

SSKJ²

newton -a tudi njúten -tna [njútən -tna] m (ȗ)
fiz. enota za merjenje sile:

SSKJ²

Newtonov -a -o [njútonov- tudi njútnov-] prid. (ȗ)
fiz., v zvezah: drugi Newtonov zakon zakon, po katerem je sila, ki povzroči spremembo gibanja telesa, enaka produktu mase in pospeška; prvi Newtonov zakon zakon, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon, po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon vzajemnega učinka

SSKJ²

newtonski tudi njútenski -a -o [njútənski] prid. (ȗ)
tak kot pri Newtonu: newtonski način mišljenja

SSKJ²

nèzabáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki ni zabaven: igra je bila dolgočasna, nezabavna / ekspr.: stvar ni tako nezabavna, kakor je videti na prvi pogled; življenje na vasi niti ni bilo nezabavno

SSKJ²

nèzabéljen -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
ki ni zabeljen: nezabeljen krompir; nezabeljena jed

SSKJ²

nèzáben -bna -o prid. (ȅ-á)
star. nepozaben: nezabni vtisi / to so bili nezabni časi zelo lepi

SSKJ²

nèzabrísen -sna -o prid. (ȅ-ȋ)
knjiž. neizbrisen: nezabrisni spomini

SSKJ²

nèzacarínjen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni zacarinjen: nezacarinjeno blago

SSKJ²

nèzacéljen -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
ki ni zaceljen: rana je še nezaceljena; pren. brskati po nezaceljenih ranah svojega življenja

SSKJ²

nèzaceljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da zaceliti: rana je nezaceljiva; pren. nezaceljiva rana nesrečne ljubezni

SSKJ²

nèzadolžèn -êna -o [nezadou̯žen] prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni zadolžen: priden in nezadolžen gospodar / nezadolženo posestvo

SSKJ²

nèzadôsten -tna -o prid. (ȅ-ó)
1. ki ni zadosten: nezadostna hrana; nezadostna razlaga, usposobljenost / nezadostni podatki
2. šol. ki izraža, da učenec ne obvladuje učne snovi: nezadostna ocena / nezadostni učni uspeh učni uspeh z najmanj eno nezadostno oceno

nèzadôstno

prisl.:

nezadostno hranjen, izobražen

♦

šol. matematika: nezadostno; sam.:, šol. dobiti nezadostno iz zgodovine nezadostno oceno

SSKJ²

nèzadôstnost -i ž (ȅ-ó)
1. lastnost, značilnost nezadostnega: nezadostnost dokazov, razlag
2. knjiž. neprimernost, pomanjkljivost: nezadostnost znanstvene metode / notranja nezadostnost avtorjevega dela

SSKJ²

nèzadoščèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
knjiž. nezadovoljen2: knjigo je odložil nezadoščen; čustveno nezadoščen otrok / nezadoščene potrebe / nezadoščene želje neizpolnjene

SSKJ²

nèzadoščênost -i ž (ȅ-é)
knjiž. nezadovoljenost: to čustvo izvira iz njegove duhovne nezadoščenosti

SSKJ²

nèzadovóljen1 -jna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄)
ki ni zadovóljen: nesrečen in nezadovoljen človek; vedno se pritožuje, zelo nezadovoljen je / nezadovoljni obrazi / biti nezadovoljen sam s seboj / z njegovim odgovorom so bili nezadovoljni / ekspr. z novim direktorjem niso ravno nezadovoljni so zadovoljni / ekspr. nocoj je nekam nezadovoljen slabe volje / evfem. tak je kot oče, takoj nezadovoljen nejevoljen, jezen

nèzadovóljno

prisl.:

nezadovoljno reči

nezadovoljno, prisiljeno se smehljati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèzadovoljèn2 -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni zadovoljèn: čutil se je nezadovoljenega / nezadovoljene potrebe, zahteve / knjiž. njegove nezadovoljene želje neizpolnjene / biti spolno nezadovoljen

SSKJ²

nèzadovoljênost -i ž (ȅ-é)
dejstvo, da je kdo nèzadovoljèn: vzrok za to dejanje je treba iskati v njegovi duhovni nezadovoljenosti / njena spolna nezadovoljenost

SSKJ²

nèzadovoljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki ni zadovoljiv: nezadovoljiv položaj, uspeh; oskrba v domu je nezadovoljiva; nezadovoljivo zdravstveno stanje / knjiž. delati v nezadovoljivih prostorih neprimernih, slabih
2. ki ga je težko zadovoljiti: nestrpni, nezadovoljivi ljudje

nèzadovoljívo

prisl.:

nezadovoljivo opraviti naročilo

SSKJ²

nèzadovóljnež -a m (ȅ-ọ̑)
nav. ekspr. nezadovoljen človek: ugoditi nezadovoljnežem / večen nezadovoljnež je

SSKJ²

nèzadovóljnica -e ž (ȅ-ọ̑)
nav. ekspr. nezadovoljna ženska: take nezadovoljnice je težko prenašati / sitna nezadovoljnica

SSKJ²

nèzadovóljnost -i ž (ȅ-ọ́)
stanje nezadovoljnega človeka: na obrazu se mu vidi nezadovoljnost; prikrita nezadovoljnost / nezadovoljnost z razmerami / širiti nezadovoljnost med ljudmi

SSKJ²

nèzadovóljstvo -a s (ȅ-ọ̑)
stanje nezadovoljnega človeka: svoje nezadovoljstvo je kazal s čemernim obrazom / nezadovoljstva z neurejenimi razmerami ni skrival / nezadovoljstvo med ljudmi je naraščalo; odlok je vzbudil splošno nezadovoljstvo

SSKJ²

nèzádružnik tudi nèzadrúžnik -a m (ȅ-á; ȅ-ȗ)
kdor ni zadružnik: zadruge naj bi povezovale zadružnike in nezadružnike; kmetje nezadružniki

SSKJ²

nèzadržán -a -o prid. (ȅ-á)
1. ki ni zadržan, ni ustavljen: nezadržana voda je odnašala zemljo / nezadržan razvoj
// sproščen, neprisiljen: nezadržan človek / nezadržano vedenje
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: planiti v nezadržan jok, smeh

nèzadržáno

prisl.:

solze so mu nezadržano tekle po licih

SSKJ²

nèzadržánost -i ž (ȅ-á)
lastnost, značilnost nezadržanega: nezadržanost čustev / nezadržanost učencev sproščenost

SSKJ²

nèzadŕžen -žna -o prid. (ȅ-r̄)
1. ki se ne da zadržati, ustaviti: nezadržen pohod demokracije; nezadržen razvoj industrije; nezadržna sila / popadel ga je nezadržen smeh / knjiž. nezadržna želja ga je gnala v domovino
2. knjiž., ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nezadržna moč zvestobe; to je bilo zanj nezadržno doživetje

nèzadŕžno

prisl.:

nezadržno drveti, prodirati, se stopnjevati

biti nezadržno ambiciozen

SSKJ²

nèzadrževán -a -o prid. (ȅ-á)
ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: nezadrževan izbruh strasti

SSKJ²

nèzadržljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
nezadržen: nezadržljiv razvoj / nezadržljiv smeh, spanec / nezadržljivo veselje se je izražalo v njegovih očeh

SSKJ²

nèzahtéven -vna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki ni zahteven: preprosta in nezahtevna ženska / doseči uspeh pri nezahtevnem občinstvu / njegova ljubezen je bila skromna in nezahtevna
// knjiž. lahek, preprost: opraviti mora samo še en nezahteven izpit / te lahkotne, nezahtevne besede so imele globok pomen

SSKJ²

nèzahtévnost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost nezahtevnega: navajati otroka na nezahtevnost in skromnost / knjiž. nezahtevnost problema

SSKJ²

nèzainteresíran -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni zainteresiran: nezainteresirani dijaki motijo normalno delo / duhovno nezainteresirani posamezniki / postajal je vse bolj ravnodušen in nezainteresiran za rešitev; nezainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev

SSKJ²

nèzainteresíranost -i ž (ȅ-ȋ)
lastnost, značilnost nezainteresiranega človeka: nezainteresiranost poslušalcev / to je nezdrava nezainteresiranost za delo / kazati nezainteresiranost za napredek kmetijstva

SSKJ²

nèzajezljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da zajeziti, ustaviti: nezajezljiv hudournik / ekspr. nezajezljiv socialni razkroj / ekspr.: popadla ga je nezajezljiva jeza; nezajezljivo sovraštvo nasprotnikov

nèzajezljívo

prisl.:

preobrazba družbe nezajezljivo napreduje

SSKJ²

nèzaklénjen -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
ki ni zaklenjen, ni zaprt: hišna vrata je pustil nezaklenjena / vstopil je v nezaklenjeno sobo / prisloniti nezaklenjeno kolo k zidu

SSKJ²

nèzakljúčen -a -o prid. (ȅ-ȗ)
nedokončan: nezaključena debata; povest je ostala nezaključena

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèzakljúčenost -i ž (ȅ-ȗ)
nedokončanost: povest vzbuja videz neenotnosti in nezaključenosti / arhitektonska nezaključenost stavbe

SSKJ²

nèzakónček -čka m (ȅ-ọ̄)
ekspr. nezakonski otrok: ta otrok je nezakonček; imeti nezakončka

SSKJ²

nèzakónčič -a m (ȅ-ọ̄)
ekspr. nezakonski otrok: nezakončiča je mati dala v rejo

SSKJ²

nèzakonít -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni zakonit: nezakonito dejanje, delovanje, ravnanje; nezakonito trgovanje / uporabiti nezakonita sredstva / njegova nezakonita žena
♦ rad. nezakoniti oddajnik

nèzakoníto

prisl.:

nezakonito kupiti

SSKJ²

nèzakonítost -i ž (ȅ-ȋ)
lastnost, značilnost nezakonitega: nezakonitost njegovega ravnanja; nezakonitost trgovanja / vladala je nezakonitost

SSKJ²

nèzakónski -a -o prid. (ȅ-ọ̄)
ki ni zakonski1: nezakonski oče, partner; nezakonski spolni odnosi / zakonski in nezakonski otroci; nezakonska mati; nezakonsko rojstvo

SSKJ²

nèzakónstvo -a s (ȅ-ọ̑)
stanje nezakonskega človeka, zlasti otroka:

SSKJ²

nèzakrít -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni zakrit: muslimanke takrat niso smele na ulico z nezakritim obrazom
// neprikrit: nezakrite grožnje; nezakrito sovraštvo se mu je bralo v očeh

SSKJ²

nèzakrívljen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
1. ki ni zakrivljen, ni ukrivljen: ravna, nezakrivljena palica
2. knjiž. ki ni nastal po krivdi koga: nezakrivljena nesreča, sramota

SSKJ²

nèzakŕknjen -a -o prid. (ȅ-ȓ)
ki ni zakrknjen: jajce z nezakrknjenim rumenjakom

SSKJ²

nèzakúhan -a -o prid. (ȅ-ȗ)
ki ni zakuhan: postregli so jim z nezakuhano juho

SSKJ²

nèzakúrjen -a -o prid. (ȅ-ú)
ki ni zakurjen: nezakurjena peč / sedel je v mrzli, nezakurjeni sobi

SSKJ²

nèzalíkan -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni zalikan: nezalikani ovratnik je podaljšan v pentljo; krilo z nezalikanimi gubami

SSKJ²

nèzamenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki se ne da zamenjati: nekateri deli stroja so nezamenljivi / imeti značilen, nezamenljiv obraz / knjiž.: nezamenljiv občutek groze; nezamenljiv smrad razpadajočega trupla značilen, tipičen
♦ ekon. nezamenljivi denar denar, ki ga denarni organi niso dolžni zamenjati za zlato
2. knjiž. nenadomestljiv: nihče ni nezamenljiv / družinska vzgoja je nezamenljiva

SSKJ²

nèzamótan tudi nèzamotán -a -o prid. (ȅ-ọ̄; ȅ-á)
knjiž. preprost, nezapleten: lahka, nezamotana glasba; zgradba povesti je nezamotana

SSKJ²

nèzamŕzel -zla -o [nezamərzəu̯] prid. (ȅ-ŕ)
ki ni zamrzel: nezamrzle reke / nezamrzla zemlja

SSKJ²

nèzamŕznjen -a -o prid. (ȅ-ȓ)
ki ni zamrznjen: nezamrznjena voda / nezamrznjene šipe

SSKJ²

nèzamúden -dna -o prid. (ȅ-ū)
knjiž. hiter: nezamuden korak

nèzamúdno

prisl.:

ekspr. čas nezamudno beži

SSKJ²

nèzanesljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
na katerega se ne da zanesti: nezanesljiv človek; označili so ga kot politično nezanesljivo osebo / njegov spomin je nezanesljiv / ekspr. čez potok so šli po precej nezanesljivi brvi premalo trdni; nezanesljiva ura / njegov položaj je nezanesljiv negotov

SSKJ²

nèzanesljívec -vca m (ȅ-ȋ)
ekspr. nezanesljiv človek: imajo ga za nezanesljivca

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèzanesljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost nezanesljivega človeka: zaradi svoje nezanesljivosti ni smel prevzeti tega dela; osumili so ga politične nezanesljivosti / nezanesljivost njegovega spomina ga je pri delu nekoliko ovirala

SSKJ²

nèzanímanje -a s (ȅ-ȋ)
kar je nasprotno, drugačno od zanimanja: njeno nezanimanje za te vrste glasbo; razpravljali so o nezanimanju te mladine za družbeno dogajanje / eden izmed vzrokov za slab učni uspeh je prav gotovo tudi nezanimanje staršev za otroke premajhna skrb
// ravnodušnost, nezavzetost: kljub nezanimanju vodstva za stanovanjske probleme so delavci prodrli s svojimi zahtevami / poslušal ga je z vidnim nezanimanjem

SSKJ²

nèzanimív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ni zanimiv: nezanimiv pogovor; to je zelo nezanimiva knjiga; tekma je bila slaba in nezanimiva / ekspr. novica ni nezanimiva je zanimiva / ekspr. za nas se ne zmenijo, mi smo nezanimivi ljudje nepomembni / knjiž., ekspr. nezanimiva vsakdanjost dolgočasna

SSKJ²

nèzanimívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost nezanimivega: nezanimivost predavanja / nezanimivost osrednjih oseb znižuje vrednost povesti / knjiž., ekspr. nezanimivost vsakdanjosti dolgočasnost

SSKJ²

nèzapét -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni zapet: nezapet suknjič / nezapeti gumbi / ekspr. stekel je iz stanovanja razmršen in nezapet z nezapeto obleko

SSKJ²

nèzapísan -a -o prid. (ȅ-í)
ki ni zapisan: nezapisani verzi / nezapisani stari običaji
// nav. ekspr. ki se uveljavlja z navado: nezapisani zakoni; po nezapisanem pravilu je imel v restavraciji zmeraj prednost

SSKJ²

nèzapletèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni zapleten: zgodba je jasna, nezapletena; nezapleteno vprašanje / preprost, nezapleten človek

SSKJ²

nèzapôlnjen -a -o [nezapou̯njen] prid. (ȅ-ó)
ki ni zapolnjen: nezapolnjen prostor

SSKJ²

nèzapopadljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
star. nerazumljiv, nedojemljiv: nezapopadljiv vzrok; to so zanj nezapopadljive stvari / nezapopadljivo ravnanje

nèzapopadljívo

prisl.:

nekaj nezapopadljivo težkega mu je leglo na dušo

SSKJ²

nèzaposlèn -êna -o tudi nèzapôslen -a -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é; ȅ-ȏ)
ki ni zaposlen: zaradi bolezni je že celo leto nezaposlen
● ekspr. za mlade ljudi ni dobro, če so nezaposleni brez dela, premalo zaposleni
// ki je brez stalnega dela, zaposlitve: nezaposleni delavci; sam.: reševati problem nezaposlenih; urad za nezaposlene / nezaposlenim vstop prepovedan kot opozorilo ljudem, ki ne delajo v tej delavnici, na tem delovišču

SSKJ²

nèzaposlênost tudi nèzapôslenost -i ž (ȅ-é; ȅ-ȏ)
stanje nezaposlenega človeka: dolgotrajna nezaposlenost zaradi bolezni
// pojav, stanje, da je del ljudi brez stalnega dela, zaposlitve: nezaposlenost je naraščala; boriti se proti nezaposlenosti

SSKJ²

nèzaposljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ni zaposljiv: trajno nezaposljiva oseba; nezaposljiva delovna sila

SSKJ²

nèzaposljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, stanje nezaposljivega: ugotavljati nezaposljivost; šolski sistem, ki ustvarja nezaposljivost, je slab; začasna nezaposljivost; visoka stopnja nezaposljivosti diplomantov

SSKJ²

nèzapovédan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
rel. nasproten, drugačen od zapovedanega: nezapovedani prazniki

SSKJ²

nèzapŕt -a -o prid. (ȅ-ȓ)
ki ni zaprt: nezaprta okna, vrata / nezaprto pismo / ekspr. rad ga je imel zaradi njegove nezaprte narave odkrite

SSKJ²

nèzarubljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne more, ne sme zarubiti: nezarubljivi predmeti

SSKJ²

nèzaséden -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni zaseden: bilo je še nekaj nezasedenih prostorov / nezasedena miza / nezasedeno delovno mesto / svobodna, nezasedena dežela

SSKJ²

nèzasénčen -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni zasenčen: ob nezasenčeni svetilki so ga začele skeleti oči
♦ avt. nezasenčene luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej

SSKJ²

nèzaslíšan -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dosegel je nezaslišan uspeh; nezaslišana lepota; to je res nezaslišana malomarnost; nezaslišana žalitev; pojavilo se je nezaslišano število udeležencev / tam so nezaslišane cene zelo visoke / to je bila zanje nezaslišana novost; nezaslišano odkritje
// nenavaden, čuden: takrat so se godile nezaslišane stvari; denar je dobil nazaj po nezaslišanem naključju
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nezaslišan lenuh
● ekspr. to je nezaslišan človek nemogoč, grozen

nèzaslíšano

prislov od nezaslišan:

nezaslišano ga boli glava

nezaslišano bogat pridelek

nezaslišano lepa povest

ekspr.,

navadno v povedni rabi

izraža začudenje, ogorčenje:

to je nezaslišano

/ v členkovni rabi nezaslišano, jaz da sem kriv

SSKJ²

nèzaslíšanost -i ž (ȅ-ȋ)
ekspr. izrednost, nenavadnost: slutil je nezaslišanost znanstvenikovih odkritij
// neprimerno, nedostojno dejanje: storiti nezaslišanost; zgrozila se je ob taki nezaslišanosti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèzaslúžen -a -o prid. (ȅ-ú)
1. ki ni zaslužen: nezaslužen dobiček; nezasluženo plačilo
2. ki ga kdo ne zasluži, ga ni vreden: nezaslužena pohvala, slava; nezasluženo priznanje, spoštovanje / ekspr. zadelo ga je nezasluženo trpljenje

nèzaslúženo

prisl.:

nezasluženo zmagati

SSKJ²

nèzaspán -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni zaspan: ne grem spat, sem spočit in nezaspan

SSKJ²

nèzastáran -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni zastaran: nezastarana pravica / nezastarani zločini

SSKJ²

nèzastarljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
pravn. ki ne more zastarati: nezastarljiva pravica, terjatev / nezastarljiv zločin

SSKJ²

nèzastekljèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni zastekljen: nezastekljena okna

SSKJ²

nèzastrážen -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni zastražen: odprt in nezastražen vhod / ujetniki so bili za kratek čas nezastraženi

SSKJ²

nèzastŕt -a -o prid. (ȅ-ȓ)
ki ni zastrt: nezastrto okno / z oblaki nezastrto, jasno nebo / pogled na hribe je bil kljub novim stavbam nezastrt / knjiž. v povesti izpoveduje pisatelj svojo nezastrto človečnost

SSKJ²

nèzasvojèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni zasvojen: podatkov o rednih, a nezasvojenih uživalcih mamil, je zelo malo; nezasvojen z denarjem

SSKJ²

nèzaščíten -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni zaščiten: najemniki so bili nezaščiteni / pred mrazom nezaščitene rastline so pozeble nezavarovane / nezaščiten vhod v trdnjavo nezavarovan
♦ lov. nezaščitena divjad

SSKJ²

nèzatajljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da zatajiti, skriti: nezatajljivi znaki razburjenja; ekspr. v njem se pretaka nezatajljiva ciganska kri

SSKJ²

nèzatežèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) pog.
ki ni zatežen: nezatežen človek; nezatežen žur; bil je samozavesten, sproščen in nezatežen / igra je zelo zanimiva in na nezatežen način poučna

SSKJ²

nèzaúpanje -a s (ȅ-ȗ)
kar je nasprotno, drugačno od zaupanja: nezaupanje do sodelavcev ga je oviralo pri delu; počasi je minevalo njeno nezaupanje vanj; ekspr. led nezaupanja se je začel počasi tajati / z nezaupanjem gleda v prihodnost

SSKJ²

nèzaúpen -pna -o prid.(ȅ-ū)
nezaupljiv: tvoj brat je zelo nezaupen človek; čedalje bolj nezaupen postaja do nje / če bi vedel, koliko je že narejenega, ne bi bil več tako nezaupen ne bi več dvomil / opazil je njegov nezaupni pogled boječi, preplašeni

nèzaúpno

prisl.:

nezaupno mu je pogledal v obraz

SSKJ²

nèzaupljív -a -o prid.(ȅ-ȋ ȅ-í)
ki ni zaupljiv: nezaupljiv človek; zelo nezaupljiva je do sosedov / pogledal ga je z nezaupljivim pogledom

nèzaupljívo

prisl.:

nezaupljivo gledati

na vprašanja je odgovarjal nekoliko nezaupljivo

SSKJ²

nèzaupljívec -vca m (ȅ-ȋ)
ekspr. nezaupljiv človek: nikomur ne zaupa, velik nezaupljivec je / ne da se prepričati, ta nezaupljivec

SSKJ²

nèzaupljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost nezaupljivega človeka: znan je po svoji nezaupljivosti / premagati nezaupljivost do vsega novega / pogodbe nista sklenila zaradi medsebojne nezaupljivosti nezaupanja

SSKJ²

nèzaúpnica -e ž (ȅ-ȗ)
izjava, da člani kake skupnosti ne soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, dobiti nezaupnico / parlament je izglasoval vladi nezaupnico; publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju / po nezaupnici je vodstvo odstopilo; pren. s takim izborom je bila naši javnosti izražena nezaupnica

SSKJ²

nèzaúpnost -i ž (ȅ-ū)
1. nezaupljivost: prirojena nezaupnost mu je preprečevala vključevanje v družbo
2. nezaupanje: njegova nezaupnost me je žalila; medsebojna nezaupnost

SSKJ²

nèzaustavljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da zaustaviti, zadržati: nezaustavljiv napad; revolucija je bila nezaustavljiva / ekspr.: z nezaustavljivo silo ga je gnalo naprej zelo veliko; nenadoma je začutil nezaustavljivo utrujenost zelo veliko

SSKJ²

nèzavarován in nèzavárovan -a -o prid. (ȅ-á; ȅ-á)
ki ni zavarovan: pred mrazom nezavarovane rastline so pozeble / nezavarovani kovinski deli / socialno nezavarovane osebe / nezavarovani železniški prehod železniški prehod brez zapornic
● okna je čistil nezavarovan ne da bi bil privezan
♦ alp. nezavarovani plezalec plezalec, ki pri plezanju ni navezan; nezavarovana pot, steza pot, steza brez klinov in žičnih vrvi; zool. nezavarovane živali živali, ki nimajo bodic, žela, strupenih žlez za obrambo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèzavarovánost in nèzavárovanost -i ž (ȅ-á; ȅ-á)
stanje nezavarovanega: nezavarovanost pred mrazom / zaradi nezavarovanosti železniških prehodov je bilo že veliko nesreč

SSKJ²

nèzavédanje -a s (ȅ-ẹ́)
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od zavedanja: gre za nezavedanje problemov, napak / pogrezniti se v nezavedanje; to je storil v stanju globokega nezavedanja samega sebe

SSKJ²

nèzavéden -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
1. ki mu manjka zavednosti: narodno, politično nezavedni državljani; nezaveden Slovenec
2. ki se ga kdo ne zaveda: s svojo nezavedno ljubeznivostjo jih je pridobila; nezavedno sovraštvo / ima nezaveden strah pred vodo
3. knjiž. ki ni zavesten, ni hoten: nezavedni gibi; nezavedna laž, prevara
● zastar. nezavedna se je zgrudila po tleh nezavestna

nèzavédno

prisl.:

nezavedno ga je iskala z očmi

to je naredil nezavedno

SSKJ²

nèzavédnost -i ž (ȅ-ẹ́)
1. lastnost nezavednega človeka: narodna, politična nezavednost / njena dobrota je bila zaradi nezavednosti še bolj privlačna / knjiž. v svoji nezavednosti mu je zaupal naivnosti
2. zastar. nezavest: zdramiti se iz nezavednosti; bolnik je še vedno v nezavednosti

SSKJ²

nezavédoma prisl. (ẹ̄)
star. nezavedno: delati nezavedoma pod tujim vplivom / nehote in nezavedoma sili naprej

SSKJ²

nèzavést -i ž (ȅ-ẹ̑)
1. stanje brez zavesti, zavedanja: kratkotrajna nezavest / zbuditi se iz nezavesti; biti, ležati v nezavesti; pog. pasti v nezavest omedleti / globoka nezavest
// ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nezavesti izraža visoko stopnjo: smejati se do nezavesti; pijan, utrujen je do nezavesti
2. knjiž. podzavest: osebna nezavest vsebuje doživljaje, ki so bili nekoč zavestni, a smo jih kasneje zatrli in pozabili

SSKJ²

nèzavésten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̄)
1. ki je v nezavesti: nezavesten bolnik / zgrudil se je nezavesten
2. ki ni zavesten, ni hoten: nezavestni gibi; to je naredil iz nezavestne malomarnosti; nezavestno dejanje
// knjiž. ki se ga kdo ne zaveda; nezaveden: njena nezavestna dobrota jih je ganila; nezavestno sovraštvo / nezavesten strah
3. knjiž. podzavesten: nezavestne zaznave časa; nezavestna duševna dogajanja

nèzavéstno

prisl.:

tega se je naučil nezavestno, mimogrede

nezavestno jo je spremljal z očmi

sam.: močiti nezavestnega z mrzlo vodo

SSKJ²

nèzavéstnost -i ž (ȅ-ẹ̄)
lastnost, značilnost nezavestnega: nezavestnost gibov / knjiž. njena dobrota je bila zaradi svoje nezavestnosti še bolj privlačna nezavednosti

SSKJ²

nèzavíden -dna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī)
knjiž. nezavidljiv: dali so mu zelo nezaviden vzdevek / znašel se je v nezavidnem položaju težavnem, mučnem

SSKJ²

nèzavidljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
nav. ekspr. ki ni zavidljiv: imeti precej nezavidljivo delo
// težaven, mučen: znašel se je v resnično nezavidljivem položaju / njegovo zdravstveno stanje je nezavidljivo slabo

SSKJ²

nèzavísen -sna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī)
zastar. neodvisen: dejanje, nezavisno od volje / samostojen, nezavisen človek

SSKJ²

nèzavzét -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni zavzet, ni osvojen: nezavzeta trdnjava / še nezavzeti vrhovi
// ki mu manjka zavzetosti za kaj: ravnodušen, nezavzet bralec najbrž ne bo opazil teh odtenkov sloga

SSKJ²

nèzavzéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki se ne da zavzeti, osvojiti: nezavzetna postojanka, trdnjava; spoznali so, da je mesto nezavzetno / visoki, nezavzetni vrhovi

SSKJ²

nèzavzétnost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost nezavzetnega: nezavzetnost gore, trdnjave

SSKJ²

nèzavzétost -i ž (ȅ-ẹ̑)
lastnost človeka, ki mu manjka zavzetosti: zaradi svoje nezavzetosti nas pisatelj ne prepriča; delovna nezavzetost

SSKJ²

nèzazídan -a -o prid. (ȅ-í)
ki ni zazidan: zazidana in nezazidana zemljišča

SSKJ²

nèzazidljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne more, ne sme zazidati: nezazidljive parcele; nezazidljivo zemljišče

SSKJ²

nèzaznamován -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni zaznamovan, ni označen: nezaznamovani predmeti / vzpenjali so se po strmi, nezaznamovani poti
♦ jezikosl. stilno nezaznamovana beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih

SSKJ²

nèzaznáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki ni zaznaven, ni opazen: nezaznaven nasmešek; prehod med morjem in nebom je bil skoraj nezaznaven; nezaznavne spremembe / tresljaji motorja so bili nezaznavni / knjiž., ekspr.: vse je trajalo le nezaznaven hip kratek; ločil je nezaznavne odtenke barv zelo majhne

nèzaznávno

prisl.:

ure so nezaznavno minevale

SSKJ²

nèzaželèn tudi nèzaželjèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
1. ki ni zaželen, ni dobrodošel: prišlo je tudi nekaj nezaželenih gostov; rodila je nezaželenega otroka; čutil je, da je v družbi nezaželen / nezaželeni pojavi v književnosti; evfem. ima zelo nezaželene lastnosti slabe / nezaželena elektronska pošta vsiljena elektronska pošta, ki je poslana velikemu številu naslovnikov in ki jo sestavljajo predvsem reklamni oglasi
2. knjiž. neprimeren, nepravi: podatki so prišli v nezaželene roke; pri kraji jih je opazilo nezaželeno oko
// evfem. neprijeten: iz pogovora se je razvil nezaželen spor; bolezen mu je pustila nezaželene posledice

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèzbrán -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni zbran: uredil je do sedaj še nezbrano gradivo / pri učenju je zelo nezbran raztresen

SSKJ²

nèzbránost -i ž (ȅ-á)
stanje nezbranega človeka: zaradi nezbranosti ni mogel sestaviti pisma / njegovi počasnosti se pridružujeta še pozabljivost in nezbranost

SSKJ²

nezdiferenciran gl. neizdiferenciran

SSKJ²

nèzdrámen -mna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
knjiž., ekspr. trden, globok: nezdramna omamljenost
● knjiž., ekspr. spati nezdramno spanje biti mrtev

nèzdrámno

prisl.:

nezdramno spati

SSKJ²

nèzdràv -zdráva -o prid. (ȅ-ȁ ȅ-ā)
1. ki ni zdrav: zdravi in nezdravi otroci; videti je nezdrav / nezdrav les / nezdravo sadje
// zdravju škodljiv: nezdrava voda; nezdravo podnebje / nezdravi kraji
2. ki izraža, kaže bolezen: nezdrava barva kože; nezdrava bledica, rdečica; pren. nezdrava ambicioznost; nezdrava konkurenca
// nav. ekspr. slab, nezadovoljiv: v podjetju so vladali nezdravi odnosi

nèzdrávo

prisl.:

v tistih krajih je nezdravo vroče

sam.: odpraviti gnilo in nezdravo v družbi

SSKJ²

nèzdrávljen -a -o prid. (ȅ-ā)
ki ni zdravljen: nezdravljena bolezen, okužba; nezdravljena depresija / nezdravljen alkoholik

SSKJ²

nèzdravník -a m (ȅ-í)
kdor ni zdravnik: za predlog so se navduševali zlasti zdravstveni delavci nezdravniki / ekspr. ko sem bil bolan, so me nosili k raznim zdravnikom in nezdravnikom

SSKJ²

nèzdrobljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da zdrobiti, razbiti: zdelo se je, da je skala nezdrobljiva / posoda iz nezdrobljivega porcelana / ekspr. ljudstvo je bilo vkovano v nezdrobljive okove

SSKJ²

nèzdružljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da, ne more združiti: nezdružljivi poklici; nezdružljive funkcije / ekspr. tako vedenje je nezdružljivo z moralo / nezdružljiva nasprotja zelo velika

SSKJ²

nèzdružljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost nezdružljivega: pri tem se je pokazala nezdružljivost nekaterih poklicev

SSKJ²

nèzêmeljski tudi nèzémeljski -a -o [nezeməljski] prid. (ȅ-ē; ȅ-ẹ̑)
ekspr. ki učinkuje nestvarno, zelo nežno: nezemeljski obraz / skrivnosten in nezemeljski prizor
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nezemeljska dobrota, lepota, ljubezen

SSKJ²

nèzemljàn -ána in nèzemlján -a m (ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ)
bitje, ki ni prebivalec zemlje: morda so nezemljani nezainteresirani za raziskovanje vesolja in ne želijo vzpostavljati stikov z drugimi civilizacijami; vprašanje o obstoju nezemljanov; stiki z nezemljani

SSKJ²

nèzémski -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
nezemeljski: nezemska hoja / nezemska lepota, ljubezen

SSKJ²

nezglajen gl. neizglajen

SSKJ²

nezgóda -e ž (ọ̑)
1. dogodek, pri katerem je človek poškodovan: nezgoda se je pripetila zgodaj zjutraj; povzročiti nezgodo; nezgoda pri delu; vzroki nezgode; pomoč pri nezgodi; odškodnina za nezgodo / obratna, prometna nezgoda
♦ pravn. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev
2. dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno; nesreča: doletela ga je huda nezgoda, pogorela mu je hiša / ekspr. nezgode življenja so ga teple / elementarne, vremenske nezgode
3. ekspr. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek: pripetila se mu je nezgoda, da mu je odletel gumb na hlačah; smejala se je njegovi nezgodi; rad je opisoval svojo nezgodo / komikove nezgode
● knjiž. pripovedovati svoje zgode in nezgode s potovanja vesele in neprijetne doživljaje

SSKJ²

nezgóden1 -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nezgodo: nezgodna invalidnost; nezgodne poškodbe / nezgodni oddelek poliklinike; nezgodna postaja / nezgodno zavarovanje zavarovanje za primer nezgode

SSKJ²

nezgóden2 -dna -o prid. (ọ̄)
zastar. nesrečen: zanjo je bil to nezgoden dan / rojen pod nezgodno zvezdo

SSKJ²

nezgódnosten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nezgodo: nezgodnostna statistika / nezgodnostno zavarovanje nezgodno zavarovanje

SSKJ²

nèzgodovínski -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni zgodovinski: nezgodovinsko gledanje na dogodke
♦ zgod. nezgodovinski narod narod, ki nima svoje državnosti

SSKJ²

nèzgôrel tudi nèzgorèl in nèzgorél -éla -o [nezgoreu̯] prid. (ȅ-ó ȅ-ẹ́; ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́)
ki ni zgorel: nezgoreli ostanki sveč / nezgorel plin

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèzgorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ne zgori: nezgorljiva snov
// teh. v ognju obstojen: nezgorljivi material; nezgorljiva opeka / nezgorljive omare ognjevzdržne omare

SSKJ²

nèzgorljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost nezgorljivega: nezgorljivost nekaterih snovi / nezgorljivost azbesta

SSKJ²

nèzgrabljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
neprijemljiv: zrak je nezgrabljiv / knjiž. nezgrabljiv čustveni svet / knjiž. ljudje so skrivnostni, nezgrabljivi nedoumljivi

SSKJ²

nèzgrajèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki (še) ni zgrajen: nezgrajena hiša / nezgrajena proga / nezgrajen značaj neizoblikovan

SSKJ²

nèzgrešljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki ne zgreši: bil je nezgrešljiv strelec / nezgrešljiva puška / ekspr.: vodi ga nezgrešljiv pesniški instinkt; nezgrešljiva presoja
2. ki se ne da zgrešiti, prezreti: ima nezgrešljiv obraz / ekspr. tako obnašanje je njegova nezgrešljiva posebnost velika / knjiž. začutil je nezgrešljiv smrad razpadajočega trupla značilen, tipičen

nèzgrešljívo

prisl.:

vojaki so nezgrešljivo zadevali cilj

SSKJ²

nezgubljiv gl. neizgubljiv

SSKJ²

nèzlagán -a -o prid. (ȅ-á)
knjiž. resničen, iskren: nezlagana dobrota, ljubezen / nezlagano prijateljstvo

SSKJ²

nèzlíkan -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni zlikan: oprano, a še nezlikano perilo

SSKJ²

nèzlômen -mna -o prid. (ȅ-ó)
zastar. nezlomljiv: nezlomna snov / človek z nezlomno voljo

SSKJ²

nèzlómljen -a -o prid. (ȅ-ọ́)
ki ni zlomljen: ena palica je še nezlomljena / ekspr. kljub vsem težavam je ostal nezlomljen / ekspr. nezlomljena sila, volja

SSKJ²

nèzlomljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da zlomiti: nezlomljiva palica; osi iz te kovine so nezlomljive / ekspr.: nezlomljiv optimizem; vsi so občudovali njegovo nezlomljivo voljo / ekspr. to je trden, nezlomljiv značaj
// ekspr. nepremagljiv: nezlomljiva vojska

SSKJ²

nèzlomljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost nezlomljivega: nezlomljivost in elastičnost snovi / ekspr. nezlomljivost volje

SSKJ²

nèzlóžen1 -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄)
precej strm: nezložen klanec; dolgo so hodili po nezložni poti
● zastar. nezložni primeri neskladni

SSKJ²

nèzlóžen2 -žna -o prid. (ȅ-ọ̄)
jezikosl. ki nima zlogotvornega glasu: nezložni koren; nezložne predpone

SSKJ²

nezluščen gl. neizluščen

SSKJ²

nèzmágan -a -o prid. (ȅ-ȃ)
nepremagan: nezmagane čete / nezmagana volja / razočarana sta strmela v nezmagano steno

SSKJ²

nèzmagljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
nepremagljiv: hrabra, nezmagljiva vojska / premagati nezmagljive ovire / nezmagljiva želja jo je gnala domov

SSKJ²

nezmaličen gl. neizmaličen

SSKJ²

nèzmánjšan -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni zmanjšan: nova izdaja je izšla v nezmanjšanem obsegu; kljub spolzki cesti je vozil z nezmanjšano hitrostjo
// nav. ekspr. enako velik: kljub izgubam se je boj nadaljeval z nezmanjšano silo; delo je opravljal z nezmanjšano vnemo

SSKJ²

nèzméren1 -rna -o prid.(ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki mu manjka zmernosti: zelo nezmeren človek je; biti nezmeren v jedi in pijači / nezmerno uživanje alkohola / nezmerna kritika

nèzmérno

prisl.:

nezmerno jesti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nezméren2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
zastar. neizmeren2: nezmerni gozdovi / nezmerna lepota

nezmérno

prisl.:

prišlo je nezmerno ljudi

SSKJ²

nezmérnež -a m (ẹ̑)
ekspr. nezmeren človek: temu nezmernežu ni nikoli dovolj

SSKJ²

nèzmérnost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost nezmernega človeka: očitali so mu nezmernost / nezmernost v jedi in pijači

SSKJ²

nèzmogljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ni zmogljiv: to je nezmogljiv napor; nezmogljive dajatve / ekspr. nezmogljivi problemi nerešljivi

SSKJ²

nèzmogljívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost nezmogljivega: izkazala se je nezmogljivost sprejetega načrta / knjiž. družbena in politična nezmogljivost takratne inteligence nemoč, neuspešnost

SSKJ²

nèzmóten -tna -o prid. (ȅ-ọ̑)
zastar. nezmotljiv: domišljal si je, da je nezmoten / nezmotna resnica

SSKJ²

nèzmotljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
nav. ekspr. ki se ne zmoti, ne moti: tega celo naš nezmotljivi učitelj ni pričakoval; nikar ne misli, da si nezmotljiv / nezmotljiv čut, spomin; nezmotljivo merilo zanesljivo / nezmotljiv strelec ki ne zgreši

nèzmotljívo

prisl.:

nezmotljivo ugotavljati

SSKJ²

nèzmotljívost -i ž (ȅ-í)
nav. ekspr. lastnost nezmotljivega človeka: v ocenjevanju takih vprašanj so mu prisojali skoraj nezmotljivost; s tem je izgubil sloves nezmotljivosti
♦ rel. papeževa nezmotljivost dogma, da je papež v slovesno izrečenih versko-moralnih naukih nezmotljiv

SSKJ²

nèzmótnost -i ž (ȅ-ọ̑)
zastar. nezmotljivost: prepričan je bil o svoji nezmotnosti

SSKJ²

nèzmóžen -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑)
ki mu manjka zmožnosti: morda se ni dovolj potrudil ali pa je nezmožen; življenjsko nezmožen človek / plačila nezmožni bolniki so bili oproščeni stroškov za zdravljenje / spolno nezmožen
// ki zaradi bolezni, starosti ne more opravljati določenega dela ali funkcije; nesposoben: spoznali so, da je nezmožen za službo / za delo nezmožni ljudje

SSKJ²

nèzmóžnež -a m (ȅ-ọ̑)
ekspr. nezmožen človek: imel je občutek, da ima same nezmožneže okrog sebe

SSKJ²

nèzmóžnost -i ž (ȅ-ọ́)
lastnost, značilnost nezmožnega človeka: s tem je dokazal svojo nezmožnost; duševna, telesna nezmožnost / spolna nezmožnost / nezmožnost za delo nesposobnost

SSKJ²

nèznačájen -jna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni značajen: neznačajen človek

SSKJ²

nèznačájnež -a m (ȅ-ȃ)
ekspr. neznačajen človek: s temi neznačajneži ni hotel imeti opravka

SSKJ²

nèznačájnost -i ž (ȅ-ȃ)
lastnost neznačajnega človeka: zaradi svoje neznačajnosti ni užival spoštovanja

SSKJ²

nèznačílen -lna -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni značilen, ni tipičen: neznačilni primeri bolezni / neznačilna pisava

SSKJ²

neznajdljiv ipd. gl. neiznajdljiv ipd.

SSKJ²

neználec -lca m (ȃ)
knjiž. neveden človek, nevednež: vsi so veliki neznalci; pravi neznalec je

SSKJ²

nèznàn1 in nèznán -ána -o prid. (ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-á)
nepomemben, brezpomemben: delo neznanega avtorja; na seznamu so bila samo neznana imena

SSKJ²

neznàn2 in neznán -ána -o prid. (ȁ á; á)
1. ki ni znan: hodil je po neznanih krajih; srečevati neznane ljudi / neznani moški glasovi; tuji, neznani obrazi / neznani občutki; začutil je neznano bolečino / iz neznanega vzroka se je prestrašila; neznana prihodnost / problem mu je bil neznan ni bil poučen o njem / enako prijazni so do znanih in neznanih gostov katerih ne poznajo; po imenu mu je neznan ga ne pozna
● izpisuje si neznane besede katerih pomena ne ve, ne razume; ekspr. skrbi so mu neznane nima skrbi; ekspr. razsipnost mu je ostala neznana ni postal razsipen
♦ pravn. obtoženec je neznanega bivališča
2. katerega identičnost, izvor nista ugotovljena: grobovi neznanih vojakov; vlomilec je neznan ga še iščejo / grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino; neznani leteči predmet [NLP] občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
3. star. nenavaden, čuden: pogled na razdejanje je bil neznan; obšla ga je neznana groza
4. star. neznanski: prizadejal jim je neznano sramoto; zavladalo je neznano veselje

neznáno

prisl.:

neznano se je razveselil

neznano jezen je bil

/ v povedni rabi ni mu bilo neznano, da ga ne marajo

/ odšel je neznano kam; prišel je od neznano kod

/ piše se tudi skupaj: oditi neznanokam; stanuje neznanokje; sam.: to je zanj nekaj neznanega; pot v neznano; strah pred neznanim

♦

ped. načelo od znanega k neznanemu

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

neznánec -nca m (ā)
neznan, nepoznan človek: vstopil je neznanec in prosil za prenočišče; ekspr. soba se je napolnila z znanci in neznanci

SSKJ²

neznánje -a s (ȃ)
kar je nasprotno, drugačno od znanja: zavedati se svojega neznanja; popolno neznanje učencev; nepoučenost in neznanje / neznanje tujih jezikov / napako je naredil iz neznanja, ne iz malomarnosti

SSKJ²

neznánka -e ž (ā)
1. neznana ženska: pred domačimi vrati jo je čakala neznanka
2. ekspr. kar je neznano, nejasno: na tem področju ni nobenih neznank več; v novem poklicu je naletel na precej neznank / vzponi na gore mu niso neznanka / ta človek mi je neznanka
3. mat. količina, katere vrednost je treba izračunati: odpraviti neznanko; neznanka v drugi potenci; enačba z dvema neznankama; pren., ekspr. upal je, da bodo rešili tudi to neznanko v enačbi njegovega življenja

SSKJ²

neznano... prvi del zloženk, kakor neznanokaj, neznanokakšen, neznanokam, neznanokje, ipd., gl. neznan2

SSKJ²

neznánost -i ž (á)
1. lastnost, značilnost neznanega: neznanost prihodnosti, skrivnosti
2. knjiž. kar je neznano: pogled, pot v neznanost / z vseh strani ga je obdajala neznanost neznano okolje, neznani kraji

SSKJ²

neznánski -a -o prid. (ȃ)
1. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: to je resnično neznanski napor; gledal ga je z neznanskim prezirom; neznanski trušč; knjigo je bral z neznanskim užitkom; z neznansko naglico je stekel po stopnicah / mučila jo je neznanska radovednost; neznansko hrepenenje, sovraštvo, trpljenje
2. star. nenavaden, čuden: pogled na skalnato gmoto mu je vzbujal neznanski občutek; v temi je bil ta kraj precej neznanski / nerad je bil ponoči sam s tem neznanskim človekom
// zelo grd, neprikupen: težko je bilo gledati njegov neznanski obraz; obleka neznanske barve / začel je peti s svojim neznanskim glasom
3. star. ki prinaša veliko trpljenje, hude težave; grozen: zadela ga je neznanska bolezen / roka je postala po kačjem piku zatekla in neznanska

neznánsko

prislov od neznanski:

neznansko se ga boji

neznansko me boli glava

neznansko rad jo ima

neznansko lep človek

neznansko srečna je

ekspr., z rodilnikom izraža visoko stopnjo, veliko mero česa: neznansko dela ima; ta igra mu je povzročala neznansko zabave

star.,

v povedni rabi

težko,

mučno:

neznansko ga je poslušati

/ neznansko mu je bilo pri duši

SSKJ²

neznánskost -i ž (ȃ)
knjiž., ekspr. lastnost, značilnost neznanskega: neznanskosti svojega hrepenenja ni mogel skriti / neznanskost dogajanja, odločitve / hrup je rasel v neznanskost neskončnost
● knjiž., ekspr. to, da se je poročila z morilcem svojega moža, se jim je zdelo neznanskost nerazumljivo dejstvo

SSKJ²

nèznánstven -a -o prid.(ȅ-ȃ)
ki ni znanstven: neznanstvena metoda, trditev, ugotovitev / neznanstvena raven predavanja jih je razočarala

nèznánstveno

prisl.:

neznanstveno razpravljati o čem

SSKJ²

nèznánstvenost -i ž (ȅ-ȃ)
lastnost, značilnost neznanstvenega: dokazovati neznanstvenost trditve / neznanstvenost mišljenja / tak način dela vodi k neznanstvenosti

SSKJ²

neznáten -tna -o prid., neznátnejši (á ā) nav. ekspr.
1. zelo majhen: vstopil je droben, neznaten človek; od daleč je bil videti še bolj neznaten; stanovali so v skromni, neznatni hiši; loči ju neznatna razdalja / za vse skupaj je plačal neznaten znesek / njegovi dohodki niso ravno neznatni so veliki / to je res neznatna napaka / dosegel je le neznaten uspeh; nevarnost, da bi ga kdo videl, je neznatna
2. nepomemben, malo vreden: imel je skromno, neznatno službo; za take neznatne stvari je škoda izgubljati čas
● star. upam, da vas navzočnost moje neznatne osebe ne bo motila moja navzočnost

neznátno

prisl.:

potres je hiše neznatno poškodoval

SSKJ²

neznátnež -a m (ȃ)
ekspr. neznaten, nepomemben človek: ta neznatnež si še domišlja, da je nekaj posebnega

SSKJ²

neznátnost -i ž (á)
nav. ekspr. lastnost, značilnost neznatnega: zaradi njegove drobnosti in neznatnosti ga je bilo v množici komaj opaziti; številčna neznatnost manjšine; presenetila jih je neznatnost razstavnega prostora / zavedal se je svoje neznatnosti nepomembnosti
● star. tudi moja neznatnost je bila zraven moja malenkost, jaz

SSKJ²

neznôsen -sna -o prid., neznôsnejši (ó ō)
1. ki se ne da prenašati: neznosne bolečine ima; vročina je postajala neznosna; razmerje med njima je vsak dan bolj neznosno / ekspr. to je pa res neznosen človek neprijeten, zoprn
// ekspr. neprimeren, slab: je v neznosnem položaju; neznosne stanovanjske razmere / neznosno sovraštvo je začutil do nje zelo veliko
2. ekspr. slab, nekvaliteten: neznosna povest je to; umetniško neznosna režija

neznôsno

prisl.:

neznosno boleti

neznosno težko breme

neznosno soparno je

SSKJ²

neznôsnost -i ž (ó)
lastnost, značilnost neznosnega: neznosnost takega življenja
● ekspr. do neznosnosti razvajen otrok zelo

SSKJ²

nèzóbčan -a -o prid. (ȅ-ọ̄)
filat. ki ni zobčan: zobčane in nezobčane znamke

SSKJ²

nezoblikovan gl. neizoblikovan

SSKJ²

nèzorán -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni zoran: nezorana njiva; pred njim se je širilo zapuščeno, nezorano polje

SSKJ²

nezravnan ipd. gl. neizravnan ipd.

SSKJ²

nèzrèl in nèzrél -éla -o [nezreu̯] prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́)
ki ni zrel: nezrela koruza; nezrelo sadje / nezrelo seme / nezrel mladoletnik; čustveno in duševno nezrel človek / ekspr. organizacijsko nezrelo vodstvo
// ekspr. neizoblikovan, neizdelan: nezrelo literarno delo

SSKJ²

nèzrélost -i ž (ȅ-ẹ́)
stanje nezrelega: nezrelost sadja / mladostna nezrelost; telesna in duševna nezrelost / ekspr. politična nezrelost meščanstva / ekspr. nezrelost literarnega dela neizoblikovanost, neizdelanost

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèzvenèč -éča -e prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́)
ki ni zveneč: imeti hripav, nezveneč glas
♦ jezikosl. zveneči in nezveneči soglasniki

nèzvenéče

prisl.:

nezveneče izgovarjati

SSKJ²

nèzvenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki ne zvene, ne ovene: cvet te rastline je nezvenljiv
// knjiž. trajen, neminljiv: nezvenljiva slava

SSKJ²

nezvést -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ki ni zvest: nezvest mož; bila mu je nezvesta / nezvest prijatelj; nezvest služabnik
● star. postal je nezvest svoji obljubi ni je držal, izpolnil; star. moj stari spomin je že nezvest slab, nezanesljiv; sam.: Nezvesta! bodi zdrava, čolnič po mene plava (F. Prešeren)

SSKJ²

nezvéstnica -e ž (ẹ̑)
knjiž. nezvesta ženska: nezvestnici ni več zaupal

SSKJ²

nezvéstnik -a m (ẹ̑)
knjiž. nezvest moški: brezobziren nezvestnik

SSKJ²

nèzvestôba -e ž (ȅ-ó)
kar je nasprotno, drugačno od zvestobe: zakonska nezvestoba; nezvestoba v ljubezni; merila o zvestobi in nezvestobi / odpustiti možu nezvestobo / ekspr. poslovna nezvestoba kršitev obveznosti

SSKJ²

nèzvézen -zna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
knjiž., zastar. brezzvezen, nepovezan: nezvezno govorjenje
♦ mat. nezvezna funkcija, spremenljivka

nèzvézno

prisl.:

nezvezno govoriti

SSKJ²

nèzvéznost -i ž (ȅ-ẹ̑)
knjiž., zastar. brezzveznost, nepovezanost: nezveznost govorjenja

SSKJ²

nèzvóčnik -a m (ȅ-ọ̑)
jezikosl. zveneči ali nezveneči soglasnik, ki zahteva pred seboj po zvenečnosti enak soglasnik: zvočniki in nezvočniki

SSKJ²

néža -e ž (ẹ̑)
1. nar. večja ročna lesena ali lončena posoda za vino: natočiti vino v nežo / neža vina
2. bot., v zvezi bodeča neža bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo, Carlina acaulis: bodeče neže na pašniku

SSKJ²

nèžaljív -a -o prid.(ȅ-ī ȅ-í)
ki ni žaljiv: nežaljiv dovtip, humor; njegova vprašanja so bila mirna, nežaljiva / v polemiki je bil oster, a nežaljiv

nèžaljívo

prisl.:

nežaljivo se vesti

nežaljivo dovtipen človek

SSKJ²

nèželèn tudi nèželjèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
knjiž. nezaželen: prišel je nepoklican in neželen / neželeni pojavi v gospodarstvu / neželena elektronska pošta vsiljena elektronska pošta, ki je poslana velikemu številu naslovnikov in ki jo sestavljajo predvsem reklamni oglasi

SSKJ²

nèželézen -zna -o prid. (ȅ-ẹ́)
ki ni železen: neželezni žeblji / neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin / neželezna metalurgija

SSKJ²

néžen -žna -o prid., néžnejši (ẹ̄)
1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec
// ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom
// ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi
2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok; dojenček je še zelo nežen; ima dve nežni hčerki / nežen cvet; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh
// ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz; nežna polt; imeti nežne roke
3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja
4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen / nežno ribje meso mehko; nežno vino
// nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni
● ekspr. nežni spol ženske; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost

néžno

prisl.:

nežno objeti, odgovoriti

nežno ravnati s kom

nežno lepa deklica

nežno modra obleka

nežno rdeče cvetje

♦

glasb. nežno označba za izraz izvajanja dolce; sam.: v tem človeku je nekaj nežnega

SSKJ²

nèženíran -a -o prid. (ȅ-ȋ)
pog. ki ni v zadregi, se ne sramuje: čeprav so se šele prvič videli, so bili med seboj čisto neženirani / napisal mu je neženirano pismo

nèženírano

prisl.:

neženirano si ga je ogledovala od nog do glave

neženirano ga je prosil za uslugo

SSKJ²

nèžénski -a -o prid.(ȅ-ẹ́)
nasproten, drugačen od ženskega: imela je izredno, nežensko moč / imeti neženske roke / njeno nežensko vedenje

nèžénsko

prisl.:

ima nežensko zveneč glas

sam.: nekaj neženskega je na njej

SSKJ²

nèžgán -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni žgan: nežgana glina, ilovica; kup nežgane opeke / rajši kupuje nežgano kavo / žgane in nežgane pijače

SSKJ²

néžica -e ž (ẹ̑)
1. pog., nekdaj kovanec za 5 par: plačal je s samimi nežicami
2. manjšalnica od neža 1: nežica, polna vina
♦ zool. manjša sladkovodna riba s šestimi brčicami okrog ust, Cobitis taenia

SSKJ²

nèžigósan -a -o prid. (ȅ-ọ̑)
ki ni žigosan: kolek še ni žigosan / zbiral je nežigosane znamke

SSKJ²

néžiti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. ljubkovati, božati: mati neži bolnega otroka / nikar ga ne neži razvajaj

néžiti se

postajati nežen:

nežil se je ob njej

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nèžív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í)
1. nasproten, drugačen od živega: nežive sestavine, snovi, stvari / živa in neživa narava voda, zemlja, zrak, nebesna telesa
// knjiž. tak, kot bi bil mrtev: bose noge so nežive počivale v travi; stal je prikovan v tla, kot neživ
2. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: osebe v romanu so nežive / hladen, neživ glas / kulturno neživ čas

nèžívo

prisl.:

neživo opisovati kaj

sam.: samostalniki, ki označujejo neživo

razvoj živega iz neživega

SSKJ²

nèživáhen -hna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki mu manjka živahnosti: neživahen in nedružaben človek / neživahno razpoloženje

SSKJ²

nèživljênje -a s (ȅ-é)
knjiž. kar je nasprotno, drugačno od življenja: nastanek življenja iz neživljenja; prehod iz življenja v neživljenje

SSKJ²

nèživljênjski -a -o prid.(ȅ-ē)
ki ni življenjski, ne izhaja iz resničnosti, iz življenja: tvoj prijatelj je zelo neživljenjski / neživljenjski pouk; ukvarja se z izrazito neživljenjskimi problemi; neživljenjsko opisovanje oseb

nèživljênjsko

prisl.:

težave je obravnaval zelo neživljenjsko

stvar so reševali neživljenjsko

sam.: v teh novelah je precej neživljenjskega

SSKJ²

nèživljênjskost -i ž (ȅ-ē)
lastnost, značilnost neživljenjskega človeka: njena neživljenjskost je vsem znana / neživljenjskost pouka / tak način vodi v nesodobnost in neživljenjskost

SSKJ²

nèžívost -i ž (ȅ-í)
lastnost, značilnost neživega: neživost narave / kulturna živost in neživost

SSKJ²

néžka -e ž (ẹ̑)
pog., nekdaj kovanec za 5 par: sprevodnik ji je vrnil same nežke

SSKJ²

nèžláhten -tna -o prid. (ȅ-á)
knjiž. neplemenit: izogibal se je temu neprijaznemu, nežlahtnemu človeku / nežlahtne kovine

SSKJ²

nežno...1 prvi del zloženk
nanašajoč se na nežen: nežnočutnost, nežnokožen, nežnopolt

SSKJ²

nežno...2 prvi del zloženk, kakor nežnolep, nežnordeč, ipd., gl. nežen

SSKJ²

nežnočúten -tna -o prid. (ū)
knjiž. rahločuten, obziren: to je zelo nežnočuten človek / nežnočutni pomisleki

SSKJ²

nežnočútje -a s (ȗ)
knjiž. rahločutnost, obzirnost: ko bi imel le malo nežnočutja, bi vedel, kako je treba z njo ravnati

SSKJ²

nežnočútnost -i ž (ū)
knjiž. rahločutnost, obzirnost: dobro je poznala hčerino nežnočutnost

SSKJ²

nežnolísten -tna -o prid. (ȋ)
knjiž. ki ima nežne liste: ugajale so ji nežnolistne cvetlice

SSKJ²

nežnopôlt -a -o [nežnopou̯t] prid. (ȏ ō)
ki je nežne polti: nežnopolta in svetlolasa deklica

SSKJ²

néžnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost nežnega človeka: nikoli ne pokaže svoje nežnosti; vedeli so za njeno nežnost do otrok / nežnost besede, nasmeha, pogleda / obšlo ga je čustvo nežnosti
// milo, zelo prijazno vedenje, ravnanje: materina nežnost do otrok
// mn., ekspr. erotično ljubkovanje: želela si je njegovih nežnosti; obsipal je svoje dekle z nežnostmi

SSKJ²

nì1 in ni člen. (ȉ)
zastar. niti1: ni malo mu ne zaupa / ni eden se ni rešil

SSKJ²

nì2 in ni vez. (ȉ)
star., v vezalnem priredju niti2: tega ne vem ni ne maram vedeti / tja mi kratko ni malo nimaš zahajati kratko in malo, kratko malo
// v zvezi ni – ni niti – niti: tega ne privoščim ni tebi ni drugim

SSKJ²

niánsa -e ž (ȃ)
1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove; odtenek: na sliki je opaznih sedem nians modre barve; rumena barva v tej niansi mi ni všeč / med rdečo in rumeno barvo je dosti nians / barvna niansa / ekspr. letos so moderne svetle nianse svetle barve
2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste; odtenek: svetlobna niansa; ta ton, vonj ima dosti nians / med lepim in grdim je veliko nians
3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje; odtenek: v njegovem glasu je zaznal nianso strahu, upornosti / dati besedi posebno nianso pomenski prizvok
4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava; odtenek: beseda je dobila novo pomensko nianso / politične nianse v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: pozna marsikatero nianso človeške duševnosti; prevodu ni uspelo ohraniti vseh nians originala
5. vrsta, sorta: prišli so ljudje različnih nazorskih nians; klerikalizem blažje nianse
6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za nianso izraža zelo majhno stopnjo: ta barva je za nianso pretemna; danes je za nianso bolje

SSKJ²

niansíranje -a s (ȋ)
glagolnik od niansirati: barvno niansiranje / psihološko niansiranje / pisatelj se izogiba niansiranju in natančnemu opisovanju

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

niansíranost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost niansiranega: barvna niansiranost / metaforika daje pesmi izredno plastičnost in niansiranost; niansiranost jezika

SSKJ²

niansírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. narediti, da se pojavlja, nastopa kaj v (barvnih) odtenkih: nanašal je barve, ne da bi jih niansiral / modno niansirati barvo las
2. narediti, da se predmeti, pojavi iste vrste v določenih podrobnostih, značilnostih razlikujejo: niansirati like v romanu, opise pokrajin; jezikovno niansirati; različne razmere življenje in mišljenje zelo niansirajo
// knjiž. natančno, podrobno povedati, izraziti: niansirati misel / vsebino pripovedi bi bilo potrebno bolj niansirati

niansírati se

in niansírati nedov., knjiž.

dobivati (barvne) odtenke:

listje se, preden odpade, niansira

niansirajóč

-a -e:

niansirajoče podrobnosti

niansíran

-a -o:

imeti zelo niansiran izraz, jezik

pomensko, psihološko niansiran

SSKJ²

nibelúnški -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na Nibelunge: nibelunški zaklad
♦ lit. nibelunški ep; nibelunška kitica kitica, ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico

SSKJ²

nícati -am nedov. (ī ȋ)
star. kaliti3, kliti: žito nica / iz megle je nical greben

SSKJ²

nicêjski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na Nicejo: nicejske razvaline
♦ rel. nicejski cerkveni zbor cerkveni zbor leta 325, na katerem je bil zavrnjen arijanizem; nicejska veroizpoved

SSKJ²

nicína -e ž (í)
nar. kraj, prostor, obrnjen, usmerjen od sonca; osoja: To je bilo hrepenenje ljudi iz nicine za soncem (Prežihov)

SSKJ²

nìč1 -- tudi nìč níča m (ȉ ī)
1. kar ne obstaja, ne biva: razlika med nekaj in nič / nav. ekspr.: iz nič ni nič; ustvariti iz niča; razbliniti se v nič
2. ekspr., navadno v povedni rabi izraža zelo majhno količino, vrednost: to je vse skupaj nič; milijonček, ali je to nič; v primeri z njim sem jaz pravi nič; vsak nič drago prodajo; za vsak nič joka; šalj. »Bi kaj jedel?« »Hvala, nič.« »Nič je dober za oči.«
● ekspr. dekle ne bo brez nič bo imelo precej dote; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; ekspr. bahajo se, pa so prišli iz nič so iz zelo revne, družbeno nepomembne družine, okolja; pog. na nič priti obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. oženiti se na nič poročiti se z revno nevesto; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. tako pod nič pa tudi ni brez vrednosti; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. vse bo šlo v nič bo propadlo; ekspr. blago prodaja skoraj za nič zelo poceni; ekspr. vedno se prepirata za prazen nič brez vzroka; ekspr. hiše ne proda za nič na svetu nikakor ne; nar. živeti ob niču v veliki revščini; nar. dolenjsko pustiti z ničem in hudičem nehati skrbeti
♦ filoz. kar je nasprotno, drugačno od biti; prim. zanič

SSKJ²

nìč2 -- s (ȉ)
zastar. izraža zelo majhno količino, vrednost; nič1: za vsako golo nič se prepira / šalj. »Hvala, nič ne bom jedel.« »Nič je dobro za oči.«
● ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne

SSKJ²

nìč3 -- štev. (ȉ)
1. izraža število nič [0]: nič in nič je nič; pet množeno z nič je nič; nič celih nič ena 0,01; ura je sedem nič pet 705; vrednosti od nič do neskončno
// izraža številko nič: tekma se je končala s tri proti nič / zavrteti gumb priprave na nič
● pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal
♦ jezikosl. pripona nič [Ø] pripona, ki glasovno ni izražena; med. krvna skupina nič [0]
2. izraža izhodiščno vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in negativnim: temperature bodo okoli nič / vodno stanje nič normalno
// teh. izraža dogovorjeno izhodišče za merjenje fizikalne količine: vidljivost nič / publ. trenutek nič pri odštevanju (za start)

SSKJ²

nìč4 ničésar zaim., ničémur, nìč, ničémer, ničímer [ničemər, ničimər] (ȉ ẹ̑)
v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego; morda je kaj, morda ni nič; elipt.: potrkal je. Nič; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar; neprav. ničesar se ni spremenilo nič / s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati
b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega; njegov roman ni nič posebnega
c) kot predmet: zdaj nima ničesar več; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim; te slike si niso v ničemer podobne; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori
č) v členkovni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam
● ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora); ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti

SSKJ²

nìč5 člen. (ȉ) v nikalnih stavkih
1. izraža popolno zanikanje
a) stopnje: njegova krivda ni nič manjša; on ni nič večji od mene; nič več nisva prijatelja / knjiga ni nič vredna je slaba / nič se ne boji; za fante nič ne mara; saj se nič ne mudi; bolezen se mu nič ne pozna; on tega nič ne razume; elipt. kaj nam pa morejo? Nič / okrepljen: nič kaj rad me nima; čisto nič si nisva v sorodu; dekle ni kar nič napačno; prav nič se ne ve, kdaj pride
b) količine ali mere: nič denarja nisem vzel s seboj; nima nič upanja; včeraj ni bilo nič zabave; ta človek ni nič prida; elipt. nič čuda, da ga ne marajo / okrepljen: čisto nič prihrankov nimamo; le nič strahu / še nič ne misli na poroko; nič nam ne pomaga pri delu
2. z zanikanim velelnikom ali želelnikom krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: nič ne govorite; nič ne skrbi / nič naj ne hodi v mesto; reci mu, naj nič ne sprašuje / okrepljen: za te čenče nič nikar ne marajte; le nič mu ne verjemi / nič ne boš lenaril, delaj / elipt.: nič se bati; le nič govoriti; nič šepetanja
● ekspr. ubogi otrok, saj ga nič ni je zelo slaboten, šibek, suh; pog. zakaj te ni nič k nam ne prihajaš k nam na obisk; ekspr. njemu pa res nič ni vzdigniti vrečo z lahkoto jo vzdigne; ekspr. zanj mi pa res nič ni ne maram zanj, ne zanimam se zanj; pog. z njim ni danes nič, ima goste nima časa za druge; ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim; nič ne dé, če je neroden nič hudega; vseeno je; ekspr. pustite človeka, če vam nič noče vam ne dela, prizadene hudega; ekspr. ta pa res nima nič od življenja nobene sreče, koristi; pog. nič nimamo proti pošteni zabavi ji ne nasprotujemo; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; nimam z njim ljubezenskih, spolnih odnosov; pog. lep je, lep, nič ne rečem, pa tudi drag izraža (zadržano) pritrjevanje; pog. če iz tega ne bo prepir, pa nič ne rečem izraža precejšnjo prepričanost o uresničitvi povedanega; ekspr. nič ampak, kar odloči se izraža odločno zavrnitev; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; preg. boljše malo kot nič

SSKJ²

ničálnica -e ž (ȃ)
tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit; nitnica

SSKJ²

níčast -a -o prid. (ī) ekspr.
1. zelo majhen, slaboten: videti je bil droben, ničast, vendar je dolgo vzdržal; ničasta živalca / moč vetra ni bila tako ničasta
2. malovreden, ničvreden: tako življenje se mu je zdelo ničasto / kot psovka niče ničasto
3. neprepričljiv, neutemeljen: ničast dokaz, izgovor
● ekspr. politično ničasti ljudje nepomembni, nevažni

SSKJ²

ničè1 -éta m (ȅ ẹ́)
slabš. nepomemben, nevažen človek: takle niče se ne more primerjati z njim; zanje je bil le niče in postopač

SSKJ²

ničè2 -éta s (ȅ ẹ́)
slabš. nepomemben, nevažen človek: takole niče se upa upreti; bil je pridobitniško niče / kot psovka niče ničasto

SSKJ²

ničejánec tudi nietzschejanec -nca [ničejánəc] m (ȃ)
filoz. pristaš ničejanstva: pravi ničejanec

SSKJ²

ničejánski tudi nietzschejanski -a -o [ničejánski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na ničejance ali ničejanstvo: ničejanski nazori; ničejanska morala / ničejanski nadčlovek

SSKJ²

ničejánstvo tudi nietzschejanstvo -a [ničejánstvo] s (ȃ)
filoz. Nietzschejeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: nasprotnik, pristaš ničejanstva

SSKJ²

níčeln -a -o [ničələn in ničəln] prid. (ȋ)
nanašajoč se na ničlo: ničelni simbol, znak / ničelni položaj; ničelna lega kazalca na merilni lestvici
● publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki
♦ elektr. ničelni element element, ki po opravljeni operaciji v računalniku da rezultat nič; ničelni vodnik nični vodnik; fiz. ničelna metoda merilna metoda, pri kateri se določi merjena količina z uravnovešenjem, tako da kaže instrument odklon nič; ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geom. ničelni vektor vektor z absolutno vrednostjo nič; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; teh. ničelna črta črta na diagramu, grafikonu, ki kaže vrednost nič; voj. ničelna točka točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim

SSKJ²

níčelnica -e [ničəlnica] ž (ȋ)
teh. ničelna črta:

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

ničémen -mna -o prid. (ẹ̄)
zastar. malovreden, ničvreden: družba ničemnih ljudi / v roki je držala tisto ničemno prtljago

SSKJ²

ničémnica -e ž (ẹ̑)
zastar. malovredna, ničvredna ženska: njegova žena je bila ničemnica

SSKJ²

ničémnik -a m (ẹ̑)
zastar. malovreden, ničvreden človek: njihov poglavar je bil ničemnik in nasilnež

SSKJ²

ničémnost -i ž (ẹ̄)
zastar. malovrednost, ničvrednost: zavedal se je svoje ničemnosti

SSKJ²

ničémuren -rna -o prid. (ẹ̄)
zastar. nečimrn: je zelo ničemuren; ničemurna ženska

SSKJ²

ničémurnica -e ž (ẹ̄)
zastar. nečimrnica: kako se ta ničemurnica oblači

SSKJ²

ničémurnik -a m (ẹ̄)
zastar. nečimrnik: to ti je velik ničemurnik in bahač

SSKJ²

ničémurnost -i ž (ẹ̄)
zastar. nečimrnost: ženska ničemurnost

SSKJ²

níčen1 -čna -o prid. (ī) knjiž.
1. zelo majhen, neznaten: ta razdalja je v primeri z vesoljskimi nična / tuje težave so se mu zdele v primeri z lastnimi nične / spreti se zaradi nične malenkosti / med ljudmi se je počutil ničnega
2. ekspr. malovreden, ničvreden: svet se mu je zazdel prazen in ničen; bogastvo, slava, kako nično je to / te vrednote so postale nične / zapravljati čas z ničnimi pogovori
3. neprepričljiv, neutemeljen: nična opravičila / napoved se je izkazala za nično zgrešeno, zmotno
4. ki je brez učinka, koristi: vsa prizadevanja so bila nična / nične sanje, želje
● knjiž., ekspr. kaj pa skrbi ljudi usoda kakega ničnega uradnika nepomembnega, brezpomembnega
♦ pravn. nična odločba, pogodba odločba, pogodba, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic

SSKJ²

níčen2 -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nič: približevati se nični vrednosti
♦ elektr. nični vodnik vodnik, ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok

SSKJ²

níčenje -a s (ī)
glagolnik od ničiti: ničenje predmetnega sveta / avantgardizem se uveljavlja kot ničenje tradicionalnih estetskih norm
♦ elektr. povezava kovinskih delov električnih naprav z ničnim vodnikom

SSKJ²

níčes -a m (ȋ) knjiž.
1. kar ne obstaja, ne biva; nič1: iz ničesa ne nastane nič; bit in ničes / strah pred večnim ničesom
2. ekspr., v povedni rabi izraža zelo majhno količino, vrednost: spoznal je, da je njegova modrost le prazen ničes / proti njemu sem ničes
● star. to ceni, vse drugo mu je ničes je zanj brez vrednosti
♦ filoz. ničes po Sartru kategorija biti kot temelj logične negacije

SSKJ²

níčev -a -o prid. (ī) ekspr.
1. zelo majhen, neznaten: ničev delček milimetra; za tedanje razmere ničeva vsota / prodati po ničevi ceni zelo nizki / v primeri z njihovimi težavami so moje ničeve / spreti se iz ničevega vzroka / med takimi strokovnjaki se počutim ničevega
2. malovreden, ničvreden: bogastvo, slava, vse to je ničevo / taki cilji so se mu zazdeli ničevi / zanj je razen užitkov vse ničevo
● ekspr. ti bankovci so zdaj samo še ničev papir brez vrednosti, brez kupne moči; ekspr. njegovi verzi so ničevi brez estetske, vsebinske vrednosti
3. neprepričljiv, neutemeljen: ničev dokaz, pomislek; izgovor je bil ničev, vendar je prišel prav
4. ki je brez učinka, koristi: napor, trud je bil ničev / ničeve sanje

SSKJ²

ničevédec -dca m (ẹ̑)
zastar. nevednež: svet bedakov in puhlih ničevedcev

SSKJ²

níčeven tudi ničéven -vna -o prid. (ī; ẹ̄) knjiž.
1. zelo majhen, neznaten: stroški bodo v primeri s koristmi ničevni / tako ničevnih dogodkov se pa res ne more spomniti / ničevna živalca, vendar povzroča tolikšno škodo
2. malovreden, ničvreden: življenje brez želj je prazno in ničevno / ničevna opravila nepomembna
3. neprepričljiv, neutemeljen: ničeven dokaz
4. ki je brez učinka, koristi: vsa naša prizadevanja so bila žal ničevna

SSKJ²

níčevnost tudi ničévnost -i ž (ī; ẹ̄)
knjiž. ničevost: človekova ničevnost v primeri z vesoljem / ničevnost sveta; roman hoče prikazati ničevnost takega življenja / kako moreš biti navdušen za take ničevnosti / pripovedovati ničevnosti / ničevnost njegovih izgovorov neprepričljivost, neutemeljenost

SSKJ²

níčevost tudi ničévost -i ž (ī; ẹ̄) ekspr.
1. lastnost, značilnost ničevega: v gorah ga je obšel občutek ničevosti / ničevost takega sveta / estetska ničevost filma je očitna / dokazovati ničevost pomislekov neprepričljivost, neutemeljenost
2. nav. mn. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote: obleke, zabave, to so vendar ničevosti
3. malenkost, nepomembnost: taka ničevost te pa res ne more motiti

SSKJ²

níčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž.
1. jemati pomen, veljavo, vrednost: prava umetnost človeka ne niči, ampak potrjuje; to niči vse njihove napore; z dejanji niči svoje obljube
2. uničevati: ničiti lepoto / ničiti komu življenje

níčiti se

postajati materialno ali duhovno v stvarnosti nenavzoč:

imel je občutek, da se niči

/ zastar. njegovo premoženje se zaradi zapravljanja niči se manjša

SSKJ²

níčka -e ž (ȋ)
star. prazna srečka: potegniti ničko; pren. vsi bojni pohodi – nička za ničko

SSKJ²

nìčkólikokrat tudi nìč kólikokrat prisl. (ȉ-ọ̄)
ekspr. izraža zelo veliko ponovitev: to povest nam je povedala ničkolikokrat

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

níčla -e ž (ȋ)
1. številka nič: pripisati ničlo; število s tremi ničlami na koncu
2. izhodiščna vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in negativnim; nič3: danes je temperatura pri ničli; pog.: deset stopinj nad ničlo plus deset stopinj; deset stopinj pod ničlo minus deset stopinj
3. ekspr. nepomemben, nesposoben človek: vsaka ničla mi pa tudi ne bo ukazovala; v primeri z njim sem ničla; on je družbena, moralna ničla; on je človek, poštenjak, vi ste pa popolne ničle; glede športa sem prava ničla nestrokovnjak
● ekspr. napredek je enak ničli napredka ni
♦ fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; mat. ničla polinoma vrednost neodvisne spremenljivke, pri kateri je polinom enak nič

SSKJ²

níčlarica -e ž (ȋ)
star. mehka bela moka: kupiti kilogram ničlarice

SSKJ²

ničlíšče -a s (í)
elektr. osrednja točka večfaznega sistema; zvezdišče: dostopno ničlišče
♦ fiz. absolutno ničlišče absolutna ničla

SSKJ²

níčnost -i ž (ī) knjiž.
1. lastnost, značilnost ničnega:
a) ta vpliv zaradi njegove ničnosti lahko zanemarimo / ob njeni popolnosti je spoznaval svojo ničnost; ničnost človeka v primeri z naravo
b) spoznati ničnost takih dokazov neprepričljivost, neutemeljenost; star. če bi stvari bolje poznali, bi se hitro prepričali o ničnosti takega mnenja zgrešenosti, zmotnosti
2. malenkost, nepomembnost: ošteval ga je zaradi vsake ničnosti; preveč sem zaposlen, da bi se utegnil ukvarjati s takimi ničnostmi
3. nav. mn. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote; ničevost: plehke zabave, slava in druge ničnosti
● knjiž., ekspr. na vsak način hoče zlesti iz svoje ničnosti se hoče družbeno uveljaviti, postati znan; knjiž. vse, kar nastane, se vrne v ničnost v stanje (materialne) nenavzočnosti v stvarnosti; knjiž., ekspr. zahrepenel je po hladu ničnosti po smrti
♦ pravn. ničnost odločbe, pogodbe značilnost odločbe, pogodbe, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic

SSKJ²

níčnosten -tna -o prid. (ī)
1. knjiž. ničev: v primeri z njihovimi težavami so naše ničnostne / govoriti o ničnostnih stvareh
2. pravn. nanašajoč se na ničnost: ničnostni razlog / ničnostna pritožba

SSKJ²

nìčprída1 -a tudi -- m (ȉ-ī)
star. ničvreden človek, malopridnež: s tem ničpridom se ne bom družil / kot psovka ogoljufal si me, ničprida / ni mu ne za šolo ne za delo, pravi ničprida je

SSKJ²

nìčprída2 -e ž (ȉ-ī)
star. ničvreden človek, malopridnež: s to ničprido nočem več imeti opravka / lenuhi, postopači in podobne ničpride

SSKJ²

níčti -a -o prid. (ȋ)
publ. nanašajoč se na število nič: približevati se ničti vrednosti
♦ jezikosl. ničta končnica končnica, ki glasovno ni izražena; mat. ničta potenca potenca z eksponentom nič

SSKJ²

ničvédec -dca m (ẹ̑)
knjiž., zastar. nevednež: družba ničvedcev in pustolovcev

SSKJ²

ničvédnež -a m (ẹ̑)
knjiž. nevednež: razglasiti koga za ničvedneža

SSKJ²

ničvréden -dna -o prid., ničvrédnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki ima negativne moralne lastnosti: postal je žrtev ničvrednih ljudi / ničvredna ženska vlačuga, prostitutka
2. ekspr. ki je nižje, manj kakovostne vrste: včasih je bil tam samo ničvreden gozd / ničvredna literatura

SSKJ²

ničvrédnež -a m (ẹ̑)
ekspr. ničvreden človek: druži se z ničvredneži

SSKJ²

ničvrédnica -e ž (ẹ̑)
ekspr. ničvredna ženska, zlasti vlačuga, prostitutka: zmerjala jo je z ničvrednico

SSKJ²

ničvrédnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost ničvrednega: spoznal je njihovo ničvrednost / ekspr. ničvrednost takega življenja
● ekspr. s seboj je odnesla le nekaj ničvrednosti drobnarij, malenkosti

SSKJ²

nietzschejanstvo ipd. gl. ničejanstvo ipd.

SSKJ²

nífe -- m in -- ž (ȋ)
geol. središčni del zemeljske oble:

SSKJ²

niháj -a m (ȃ)
premik nihajočega telesa od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihaji so postali krajši; število nihajev v sekundi / nihaji ure; nihaji tal tresljaji / polni nihaji; polovica nihaja
♦ fiz. dušeni nihaji katerih amplitude se manjšajo; visokofrekvenčni nihaji

SSKJ²

nihájen -jna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nihaj: nihajna dolžina; nihajno število / nihajna vrata nihalna vrata
♦ elektr. (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj

SSKJ²

nihálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nihalo ali nihanje: nihalno število / nihalna ura; nihalna vrata vrata, ki se odpirajo navzven in navznoter; nihalna žičnica žičnica, pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj
♦ les. nihalna krožna žaga krožna žaga z rezilno ploščo, vpeto v nihajoč okvir; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; teh. nihalni ležaj ležaj, ki dopušča majhen nagib med osjo nepremičnega dela in osjo tečaja ali gredi

SSKJ²

nihálka -e ž (ȃ)
1. pog. nihalna žičnica: z nihalko so se odpeljali na vrh gore
2. knjiž., rabi se samostojno ali kot prilastek ura z nihalom: slišalo se je tiktakanje velike ure nihalke
3. knjiž. gugalna mreža: ležal je v nihalki
♦ bot. nihalke nitaste modro zelene alge, ki se gibljejo z vrtenjem okoli svoje osi, Oscillatoria

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nihálo -a s (á)
telo, ki niha zaradi teže ali delovanja vzmeti: nihalo niha; roke so nihale kakor nihalo / ura z nihalom
♦ fiz. fizično nihalo pri katerem je telo vrtljivo okoli osi zunaj svojega težišča; matematično nihalo iz majhnega telesa in lahke vrvice

SSKJ²

níhanje -a s (ī)
glagolnik od nihati: ovirati nihanje; nihanje nihala, telesa; hitrost nihanja / slišati je bilo le nihanje ure tiktakanje / preprečevati nihanja v proizvodnji; nihanje cen, temperature; ekonomska nihanja na svetovnem trgu / nihanje med pesimizmom in optimizmom
♦ fiz. dušeno nihanje pri katerem se amplitude manjšajo; elektromagnetno nihanje periodično spreminjanje električnega toka in napetosti v električnem nihajnem krogu; harmonično ali sinusno nihanje gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga

SSKJ²

níhati -am nedov. (ī)
1. premikati se med dvema skrajnima legama, zlasti v časovno enakih presledkih: nihalo niha; nihati enakomerno, počasi; nihati sem ter tja; star. svetilka se niha niha / gladina vode niha se dviga in pada; drevesa nihajo v vetru se majejo, upogibajo; preh. mati je nihala otroka ujčkala, zibala; pren. misli so nihale z nervoznim utripom
● publ. delavci nihajo med vasjo in mestom se vozijo, hodijo iz vasi na delo v mesto; knjiž. otrok niha z nogami binglja
2. spreminjati se, menjavati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene nihajo; v tem kraju temperature zelo nihajo / otrokovo razpoloženje niha
// imeti različno velikost, vrednost, kvaliteto: mere strešnikov niso natančno določene, zato nihajo za nekaj centimetrov / režije Shakespearovih del nihajo od klasičnih, renesančnih do modernističnih
3. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi; omahovati: nihal je med strankama; dolgo je nihal, preden se je odločil / nihati med dremežem in budnostjo; pren. umetnost niha med romantiko in realizmom
♦ elektr. električni tok niha se periodično spreminja okoli vrednosti nič; fiz. nihati z visoko frekvenco

niháje

nihaje med dvema nazoroma

nihajóč

-a -e:

nihajoči plamenčki

nihajoče cene

nihajoče telo

♦

šport. nihajoče orodje krogi

SSKJ²

nihčè1 -éta m (ȅ ẹ́)
slabš. nepomemben, nevažen človek: pri hiši ravnajo z njim, kakor da je nihče; takega nihčeta ne bo vabil na dom

SSKJ²

nihčè2 -éta s (ȅ ẹ́)
slabš. nepomemben, nevažen človek: lepo se obleci, da ne bodo mislili, da si kako nihče

SSKJ²

nihčè3 tudi níhče nikógar zaim., nikómur, nikógar, nikómer, nikómer (ȅ ọ̑; ȋ ọ̑)
v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a) kot osebek: nihče se ga ne boji; nihče se ne zmeni zanj; nihče od domačih ga ne pogreša; elipt. kdo manjka? Nihče / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: nikogar ni doma; nikogar drugega ni bilo na sestanku; nikogar ni, ki bi se jim uprl / ekspr., okrepljen: kaj takega nihče nikoli ne bi naredil; rad ga srkne, da nihče tako; tega ne zmore nihče drug kot on samo on / to mi je povedal nihče drug kot direktor sam direktor / nihče ni tako močen, da bi ga premagal
b) kot predmet: nikogar ne potrebuje pri delu / ne zaupaj nikomur; že dolgo ne govori z nikomer; elipt. nikomur niti besede
● star. nikogar svet nikogaršnji

SSKJ²

nihilíst -a m (ȋ)
1. pristaš nihilizma: nihilisti in anarhisti
2. ekspr. kdor zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane norme, vrednote: biti nihilist in cinik

SSKJ²

nihilístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na nihiliste ali nihilizem: nihilistični nazori; nihilistično gibanje / obšlo ga je nihilistično razpoloženje / nihilistična literatura

SSKJ²

nihilístka -e ž (ȋ)
1. pristašinja nihilizma: zaprisežena nihilistka
2. ekspr. ženska, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane norme, vrednote: je pesimistka in nihilistka

SSKJ²

nihilízem -zma m (ī)
nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote: pristaš nihilizma
// miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: med mladimi se je širil nihilizem / idejni, kulturni, moralni nihilizem
♦ filoz. filozofski nihilizem ki zanikuje možnost spoznanja kakršnekoli resnice

SSKJ²

nihljáj -a m (ȃ)
premik nihajočega telesa od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihljaji gugalnika so ga uspavali / nihljaj noge naprej

SSKJ²

níhniti -em dov. (í ȋ)
knjiž., zastar. zanihati: skodelica na tehtnici je nihnila

SSKJ²

níka -e ž (ȋ)
star. frnikola: igrati se z nikami

SSKJ²

nikàk in nikák -a -o zaim. (ȁ; ȃ)
star. noben: to nima nikakega pomena; izdelek ne potrebuje nikake reklame

SSKJ²

nikákor in nikàkor člen. (ȃ; ȁ) v nikalnih stavkih
1. izraža zanikanje kakršnegakoli načina: tega nikakor ne morem urediti, ne tako ne drugače / to nikakor še ni dokaz
2. poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: ponoči nikakor ne gre v gozd; nikakor ga nisem mogel prepričati, ne zlepa ne zgrda / nikakor ne gre pretiravati s hvalo
b) prepričanost o neprimernosti, neutemeljenosti česa: te pohvale nikakor nisem vreden; ta prijaznost nikakor ni dokaz njegove dobrote / hudoben ni, nikakor ne; ali si spet zamudil? Nikakor ne, še ni osem

SSKJ²

nikákršen in nikàkršen -šna -o zaim. (ȃ; ȁ)
knjiž. noben: uspeha ni bilo nikakršnega / ne dam ga za nikakršen denar / nikakršnih novic nimam, ne dobrih ne slabih

SSKJ²

nikákšen tudi nikàkšen -šna -o zaim. (ȃ; ȁ)
knjiž. noben: to ni v nikakšni zvezi

SSKJ²

nikálen -lna -o prid. (ȃ)
ki izraža, vsebuje zanikanje: njegov odgovor je nikalen
♦ filoz. nikalna sodba; jezikosl. nikalni stavek

nikálno

prisl.:

na vprašanje je odgovoril nikalno

SSKJ²

nikálnica -e ž (ȃ)
jezikosl. prislov, ki izraža zanikanje: nikalnica ne / besedna, stavčna nikalnica; pleonastična nikalnica

SSKJ²

nikámor prisl. (ȃ) v nikalnih stavkih
1. izraža, da dejanje ni usmerjeno v noben kraj: nikamor ne moreš pobegniti; zaradi megle nikamor ne vidiš; elipt. otroci, nikamor z doma; ekspr. nikdar in nikamor je ne bom hodil iskat / kot vljudnostna fraza posedite no malo, saj se vam nikamor ne mudi
2. ekspr., v zvezi za nikamor izraža negativnost, neprimernost: ta odgovor ni za nikamor; pri nas je tako, da ni za nikamor; v taki obleki nisem za nikamor
● star. to ni nikamor podobno to ni ničemur podobno; ekspr. njemu se pri delu nikamor ne mudi dela počasi; ekspr. če bomo njega poslušali, ne pridemo nikamor bomo zelo malo napravili; ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor niso bila uspešna; ekspr. take je govoril, da ni bilo za nikamor govoril je nespametno, nespodobno

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nikár1 člen. (ā)
1. star., v zvezi s še, celo, niti izraža močno zanikanje, zavrnitev; kaj šele: še žival se mi smili, če je bolna, nikar človek; v tem gozdu zaideš celo podnevi, nikar v temi / še za krompir nima, nikar za meso / v vezniški rabi še zase nima, nikar da bi drugim dajal
2. star. izraža močno zanikanje nasprotja; ne pa1: to je mevža, nikar župan
3. zastar. krepi zanikanje; niti1: po značaju mi ni bil nikar malo podoben

SSKJ²

nikár2 stil. nikár -te člen. (ā)
krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi
a) z zanikanim velelnikom ali želelnikom: nikar ne draži psa; nikar ne pozabite na nas; o tem nikar nikomur ne pravi / naj nikar še ne odide; naj si tega nikar ne žene k srcu / reci mu, naj nikar ne žvižga
b) z nezanikanim nedoločnikom: nikar obupati; le zboleti nikar, otrok; le nikarta misliti, da se šalim, fanta; le nikarte se čuditi / elipt.: reci mu, da nikar, naj počaka; samo tega nikar; tja pa nikar / nikar, bodi pameten; nikar, oče, bom že sam opravil

SSKJ²

nikarágovski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Nikaragvo: nikaragovsko gospodarstvo / Nikaragovsko jezero

SSKJ²

nikári člen. (ā)
zastar. nikar2: nikari ne bodi hud name; nikari ga ne poslušajte

SSKJ²

níkati se -am se in níkati -am nedov. (ȋ)
star. frnikolati se: pojdimo se nikat

SSKJ²

níkdar tudi nikdàr prisl. (ȋ; ȁ)
v nikalnih stavkih nikoli: tega mi nisi nikdar omenil; nikdar več me ne boste videli; ekspr. nikdar in nikoli ne bo boljše
● preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva

SSKJ²

níkdo nikógar zaim., nikómur, nikógar, nikómer, nikómer (ȋ ọ̑)
knjiž. nihče3: nikdo se ne gane / kriv si ti in nikdo drug

SSKJ²

nikelín -a m (ȋ)
1. min. rudnina nikljev arzenid: nikelj pridobivajo iz nikelina
2. teh. zlitina bakra, niklja in mangana ali cinka: žica iz nikelina; v prid. rabi: nikelin žica

SSKJ²

níkelj -klja m (í)
1. kem. magnetna težka kovina bele barve, element Ni: ta ruda ima mnogo niklja
2. v ameriškem okolju kovanec za 5 centov: vzel je iz denarnice dolar in nekaj nikljev

SSKJ²

níkeljnast -a -o [nikəljnast] prid. (í)
star. nikljast: nikeljnasta ura

SSKJ²

nikjér prisl. (ẹ̑)
v nikalnih stavkih izraža, da se dejanje ne dogaja na nobenem kraju: nikjer ne najdem ključa; nikjer drugje ne pridelujejo boljšega cvička; ekspr. nikjer na svetu ni drugače; elipt. hiše zaprte, človeka nikjer; ekspr. nikoli (in) nikjer nisem videl takega lažnivca

SSKJ²

nikjéršnji -a -e prid. (ẹ̑)
knjiž. ki ni, ne obstaja nikjer: nikjeršnji svet

SSKJ²

níkljanje -a s (ȋ)
glagolnik od nikljati: nikljanje kirurških instrumentov / galvansko nikljanje

SSKJ²

níkljast -a -o prid. (í)
ki je iz niklja: nikljast denar; nikljasta ura

SSKJ²

níkljati -am nedov. (ȋ)
teh. prekrivati kovino s tanko plastjo niklja: nikljati mreže

SSKJ²

níkljev -a -o prid. (í)
nanašajoč se na nikelj: nikljeva ruda, zlitina
♦ metal. nikljevo jeklo jeklo, ki vsebuje nad 1 odstotek niklja
// nikljast: nikljeva ura

SSKJ²

níkniti1 -em dov. (í ȋ) star.
1. ponikniti, izginiti: voda je niknila v pesek
2. skloniti se, nagniti se: glava ji je niknila na prsi

SSKJ²

níkniti2 -em dov. (í ȋ)
star. vzkaliti, vzkliti: posevek nikne / tedaj je niknilo več organizacij nastalo, se pojavilo

SSKJ²

nikóder [nikodər] prisl. (ọ̑) v nikalnih stavkih
1. v zvezi od nikoder izraža, da dejanje ni usmerjeno iz nobenega kraja: pomoč ni prišla od nikoder; napis se od nikoder dobro ne vidi; elipt. svatje čakajo, ženina pa od nikoder
2. star. nikjer: nikoder ne najdeš kaj podobnega

SSKJ²

nikógaršen -šna -o zaim. (ọ̑)
ki ni last nikogar: ta gmajna je nikogaršen svet

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nikógaršnji -a -e zaim. (ọ̑)
ki ni last nikogar: nikogaršnji svet; pes ni nikogaršnji, brez gospodarja je / ekspr. nikogaršnjega kruha ne maram, sama si ga bom služila / publ. nikogaršnje ozemlje ozemlje, ki ga nobena od vojskujočih se strani nima pod stalnim nadzorstvom

SSKJ²

nikóli prisl. (ọ̑)
navadno v nikalnih stavkih izraža, da se dejanje ne dogaja ob nobenem času: gospodarja ni nikoli doma; tega ne bom nikoli pozabil; nikoli več se nista videla; nikoli poprej ni bila tako prijazna; godi se mu slabo kot še nikoli zelo slabo; ekspr.: nikoli (in) nikjer ga ne srečam; nikdar in nikoli več ga ne bom čakal; govoril boš zdaj ali pa nikoli
● ekspr. kaj takega še nikoli ne tako nenavadna stvar se do zdaj še ni zgodila, primerila; pog., ekspr. slišal bo pridigo, da (še) nikoli take zelo bo oštet; star. bilo mu je nerodno, da nikoli tega zelo nerodno; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja; preg. nikoli ni prepozno tudi po določenem presledku opravljeno dejanje je vredno priznanja

svéti nikóli

in svéti Nikóli šalj.:

poroko bi najrajši odložila do svetega nikoli

dolg ti bo plačal o svetem nikoli

SSKJ²

nikotín -a m (ȋ)
farm. zelo strupen alkaloid v tobaku: tobak z majhnim odstotkom nikotina; nikotin in kofein
● ekspr. odvaditi se nikotina kajenja

SSKJ²

nikotinízem -zma m (ī)
med. zastrupljenost, zastrupljenje z nikotinom:

SSKJ²

nikotínov -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nikotin: nikotinov ostanek v pipi
♦ kem. nikotinova kislina nikotinska kislina

SSKJ²

nikotínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nikotin: nikotinski izvleček / nikotinski madež
♦ kem. nikotinska kislina organska kislina, dobljena z oksidacijo nikotina

nikotínsko

prisl.:

nikotinsko rumeni prsti

SSKJ²

nílski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na Nil: nilska struga
♦ geogr. nilski katarakti; zool. nilski povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius; nilski krokodil

nílsko

prisl.:

nilsko zelena barva

SSKJ²

nímanič -a m (ȋ)
knjiž. revež, siromak: takrat je bil še nimanič

SSKJ²

nímb tudi nímbus -a m (ȋ)
knjiž. svetniški sij, gloriola: glavo obdaja nimb; zlati nimb / obdajal ga je nimb nepremagljivega junaka; izgubil je nimb nezmotljivosti

SSKJ²

nimbostrátus -a m, mn. nimbostráti tudi nimbostrátusi (ȃ)
meteor. nizek slojast oblak, iz katerega dežuje, sneži: oblaki so se zgostili v nimbostratus

SSKJ²

nímfa -e ž (ȋ)
1. v grški mitologiji lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: v teh gozdovih so živeli satiri in nimfe / gozdne, vodne nimfe
2. knjiž., ekspr. lepo, mlado dekle: ni mogel pozabiti nimfe z Bleda
♦ zool. ličinka, ki se brez zabubljenja spremeni v razvito žuželko

SSKJ²

nimfomaníja -e ž (ȋ)
bolezensko povečana spolna sla žensk: frigidnost in nimfomanija

SSKJ²

nimfománka -e ž (ȃ)
ženska z bolezensko povečano spolno slo: bila je prava nimfomanka; nenasitna nimfomanka / pevec je v njej prebudil nimfomanko

SSKJ²

nímrod -a m (ȋ)
knjiž., zastar. lovec: bil je največji nimrod v pogorju

SSKJ²

nína medm. (ȋ)
za uspavanje otroka: nina, nina / nina nana, punčka je zaspana / vsi so šli nina nana spat

SSKJ²

nínati -am nedov. (ȋ)
otr. spati: zdaj bo šel fantek ninat

SSKJ²

níndža -e m (ȋ)
1. v srednjeveški Japonski bojevnik, ki mojstrsko obvlada borilne veščine, z nenavadno telesno spretnostjo in sposobnostjo biti neopažen, izurjen za vohunstvo: japonski nindže; senca nindže; samuraj in nindža
2. kdor obvlada te veščine: nindže poznajo vse skrivnosti borilnih veščin in svoje znanje s pridom uporabljajo v boju proti zlu; uriti se za nindžo

SSKJ²

nióbij -a m (ọ́)
kem. redka, težko taljiva kovina bele barve, element Nb:

SSKJ²

nirvána -e ž (ȃ)
1. v budizmu stanje, v katerem izginejo vse želje in zavest o sebi: s premišljevanjem doseči nirvano / ne veruje v posmrtno življenje, ampak v nirvano
2. knjiž. blaženost, mir: popil je vino in se pogreznil v nirvano

SSKJ²

nirvánski -a -o (ȃ)
pridevnik od nirvana: nirvanska umirjenost

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

níša -e ž (ī)
1. vdolbina v steni: zid krasi niša s kipom; radiator je v okenski niši; stranska oltarna niša
// manjši stranski prostor kot del večjega prostora: zajtrkovati v jedilni niši; delovna, umivalna niša
2. navadno v zvezi tržna niša priložnost za prodajanje določenega izdelka, storitve, ki se še ne pojavlja na trgu: iskati, najti tržno nišo
♦ biol. (ekološka) niša prostor, način življenja posamezne živalske ali rastlinske vrste v združbi, zlasti glede na prehrano

SSKJ²

níšen -šna -o prid. (ī)
nanašajoč se na nišo: nišni izdelek; nišni proizvajalec; nišni trg

SSKJ²

níštra -e ž (ȋ)
knjiž. nič1: vse to govorjenje je le ništra
// ekspr. malo vredni, drobni predmeti: po žepih je imel polno ništre

SSKJ²

níštrc -a m (ȋ)
knjiž. nič1: to jim je čisti ništrc; prepirata se za prazen ništrc
// ekspr. malo vreden, droben predmet: ne kupuj tega ništrca / v primeri z njimi je on ništrc nepomemben, nevažen človek

SSKJ²

nìt níti ž (ȉ ȋ)
1. dolg, tanek skupek vlaken, sesukan okoli svoje osi: nit se je pretrgala; navijati, odstriči nit; presti, sukati nit; nabrati na nit; bombažna, svilena nit; debela, močna nit; dvojna nit; šop niti / nit za krpanje / vdeti nit v šivanko sukanec; pren. na domači kraj ga vežejo nevidne niti; svoje niti so napeljali po vsej državi
// navadno s prilastkom kar je temu podobno: gumijasta nit; vtkati zlate niti; pog. fižol brez niti brez žil / mišične niti mišična vlakna
2. ekspr., z rodilnikom kar tvori (strnjeno) zaporedje dogajanj, dogodkov: neskončna nit njenih vprašanj / nadaljevati nit razpravljanja
3. ekspr., s prilastkom kar je v celotnem pojavu bistven sestavni del: ti odnosi so idejna nit romana; govornik se je zmedel, nato pa znova našel nit zgodbe / to je rdeča nit vseh pogovorov
● ekspr. v lase se ji vpletajo srebrne niti začenja siveti; ekspr. vse niti propagande ima v svojih rokah odloča o njej; knjiž. iskal je Ariadnino nit, s katero bi si pomagal iz labirinta problemov rešilno, odrešilno sredstvo; ekspr. presti niti človekove usode določati človekovo usodo; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. zmešal mu je vse niti preprečil njegove načrte; ekspr. njegovo življenje visi na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; ekspr. biti moker do zadnje niti popolnoma, čisto; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ bot. prašnična nit spodnji, navadno nitasti del prašnika; gastr. skuhati sladkor do niti do take stopnje, da se za kapljo, ki pade z žlice, naredi zelo tanek curek; med. kirurška nit; tekst. efektna nit namenoma neenakomerno izdelana; osnovne niti podolžne niti v tkanini; votkovne niti prečne niti v tkanini; zool. živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus

SSKJ²

nítast -a -o prid. (ī)
podoben niti: nitast izrastek, poganjek; zlati nitasti okraski
♦ min. nitasta struktura rudnine

SSKJ²

nítav -a -o prid. (ī)
nitast: bledi nitavi poganjki / nitav krompir z nitastimi poganjki

SSKJ²

nítavost -i ž (ī)
agr. rastlinska bolezen, pri kateri postanejo kali, listi tanki, ozki: krompirjeva nitavost

SSKJ²

níten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nit: nitna debelina
♦ teh. nitni križ pravokotno se sekajoči črti v optični napravi

SSKJ²

níti1 člen. (ȋ)
1. krepi zanikanje
a) s poudarjenim izključevanjem: niti dvajset let ni star; o tem se mu niti ne sanja; niti ne zmeni se zanjo / niti minuto se ni obotavljal; niti najmanj ne dvomim, da je to res; na nebu ni niti oblačka; ne zaspi niti za hip; elipt. o tem niti besedice več
b) z izključevanjem pričakovanega: niti ta izjava ga ni prepričala; blede se mu, da niti matere ne spozna; besede narodnost niti francoska revolucija ne pozna
2. pog., v zvezi niti ne izraža neodločno zanikanje: ali je sin dober dijak? Niti ne, takole srednji; utrujen si, kajne? Niti ne, sem vajen hoje
● ekspr. vse sem mu dal, pa niti hvala ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. niti za las ne bom popustil prav nič

SSKJ²

níti2 in niti vez. (ȋ)
v vezalnem priredju za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih
a) stavčnih členov: nima ne brata niti sestre / ne spominja se rad mladosti niti doma; ne skrbi ga nejevolja staršev niti ne celega sveta / po tej poti ni mogel niti smel; pes ga ni opazil niti zavohal
b) stavkov: nihče ga ne vpraša niti ne pogleda
// ekspr., v zvezi niti – niti za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih
c) stavčnih členov: ne pogreša niti jedi niti pijače; tega ne dočakamo niti mi niti naši otroci
č) stavkov: pomilovanja niti ne potrebuje niti ne želi; od žalosti niti ne spi niti ne je; niti se ne zgane gladina niti ne zapiha veter / spal ni, niti jedel niti pil niti govoril / pri naštevanju se piše tudi z vejico ta kip ne kaže niti okusa, ne sloga, niti oblike

SSKJ²

nítje -a s (ȋ)
več niti, niti: širiti se v obliki razvejenega nitja
♦ anat. živčno nitje

SSKJ²

nítka -e ž (ȋ)
manjšalnica od nit: nitka se je utrgala; tanka nitka; nanizati na nitko / vdeti nitko v šivanko / stroki so še brez nitk / varnostna nitka nitki podoben plastičen trakec, vstavljen v papir bankovca ali dokumenta kot dokaz njegove pristnosti, neponarejenosti / zobna nitka mehka najlonska ali svilena nitka, ki se uporablja za odstranjevanje zobnih oblog in delcev hrane med zobmi
// vrvica, nit iz umetne snovi, ki se uporablja kot rezilo: zamenjati nitko; kosilnica na nitko
● ekspr. ima že srebrne nitke v laseh sive lase; ekspr. njegovo življenje visi na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan
♦ bot. glivna nitka enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij; hifa; elektr. svetilna ali žarilna nitka ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; gled. lutka na nitkah ki se premika z nitmi; marioneta; zool. ožigalne nitke morskih vetrnic

SSKJ²

nítkar -ja m (ȋ)
nav. mn., zool. dolgi, nitasti, zlasti v morju živeči nevretenčarji, Nemertina: črvi nitkarji; različne vrste nitkarjev

SSKJ²

nítkast -a -o prid. (ȋ)
podoben nitki: nitkast izrastek; nitkaste alge
♦ bot. nitkaste glivice

SSKJ²

nítkati -am nedov. (ȋ)
čistiti z zobno nitko: redno ščetkati in nitkati zobe

SSKJ²

nítkavost -i ž (ȋ)
agr. pojav, da zaradi delovanja bakterij nastanejo v kruhu nitkaste tvorbe: preprečevati nitkavost

SSKJ²

nítnica -e ž (ȋ)
tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit: nitnice dvigajo in spuščajo osnovne niti
♦ bot. rastlina z nasprotnimi listi in navadno rožnatimi cveti v socvetjih, Spergularia

SSKJ²

nítramonkál -a m (ȋ-ȃ)
agr. umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij:

SSKJ²

nitrát -a m (ȃ)
kem. sol dušikove kisline ali njen ester: amonijev, natrijev nitrat; nitrat celuloze

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nitráten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nitrat: nitratno gnojilo / nitratna skupina

SSKJ²

nitríd -a m (ȋ)
kem. spojina kovine, bora ali silicija z dušikom: aluminijev, borov nitrid

SSKJ²

nitrifikácija -e ž (á)
biol. spreminjanje amonijaka v zemlji v nitrite in nitrate: amonifikacija in nitrifikacija

SSKJ²

nitrifikacíjski -a -o prid. (ȋ)
biol., v zvezi nitrifikacijske bakterije bakterije, ki spreminjajo amonijak v zemlji v nitrite in nitrate:

SSKJ²

nitríranje -a s (ȋ)
glagolnik od nitrirati: nitriranje benzena / nitriranje jekla

SSKJ²

nitrírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. kem. uvajati nitroskupino v spojino: nitrirati benzen
2. metal. utrjevati površino jekla z dušikom pri visoki temperaturi: nitrirati jeklene predmete

nitríran

-a -o:

nitrirano jeklo

SSKJ²

nitrít -a m (ȋ)
kem. sol solitraste kisline ali njen ester: amonijev, natrijev nitrit

SSKJ²

nítro... prvi del zloženk (ȋ)
1. nanašajoč se na atomsko skupino iz enega atoma dušika in dveh atomov kisika: nitrobenzen / nitroskupina in nitro skupina
2. nanašajoč se na ester dušikove kisline: nitroceluloza, nitroglicerin, nitrolak

SSKJ²

nítrobencól tudi nítrobenzól -a m (ȋ-ọ̑)
kem. nitrobenzen

SSKJ²

nítrobenzén -a m (ȋ-ẹ̑)
kem. brezbarvna oljnata, v vodi netopna tekočina: uporaba nitrobenzena pri izdelovanju mila

SSKJ²

nítrocelulóza -e ž (ȋ-ọ̑)
kem. nitrat celuloze: izdelovati razstrelivo iz nitroceluloze

SSKJ²

nítrocelulózen -zna -o prid. (ȋ-ọ̑)
nanašajoč se na nitrocelulozo: nitrocelulozni smodnik / nitrocelulozni lak raztopina nitrata celuloze v organskem topilu

SSKJ²

nítrofoskál -a m (ȋ-ȃ)
agr. umetno gnojilo, ki vsebuje dušik, fosfor in kalij:

SSKJ²

nítroglicerín -a m (ȋ-ȋ)
gosta, svetlo rumena, zelo eksplozivna tekočina: izdelovati dinamit iz nitroglicerina
♦ kem. nitrat glicerola

SSKJ²

nítrolák -a m (ȋ-ȃ)
raztopina nitrata celuloze v organskem topilu, kem. nitrocelulozni lak: hlapi nitrolaka

SSKJ²

nítromonkál -a m (ȋ-ȃ)
nitramonkal

SSKJ²

nítroskupína in nítro skupína -e ž (ȋ-í)
kem. atomska skupina iz enega atoma dušika in dveh atomov kisika:

SSKJ²

nivelácija -e ž (á)
niveliranje: nivelacija terena za igrišče / nivelacija socialnih razlik

SSKJ²

nivelacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nivelacijo: nivelacijski načrt
♦ geod. nivelacijska lata priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu

SSKJ²

niveléta -e ž (ẹ̑)
grad. črta, ki označuje potek osi cestišča, železniške proge glede na nadmorsko višino: cesta ima dobro izpeljano niveleto

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nivelíranje -a s (ȋ)
glagolnik od nivelirati: niveliranje terena / aparati za niveliranje / to vodi v pozitivistično niveliranje dejstev

SSKJ²

nivelírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. delati ravno; izravnavati: nivelirati teren, tla
♦ geod. določati višinske razlike med točkami na terenu
2. knjiž. izenačevati: nivelirati cene, dohodke; umetnost se nivelira

nivelirajóč

-a -e:

nivelirajoči tokovi v družbi

SSKJ²

nivelíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na niveliranje: nivelirne metode
♦ geod. nivelirni horizont

SSKJ²

nivelizácija -e ž (á)
knjiž. izenačevanje: to povzroča splošno nivelizacijo; nivelizacija cen / proces nivelizacije v sodobni umetnosti

SSKJ²

nivelizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. izenačevati: nivelizirati dohodke; sodobna umetnost se nivelizira

nivelizíran

-a -o:

nivelizirana miselnost tehnične civilizacije

SSKJ²

nivelmán -a m (ȃ)
geod. določanje višinskih razlik med točkami zemeljskega površja:

SSKJ²

nivó -ja m (ọ̑)
1. višina (ravne) površine česa: nivo cestišča, pločnika; nivo vode se dviga; zmanjšati razlike v nivojih; kletni prostori pod nivojem zemljišča / križišče cest na različnih nivojih
♦ geogr. morski nivo povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje nadmorske višine; morska gladina
2. publ., navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava, raven: drama dosega evropski nivo; dvigati izobrazbeni, kulturni, življenjski nivo prebivalstva; nivo časopisa je nizek; nekateri filmi so zdrknili na nivo obrti
// kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava: produkcija je padla na lanskoletni nivo; nivo gospodarskega razvoja
3. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti, raven: razprava bo tekla na vseh nivojih; analize so bile opravljene na nivoju občine, države / konferenca na najvišjem nivoju konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
● publ. pisec neprepričljivo prehaja z estetskega nivoja na sociološki področja; publ. biti na nivoju biti dober, kvaliteten; publ. pojava sta na istem nivoju sta enakovredna; sta istovrstna; publ. biti pod nivojem biti podpovprečen, nekvaliteten, slab

SSKJ²

nivójski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nivo: različne nivojske ravnine / nivojsko križanje cest

SSKJ²

níz1 -a m (ȋ) navadno z rodilnikom
1. drobni predmeti, nabrani na vrvici, žici: niz biserov, jagod; čez prsi ji je visel niz zlatnikov
2. knjiž. vrsta, linija: nepretrgan niz utrdb nad reko / niz otokov
// skupina, enota: stavek je niz besed; drugi niz nalog, vprašanj
3. publ. večja količina, množina: to dokazuje niz dejstev; obstaja še niz nerešenih vprašanj / osnoval je cel niz zborov
4. šport. del nekaterih iger z žogo, v katerem zmaga tista stran, ki prva osvoji določeno število točk in dve več kot nasprotnik: dobiti, izgubiti niz; prvi niz / vodil je v vseh nizih
♦ izhodni, vhodni niz podatkov; geom. niz točk množica točk na črti; meteor. niz (meteoroloških) podatkov podatki meteoroloških opazovanj za daljše časovno obdobje; rač. niz podatkov urejena skupina podatkov pri računalniku

SSKJ²

niz2 predl., star., s tožilnikom
(navzdol) po: stopati niz brdo; solza polzi niz lice; pluti niz reko / rimska cesta je šla niz reko do mesta ob, vzdolž

SSKJ²

nízanje -a s (ȋ)
glagolnik od nizati: nizanje biserov na vrvico / nizanje dejstev, podatkov

SSKJ²

nízati -am nedov. (ȋ)
1. spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, zlasti na vrvico, žico: nizati bisere, jagode / nizati v venec / nizati na vrvico, žico
2. knjiž. delati, da je, prihaja kaj drugo za drugim: režiser je z občutkom nizal prizore / nizati besede v stavke; pren. nizati uspeh za uspehom; nizati zmage
3. publ. navajati1, pripovedovati: nizati podatke v časovnem zaporedju; nizati popotne vtise / skozi otroško duševnost niza vrsto pretresljivih usod prikazuje
● ekspr. govorniki so nizali svoje razprave na predsednikovo poročilo naslanjali, opirali

nízati se

knjiž.

vrstiti se, razprostirati se:

okoli ravnine se nizajo gore

/ hiše se nizajo na obeh straneh ceste

/ ljudje so se nizali v dolgih vrstah

vrstiti se, slediti si: sestanki so se nizali večer za večerom / minute so se nizale druga k drugi

SSKJ²

nizdôl [nizdou̯] prisl. (ȏ)
star. navzdol: pogledati nizdol; svet se spušča nizdol; stopati nizdol; pot po bregu nizdol

SSKJ²

nízek -zka -o prid., nížji (í)
1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost; ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo / nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto
// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa
3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna
// ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki
4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje
// ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba
5. ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva
// ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela
6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah
7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji
● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega območja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine
♦ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu

nízko

prisl.:

sonce je že nizko nad obzorjem

nizko oceniti vrednost dela

nizko peti

nizko se mu priklanja globoko

spuščala sta se vedno nižje in nižje

publ. nizko kalorična prehrana

nižje ob reki ležeči kraji

nižje uvrščen

nizko viseči oblaki

●

preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh

♦

šol. nižje organizirana šola nekdaj osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov

nízki

-a -o sam.:

nižji so se uprli višjim podrejeni

na njej ni bilo nič nizkega

SSKJ²

nizko... prvi del zloženk
nanašajoč se na nizek: nizkočelen, nizkofrekvenčen, nizkogorski, nizkokrilnik, nizkonapetosten

SSKJ²

nizkocenôven -vna -o prid. (ȏ)
1. ki ponuja storitve po nizkih cenah: nizkocenovni letalski prevoznik; nizkocenovni hotel
2. ki je po nizki ceni; poceni1: nizkocenovni polet; nizkocenovna proizvodnja električnih števcev / nizkocenovna letalska povezava

SSKJ²

nizkocenôvnik -a m (ȏ)
letalski prevoznik, ki potnikom nudi cenejši letalski prevoz: nizkocenovniki pogosto zaračunavajo za vsak kos prtljage; evropski nizkocenovnik; konkurenca nizkocenovnikov

SSKJ²

nizkodêbeln -a -o [niskodebələn in niskodebəln] prid. (ȇ)
agr. ki ima nizko, kratko deblo: nizkodebelno sadno drevje

SSKJ²

nizkoenergíjski -a -o prid. (ȋ)
1. ki deluje z majhno energijo, močjo: nizkoenergijski laser; obsevanje z nizkoenergijsko napravo
// ki ima majhno energijo: nizkoenergijski valovi v magnetnem polju; nizkoenergijska elektronska stanja
// ki porabi malo energije: nizkoenergijski stanovanjski objekt; gradnja nizkoenergijskih hiš
2. ki vsebuje malo kalorij; nizkokaloričen: nizkoenergijski napitek; nizkoenergijski dietni pripravki

SSKJ²

nizkofrekvénčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na nizko frekvenco: nizkofrekvenčno območje / nizkofrekvenčni ojačevalnik

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nizkokalóričen -čna -o prid. (ọ́)
ki vsebuje malo kalorij: nizkokalorični jogurt; nizkokalorična hrana; riževo vino je nizkokalorična pijača / nizkokalorična dieta

SSKJ²

nizkokrílnik -a m (ȋ)
aer. letalo s krili ob spodnjem robu trupa: leteti z nizkokrilnikom

SSKJ²

nizkonakláden -dna -o prid. (ȃ)
ki ima nizko naklado: nizkonakladni časopis, tednik; nizkonakladna publikacija, revija; nizkonakladno založništvo

SSKJ²

nizkonapétosten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na nizko napetost: nizkonapetostno električno omrežje / nizkonapetostni izolator, kabel

SSKJ²

nizkonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
knjiž. kratkonog: nizkonog pes

SSKJ²

nizkopôden -dna -o prid. (ō)
ki pri vstopu nima nobene stopnice: nizkopodni avtobus, tramvaj, vagon; nizkopodna prikolica; nizkopodno vozilo

SSKJ²

nizkoprážen -žna -o prid. (ȃ)
v zvezi nizkopražni program program za zmanjševanje škodljivih posledic uživanja drog in socialno rehabilitacijo odvisnikov: izvajanje, uvajanje nizkopražnega programa

SSKJ²

nizkoproračúnski in nizkopróračunski -a -o prid. (ȗ; ọ̑)
ki za svoj obstoj, delovanje porabi sorazmerno malo denarnih sredstev: posneti nizkoproračunski film; nizkoproračunski projekt; nizkoproračunska produkcija

SSKJ²

nízkost -i ž (í)
lastnost, značilnost nizkega: presenetila ga je nizkost stavb / zavedel se je nizkosti svojega položaja / ekspr. prizadela ga je nizkost ljudi nizkotnost

SSKJ²

nizkôta -e ž (ó)
star. nizkotnost, nizkost: razkril je njegovo nizkoto / dovoljevali so mu brezumnosti in nizkoto

SSKJ²

nizkôten -tna -o prid. (ó)
nav. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: nizkoten človek / nizkotni nagibi; nizkotne pobude / nizkotno govorjenje

nizkôtno

prisl.:

nizkotno ravnati

SSKJ²

nizkotláčen -čna -o prid. (ȃ)
teh. nanašajoč se na območje sorazmerno nizkih tlakov: nizkotlačna para / nizkotlačni parni kotel; nizkotlačna centralna kurjava

SSKJ²

nizkôtnež -a m (ȏ)
ekspr. nizkoten človek: ne dovoli, da bi ti ukazoval ta nizkotnež / ozmerjal ga je z nizkotnežem

SSKJ²

nizkôtnica -e ž (ȏ)
ekspr. nizkotna ženska: kako ga je prevarala ta nizkotnica

SSKJ²

nizkôtnost -i ž (ó)
nav. ekspr. lastnost, značilnost nizkotnega človeka: njegova nizkotnost ni poznala mej / nizkotnost misli in besed
// nizkotno dejanje: kakšne nizkotnosti je počenjal

SSKJ²

nizozémski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na Nizozemce ali Nizozemsko: nizozemska pristanišča / nizozemsko slikarstvo
♦ fiz. nizozemski daljnogled daljnogled, ki ima za okular razpršilno lečo; holandski daljnogled

SSKJ²

nizozémščina -e ž (ẹ̑)
nizozemski jezik: učiti se nizozemščino

SSKJ²

nizvôden -dna -o prid. (ó)
teh. ki ima smer vodnega toka: nizvodna plovba / nizvodna stran mostu

nizvôdno

prisl.:

ureditev brežine vodotoka nizvodno

SSKJ²

nižáj -a m (ȃ)
glasb. znak za znižanje tona za pol tona: napisati nižaj; nižaj in višaj

SSKJ²

nížanje -a s (ȋ)
glagolnik od nižati: nižanje vodne gladine / nižanje cen; nižanje pritiska / nižanje glasu

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nížati -am nedov. (ȋ)
1. delati kaj nižje: nižati kup / temen strop sobo niža; gladina jezera se niža / cesta se neopazno niža spušča
2. spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: nižati naklado revije; temperatura in pritisk se nižata / nižati cene
♦ glasb. nižati intonacijo peti ali igrati na nižji tonski višini od predpisane; nižati ton za pol tona
3. ekspr. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: ročico pri stroju je nižal in vzdigoval
● sonce se že niža zahaja; knjiž. večer se je nižal večerilo se je

SSKJ²

nižáva -e ž (ȃ)
nižina: rodovitna nižava / mestni šum se je slišal iz nižave / iz nižav se je povzpel na ugleden položaj / temne nižave življenja

SSKJ²

nižávje -a s (ȃ)
obsežnejše območje nizkega, razmeroma ravnega sveta: nižavje so naplavile reke / Vzhodnoevropsko nižavje

SSKJ²

nižávski -a -o prid. (ȃ)
nižinski: nižavske vode / nižavski svet

SSKJ²

níže predl. (ȋ)
knjiž., z rodilnikom pod2: njiva niže mlina

SSKJ²

nížek -žka m (ȋ)
knjiž. najnižja točka: voda je dosegla svoj nižek

SSKJ²

nižína -e ž (í)
1. nizek, razmeroma raven svet: v vzhodni Evropi prevladujejo nižine; rodovitna nižina / Panonska nižina
2. prostor, ki je nižje od česa: spustiti se v nižino; pren. duh se je dvignil iz nižin
3. lastnost, značilnost nizkega: nižina glasu
4. nav. mn., ekspr. socialno najšibkejši, najrevnejši družbeni sloj: iz nižin se je povzpel na višje mesto
● ekspr. v romanu so prikazane nižine življenja moralna propalost, pokvarjenost

SSKJ²

nižínec -nca m (ȋ)
kdor živi v nižini ali je doma iz nižine: gorjanci in nižinci

SSKJ²

nižínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nižino: nižinski predeli / nižinski gozd; nižinska reka; nižinska vas / nižinski svet
♦ bot. nižinski javor javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice; ostrolistni javor

SSKJ²

nižje... prvi del zloženk
za izražanje nižje stopnje, mere: nižjefrekvenčen, nižjegorski, nižjesoden, nižješolec, nižješolski

SSKJ²

nižješólec -lca m (ọ̑)
nekdaj učenec nižjih razredov osemletne gimnazije: nastopili so nižješolci

SSKJ²

nižješólka -e ž (ọ̑)
nekdaj učenka nižjih razredov osemletne gimnazije: nižješolke in nižješolci

SSKJ²

nižješólski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nižje razrede osemletne gimnazije: nižješolski profesorji
● nižješolska izobrazba nižja, osnovnošolska izobrazba

SSKJ²

njánja -e ž (ȃ)
v ruskem okolju varuška, pestunja: njanja poje otroku uspavanko

SSKJ²

njegôv in njegòv -ôva -o zaim. (ó; ȍ ó)
1. izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali srednjega spola, o kateri je govor: njegov avtomobil; grad in njegovi stolpi; hiša, podobna njegovi; pes in njegova hišica; njegova pipa / njegov nos; njegovo čelo
2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njegov ponos, talent; gradbeni material in njegova visoka cena; njegove misli; v primeri z njegovo željo je tvoja skromna
// izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: njegov položaj; šport in njegov pomen v telesni kulturi; njegova čast ne bo trpela; njegova mladost, navzočnost; premog in njegova uporaba
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe: njegov oče; njegovi predniki, rojaki; njegova družina / njegovi prijatelji
4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: hrast in njegov les; njegov ukaz, vpliv; sadovi njegovega dela
5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njegov avtobus že čaka; ekspr. spet slab red v tej njegovi matematiki; pogosto ga muči njegova naduha; ne ve, kje je njegovo mesto
6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njegov Francek mu je vse na svetu; Minka je vsa njegova
7. v nekaterih državah izraža spoštovanje: njegova ekscelenca; njegovo kraljevsko veličanstvo
● pog. plavolaske so njegov tip ustrezajo njegovemu okusu, predstavam; ekspr. otrok je čisto njegov njemu podoben; ekspr. otrok je razposajen, vsa hiša je njegova v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen; pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; prisl.: vse naj bi bilo po njegovo po njegovem okusu, volji; sam.: vsi njegovi so pomrli njegovi bližnji sorodniki; pog. njegova je zmeraj bolehna njegova žena; pog. njegova bo obveljala njegova odločitev; pog. spet ena (od) njegovih njegovih domislic, muh; hiša stoji na njegovem na njegovem svetu; vse naj bi bilo po njegovem po njegovem okusu, volji; po njegovem to ne drži po njegovem mnenju; prim. njen, njihov, njun

SSKJ²

njén -a -o zaim. (ẹ́)
1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk; gora in njen vrh; njena hiša; posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava
2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb; ta misel ni njena; njeno prepričanje
// izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki
4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les; njen pozdrav; njena pomoč; srna in njeno meso; njeno petje; njeno pismo staršem
5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar; to je spet ena (od) njenih muh; njene palačinke so kuharsko čudo
6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno
// v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo
● star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.:, pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun

SSKJ²

njíhen -hna -o zaim. (ȋ)
zastar. njihov: njihen ded / njihna gnada

SSKJ²

njíhov -a -o zaim. (ī)
1. izraža svojino skupine bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne enači s seboj in nobene ne ogovarja, ali stvari, o katerih je govor: njihov avtomobil; knjige in njihova vsebina; ta hiša je njihova; njihovo stanovanje / njihovi obrazi
2. izraža splošno pripadnost tej skupini: njihovi nameni; njihove sposobnosti; njihovo znanje
// izraža razmerje med to skupino in okolico: njihov ugled je velik
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: njihovi otroci, predniki; njihova teta / njihov prijatelj / njihov gospodar
4. izraža izhajanje od te skupine: njihov nasvet, predlog; matere in njihov vpliv; potresi in njihove posledice; njihove spletke
● ekspr. zmeraj je bil ves njihov njim vdan; sam.: ne zahtevamo nič njihovega njihove lastnine; prim. njegov, njen, njun

SSKJ²

njíjin -a -o zaim. (ȋ)
zastar. njun: njijina ljubezen

SSKJ²

njíva -e ž (í)
del zemljišča za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: gnojiti, orati, posejati njivo; delati na njivi; ilovnata, obdelana, rodovitna njiva; krompirjeva njiva na kateri raste krompir; njiva pšenice, s pšenico; njive in travniki / ekspr. potegnil je veter in njiva je zašumela; pren., ekspr. na naši literarni njivi je tudi nekaj ljuljke
● vznes. božja njiva pokopališče; ekspr. to ni zraslo na njegovi njivi tega ni sam dognal; to ni njegov domislek

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

njíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na njivo: kamnita njivna ograda
♦ bot. njivna preslica njivska preslica

SSKJ²

njívica -e ž (í)
manjšalnica od njiva: ima hišo in njivico / njivica je bila hitro požeta

SSKJ²

njívski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na njivo: njivska prst / njivski gnoj; njivski plevel; njivski pridelki / publ. zasejati njivske površine
♦ bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense; njivska preslica rastlina, pri kateri odženejo plodni rjavi kolenčasti poganjki pred jalovimi zelenimi, Equisetum arvense; zool. njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis

SSKJ²

njók -a m (ọ̑)
1. majhen svaljek ali blazinica iz krompirjevega testa: narediti rebrast vzorec na vsakem njoku posebej
2. nav. mn. kuhana jed iz takih svaljkov: za kosilo so pripravili zrezke in primorske njoke

SSKJ²

njórka -e ž (ọ̑)
nav. mn., zool. pingvinom podobne ptice Severnega morja, Alcidae:

SSKJ²

njúh -a m (ȗ)
zastar. voh: pes ima zelo dober njuh

SSKJ²

njuhálec -lca [njuhalca in njuhau̯ca] m (ȃ)
kdor njuha (tobak): bil je strasten njuhalec

SSKJ²

njuhálen -lna -o prid. (ȃ)
ki je za njuhanje: njuhalni pribor / njuhalni tobak

SSKJ²

njúhanec -nca m (ȗ)
tobak za njuhanje: vzel je ščepec njuhanca

SSKJ²

njúhanje -a s (ȗ)
glagolnik od njuhati: gornjo ustnico ima porjavelo od njuhanja / tobak za njuhanje / pasje njuhanje

SSKJ²

njúhati -am nedov. (ȗ)
1. vleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: navadil se je njuhati / njuhati tobak
2. star. vohati, duhati: pes je njuhal po zraku

SSKJ²

njúhniti -em dov. (ú ȗ)
povleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: njuhnil je in kihnil

SSKJ²

njún -a -o zaim. (ū)
1. izraža svojino dvojice bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne enači s seboj in ne ogovarja, ali dvojice stvari, o katerih je govor: njuna hiša; elementa in njuna specifična teža / konja sta težko vlekla in iz njunih teles se je kadilo
2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: njuno veselje
// izraža razmerje med to dvojico in okolico: njun življenjski prostor, ugled
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: njuni starši so kmetje / njuna prijatelja
4. izraža izhajanje od te dvojice: poslušajte njun nasvet
// izraža medsebojnost: njuni odnosi; prim. njegov, njen, njihov

SSKJ²

njúriti -im nedov. (ū ȗ)
nar. primorsko godrnjati, renčati: njuri kot medved

SSKJ²

njuten ipd. gl. newton ipd.

SSKJ²

no1 vez.
1. nar. vzhodno, v vezalnem priredju in: ženske, prinesite vina no mesa
2. zastar., v protivnem priredju pa2, ampak2: milo ga je prosil, no on se ni zmenil zanj

SSKJ²

nò2 medm. (ȍ)
I.
1. izraža spodbudo, poziv: no, le pojdi; no, reci kaj; no, na dan z besedo; daj roko, no; tiho, no / no, kaj boš povedal; no, bomo začeli; no, kaj; no? je vprašal / no – in? je vprašal in zazehal
2. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: no, to je urejeno; no, vidiš, saj gre; no, torej; no, no, to si dobro povedal; no, no, mu je pritrjeval
3. izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev: no, pa naj bo po vašem; no, da, pa jutri; pog.: no, ja, bomo pa tako naredili; no, ja, kaj hočemo, počasi gre
4. izraža nejevoljo, zavrnitev: no, glej jo, kako je nepotrpežljiva; no, zdaj pa imate tisto čudovito cesto; no, ali nisem rekel, da boš vse zmešal; no, veste kaj, tako pa ni treba govoriti; no, no, že dobro, preveč je te hvale
● ekspr. no, pa imamo izraža nejevoljo, jezo zaradi posledic prejšnjega ravnanja; ekspr. no, zdaj smo pa tam izraža spoznanje o težavnosti nastalega položaja
5. izraža obotavljanje, pomislek: no, da, morda je tako; no, nekako bo že šlo; no, bomo videli; to je, no, kako bi rekel, precej nerodno
6. izraža podkrepitev trditve: no, to bi bil hud, če bi te slišal; no, tako hudo pa spet ni; no, res nisem vedel; no, seveda; pog. a vi ste – no, saj smo vas pričakovali
7. v vezniški rabi navezuje na prej povedano in izraža prehod k drugačni misli: če bo tako, no, potem bo žalostno; hotela je proč, no, in zdaj je res odšla; no, prav, bom pa povedal / piše se tudi brez vejice no pa lahko noč / zaradi tega sem polemike vajen. No, kar me pri polemikah zanima, je dognati resnico
II. v členkovni rabi, navadno z velelnikom, zapostavljen
1. izraža nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: daj mi no mir; nehaj no že s svojim sitnarjenjem; povej no, kaj misliš; pustite jo no z nami; naj jim no pove po pravici / bodite no pametni; bežite no; dajte no, tega ne verjamem; ne nori no; nikar no tako obupano ne glej
2. izraža presenečenje, začudenje: glej ga no, si že tu; poglejte si no, kaj so napravili

SSKJ²

nóbel -- [nobəl] prid. (ọ́)
pog. imeniten, gosposki, odličen: nobel ljudje ne govorijo tako prostaško / tuje besede se mu zdijo bolj nobel / ona je zmeraj nobel zelo lepo, izbrano oblečena / ekspr. ne bodi tako nobel, sedi in jej
// dober, lep2, udoben: ima nobel avto, stanovanje; prisl.: nobel se oblačiti; nobel potovati / v povedni rabi v mestu je marsikaj bolj nobel

SSKJ²

nobélij -a m (ẹ́)
kem. umetno pridobljen radioaktivni element, No:

SSKJ²

Nobélov -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na švedskega kemika Alfreda Nobela: Nobelov sklad / Nobelov nagrajenec / Nobelova nagrada najvišja nagrada za zasluge za človeštvo na področju fizike, kemije, medicine, književnosti, ekonomije ali za prizadevanje za mir

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nobélovec -vca m (ẹ̑)
publ. kdor dobi Nobelovo nagrado: jugoslovanski nobelovec Andrić / nobelovec za kemijo

SSKJ²

nobélovka -e ž (ẹ̑)
publ. ženska, ki dobi Nobelovo nagrado: nobelovka Curie

SSKJ²

nobèn -êna -o tudi nobèn -a -o zaim., sam. nobêden tudi nobèden [nobedən] (ȅ ȇ; ȅ)
1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna; nobena ga ne mara; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden
b) v prilastkovi rabi: noben ključ ni pravi; nobene skrbi nima; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben
// ekspr. krepi zanikanje: nobenega dvoma ni; od nikoder nobenega glasu; na noben način; z njim nočem imeti nobenega opravka; nobene besede več; nobene pomoči ni več
// zanika kakršnokoli kakovost: nima nobenih dokumentov; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih
2. nar., v zvezi z brez kakršenkoli: obsodili so ga brez nobenega dokaza; to je obljubil brez nobenega pritiska
● ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; minuta zamujena ne vrne se nobena; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič

SSKJ²

nobênkrat tudi nobènkrat prisl. (ȇ; ȅ)
izraža, da se dejanje ne zgodi niti enkrat: med vojno se nobenkrat nisva videla
● preg. enkrat ni nobenkrat če kdo kaj naredi samo enkrat, ne pomeni nič

SSKJ²

nobilitéta -e ž (ẹ̑)
1. zgod., pri starih Rimljanih družbeni sloj z veliko močjo, veljavo zaradi opravljanja visokih državnih služb: pripadnik nobilitete
2. knjiž. plemiči, gospoda: provincialna nobiliteta

SSKJ²

nobilitírati -am dov. in nedov. (ȋ)
pravn., zlasti v fevdalizmu dati, podeliti plemiški naslov, poplemenititi: zaradi vojaških zaslug ga je cesar nobilitiral

nobilitíran

-a -o:

nobilitirani meščani

SSKJ²

noblésa -e ž (ẹ̑) knjiž.
1. imenitnost, gosposkost, odličnost: neznanec je vzbujal vtis noblese / kopalnica je bila tedaj že vrhunec noblese / v gledališče hodi samo zaradi noblese da bi delal imeniten vtis
// uglajenost, dovršenost, prikupnost: vse zna narediti z nobleso; ženska z naravno nobleso / občudovati nobleso njenih gibov
2. plemiči, gospoda: noblesa se shaja pri grofici; etiketa noblese

SSKJ²

nocój prisl. (ọ́)
v noči ali večeru
a) ki je, še traja: nocoj mu je boljše; samo nocoj še potrpi; odloži za nocoj skrbi
b) ki bo prišel: nocoj bo poslovilna večerja; za nocoj je obljubil, da pride; star. nocoj to noč odrinemo
c) ki je minil: nocoj je že spet pil; prav nocoj so se posveti končali

SSKJ²

nocójšnji -a -e prid. (ọ́)
nanašajoč se na noč ali večer
a) ki je, še traja: nocojšnji radijski program je zanimiv / do nocojšnjega večera je bil zameten
b) ki bo prišel: saj boste prišli k nocojšnjim pevskim vajam
c) ki je minil: dnevnik že poroča o nocojšnji tiskovni konferenci

SSKJ²

nóč -í ž (ọ̑)
1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda; ant. dan1: kar mirno spi, saj je še noč; noč se bliža, mineva; noč se dela noči se; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se; star. storila se je noč znočilo se je; kar tu bomo počakali noči da se znoči; prebedeti, prespati noč; ekspr. krik je pretrgal noč; pesn. črna noč; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč; ekspr. gluha, trd(n)a noč; majska, zimska noč; noči so že hladne; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč čarovnic med 31. oktobrom in 1. novembrom, ko se zlasti otroci, mladi oblečejo v kostume, navadno čarovniške, in v izdolbene, izrezljane buče vstavljajo sveče / noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč
2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja
// knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč
● noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
♦ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem območju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč

SSKJ²

nóčca -e ž, rod. mn. nóčic in nóčc (ọ̑)
knjiž., ekspr. manjšalnica od noč: bila je tiha nočca

SSKJ²

nôčen -čna -o prid. (ó)
nanašajoč se na čas teme od sončnega zahoda do vzhoda; ant. dneven: nočni hlad; nočno tišino je pretrgal strel / nočni lov, pohod; nočna tekma, vožnja; nočno nebo / najnižja nočna temperatura / nočna izmena; nočno in nedeljsko delo je bolje plačano / tovarna išče nočnega čuvaja, vratarja; nočna (bolniška) sestra / nočna žival / nočni lokal gostinski lokal, odprt ponoči, navadno z glasbo, zabavnim programom in plesom; nočna čepica čepica za čas (nočnega) spanja; nočna omarica nizka omarica ob zglavju postelje; nočna posoda posoda za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru; nočna srajca spalna srajca; nočno življenje mesta življenje mesta v nočnih lokalih, zabaviščih
● nočni čuvaj nekdaj kdor ponoči poklicno pazi, opozarja na nevarnost požara, na mir; ekspr. on je pravi nočni ptič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje; zastar. iti na nočno stran na zahod, proti zahodu
♦ navt. nočna straža straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; šport. nočni skok (padalcev) na cilj; zool. nočni netopir netopir s širokimi uhlji, Vespertilio murinus; nočni pavlinčki nočni metulji s podobo očesa na krilih, Saturniidae

nôčno

prisl.:

nočno modro nebo

sam.:, pog. danes imam nočno delam ponoči, v nočni izmeni

SSKJ²

nočeválec -lca [nočevau̯ca tudi nočevalca] m (ȃ)
knjiž. prenočevalec: na seniku je našel neznanega nočevalca / turistični nočevalci gostje

SSKJ²

nočevánje -a s (ȃ)
1. knjiž. prenočevanje, spanje: poiskali so si suho mesto za nočevanje / vzeti koga na nočevanje / gostilne s sobami za nočevanje
♦ tur. to sezono so imeli deset tisoč nočevanj nočitev
2. star. ponočevanje: v glavi mu je še brnelo od nočevanja in pijače

SSKJ²

nočeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. knjiž. prenočevati, spati: nočevati na prostem; nočevati po hotelih, senikih; ali bi lahko nočeval pri vas
2. star. ponočevati: v mladosti je pogosto nočeval; vse noči nočuje

SSKJ²

nočíšče -a s (í) knjiž.
1. prenočišče: pripraviti si, urediti nočišče; nočišče na senu, pod skalo / gostilna ima tudi poceni nočišča; prosil je za večerjo in nočišče / postaviti nočišče bivak
2. gostišče, hotel: nočišče lahko sprejme trideset gostov; lastnik, osebje nočišča / gostinsko nočišče

SSKJ²

nočítev -tve ž (ȋ)
tur. prenočitev, prenočevanje: število nočitev tujih gostov narašča / hotelske, turistične nočitve / knjiž. dvodnevni pohod z nočitvijo v gozdu
// oddaja sobe, ležišča za noč: lani je imel hotel deset tisoč nočitev / znižati cene nočitvam in penzionom

SSKJ²

nočíti -ím nedov. (ī í)
knjiž. prenočevati, spati: kadar je prišel v mesto, je nočil pri znancu; to sezono je v hotelu nočilo deset tisoč turistov; nočiti na prostem / planinca sta nočila v steni / preh. nočiti prijatelja

nočíti se

brezoseb.

prehajati iz dneva v noč:

noči se, pozno je že

naglo se je nočilo

SSKJ²

nočítven -a -o prid. (ȋ)
tur. prenočitven: nočitveni prostor / povečati nočitvene zmogljivosti

SSKJ²

nóčka -e ž (ọ̑)
otr. manjšalnica od noč: kmalu bo nočka

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nočníca -e ž (í)
bot. vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih, Hesperis: nočnica se je razcvetela
♦ rel. redovniki so opravljali nočnice del dnevnic, namenjen za ponoči

SSKJ²

nočník -a m (í)
1. veter, ki piha ponoči: s hribov je pihal nočnik; lahen, hladen nočnik
2. knjiž., zastar. nočna posoda: pod posteljo je nočnik

SSKJ²

nočnína -e ž (ī) tur.
1. plačilo za prenočitev, prenočevanje: plačati, zvišati nočnino
2. prenočitev, prenočevanje: številne nočnine tujih gostov / hotel je imel za petnajst odstotkov več nočnin

SSKJ²

noéma -e ž (ẹ̑)
filoz., po Husserlu smisel, bistvo dojetja predmeta:

SSKJ²

noemátičen -čna -o (á)
pridevnik od noema: reducirati svet na noematični korelat zavesti; noetičen in noematičen

SSKJ²

noétičen -čna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na noetiko: noetični zakoni / noetični akt

SSKJ²

noétika -e ž (ẹ́)
filoz. spoznavna teorija, gnoseologija: noetika, logika in druge filozofske discipline

SSKJ²

nóetov -a -o prid. (ọ̑)
zool., v zvezi noetova barčica školjka plitvih morij, Arca noae:

SSKJ²

Nóetov -a -o prid. (ọ̑)
navadno v zvezi Noetova barka, po bibliji barka, s katero je Noe rešil svojo družino in živali vesoljnega potopa: zgodba o Noetovi barki; v kanalu so zagledali ladjo, ki je ostala po viharju kot Noetova barka

SSKJ²

noéza -e ž (ẹ̑)
filoz., po Husserlu dojemanje smisla, bistva predmeta:

SSKJ²

nôga -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge (ó)
1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe nogi; ima debele, suhe, tanke noge; desna, leva noga; krive, lepe noge; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X, na o po obliki podobne črki O / prestopati se z noge na nogo; tukaj piha pod noge v noge; v noge me zebe; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom / k nogi kot povelje postavi puško k nogi; kot ukaz psu k nogi; na noge kot vzklik vstani(te) / konjske, kozje, mušje, ptičje noge; sprednje, zadnje noge; taji in skriva kot kača noge / kot vzklik pasja noga, tega pa nisem vedel
// del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo; na nogah ima copate; palec na nogi; sneg se mu je udiral pod nogami
2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge; odviti, pritrditi nogo; oglate, okrogle noge; posteljne noge; stolček na treh nogah; miza z eno nogo; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola
● teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; ekspr. dati nogo komu odpustiti, odsloviti ga (iz službe); ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega; nižje pog. iti k nogam peš; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. skočiti na noge hitro vstati; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. biti s kom na bojni nogi sprt; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; ekspr. živeti na veliki nogi razkošno, potratno; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
♦ aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj; noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih

SSKJ²

nogáča -e ž (á)
1. slabš. debela, velika noga: kakšno nogačo ima
2. nar. vzhodno spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave; noga: stol na treh nogačah
♦ agr. del kultivatorja v obliki jeklene palice za rahljanje zemlje

SSKJ²

nogálnica -e [tudi nogau̯nica] ž (ȃ)
knjiž. del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja; (nožno) gonilo: predica je pritiskala na nogalnico

SSKJ²

nogálnik -a [tudi nogau̯nik] m (ȃ)
knjiž. del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja; (nožno) gonilo: predica je pritiskala na nogalnik; nogalnik pri šivalnem stroju
// pedal (pri kolesu): pritisnil je na nogalnike

SSKJ²

nogavíca -e ž (í)
nav. mn. pleteno oblačilo za na nogo: obuti nogavice; plesti nogavice; strgati si nogavico; bombažne, najlon(ske), volnene nogavice; debele nogavice / dolge nogavice ki segajo čez kolena; kratke nogavice ki segajo do gležnjev ali malo čez gležnje; elastične nogavice; hlačne nogavice ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; mrežaste nogavice; ženske nogavice; nogavice brez šiva, pog. brez črte
● ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje

SSKJ²

nogavíčar -ja m (ȋ)
izdelovalec ali prodajalec nogavic: njegov oče je bil nogavičar; prodajalne nogavičarjev

SSKJ²

nogavíčarka -e ž (ȋ)
izdelovalka ali prodajalka nogavic: nogavičarke in tkalke

SSKJ²

nogavíčarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nogavičarje ali nogavičarstvo: nogavičarska obrt / nogavičarski mojster

SSKJ²

nogavíčarstvo -a s (ȋ)
nogavičarska obrt: nogavičarstvo je bilo v teh krajih zelo razvito

SSKJ²

nogavíčast -a -o prid. (í)
podoben nogavici: nogavičasta čepica
♦ vet. nogavičasti konj konj z belo dlako na spodnjem delu nog

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nogavíčka -e ž (í)
manjšalnica od nogavica: deklica je obula rdeče nogavičke

SSKJ²

nôgica -e ž (ó)
manjšalnica od noga: otrok je brcal z nogicami / ekspr. dekle ima lepe nogice

SSKJ²

nogomèt -éta m (ȅ ẹ́)
športna igra, pri kateri igralci z brcanjem spravljajo žogo v gol: igrati nogomet; tekmovati v nogometu / razvoj slovenskega nogometa / ekspr. pokazali so lep nogomet
♦ šport. dvoranski nogomet pri katerem igra pet igralcev na manjšem igrišču v dvorani; mali nogomet pri katerem igra navadno šest igralcev na sorazmerno manjšem igrišču

SSKJ²

nogometáš -a m (á)
športnik, ki se ukvarja z nogometom: domači nogometaši so povedli v drugem polčasu; dober, mlad nogometaš; nogometaši in košarkarji / profesionalni nogometaš

SSKJ²

nogometášica -e ž (á)
športnica, ki se ukvarja z nogometom: mlada, odlična nogometašica; zmaga naših nogometašic; nagrada za najboljšo nogometašico

SSKJ²

nogométen -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na nogomet: slovenska nogometna reprezentanca; nogometno moštvo / nogometna tekma / nogometna žoga; nogometno igrišče
♦ nav. mn., šport. nogometni čevelj obuvalo z nastavki na podplatih, zlasti za igranje nogometa

SSKJ²

nogométnik -a m (ẹ̑)
knjiž. nogometaš: profesionalni nogometnik

SSKJ²

nógrad -a m (ọ́)
star. vinograd: obdelovati nograd; dolenjski nogradi / kopati v nogradu / zasaditi nograd

SSKJ²

nóht -a m, mn. stil. nohtôvi (ọ̑)
nav. mn. roževinasta ploščica na koncih prstov človeka: nohti rastejo, se lomijo; pog. noht je šel dol je odpadel; barvati (si), lakirati nohte; gristi, ostriči nohte; ekspr. od bolečine je zaril nohte v laket; ekspr. kri mu je udarila izza nohtov; z nohti mu je razpraskala obraz; dolgi, negovani nohti / čistiti si nohte / nohti na nogi, na roki; noht na palcu; lak, škarjice za nohte
● ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. niti za noht cele kože ni na njem zelo je poškodovan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič

SSKJ²

nóhtek -tka m (ọ̑)
manjšalnica od noht: postriči otroku nohtke; nohtek na mezincu / ekspr. boji se za svoje lakirane nohtke
● ekspr. niti za nohtek ni podoben materi prav nič

SSKJ²

nóhten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na noht: nohtna površina / nohtna krtača, pilica
♦ anat. nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nohtna kožica kožica ob spodnjem robu nohta; nohtna matica plast celic, iz katerih se dela noht

SSKJ²

nój -a tudi nòj nôja m (ọ̑; ȍ ó)
velika afriška ptica z dolgimi močnimi nogami, ki ne more letati: jata nojev
● ekspr. tišči glavo v pesek kot noj noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo
♦ zool. ameriški noj noju podobna južnoameriška ptica; nandu

SSKJ²

nójev tudi nôjev -a -o (ọ̑; ó)
pridevnik od noj: nojevo jajce; klobuk z nojevim peresom

SSKJ²

nójevski tudi nôjevski -a -o prid. (ọ̑; ó)
nanašajoč se na noje: nojevska farma
// ekspr. ki noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo: nojevska politika, taktika

SSKJ²

nókávt in nôkávt tudi knockout -a [tretja oblika nókáu̯t in nôkáu̯t] m (ọ́-ȃ; ó-ȃ)
šport. udarec pri boksu, zaradi katerega udarjeni igralec obleži na tleh več kot deset sekund: močen nokavt / nasprotnika je premagal z nokavtom

SSKJ²

nokavtírati -am tudi knockoutirati -am [nokau̯tírati] dov. in nedov. (ȋ)
šport. premagati z nokavtom: izzivalca je že v tretji minuti nokavtiral; pren., ekspr. grozil je, da bo vsakogar, ki bi se mu približal, nokavtiral
// močno premagati: nokavtiral je vso konkurenco

nokavtíran

tudi knockoutiran -a -o:

nokavtiran je padel po tleh

SSKJ²

nokôta in nokóta -e ž (ó; ọ̑)
bot. travniška rastlina s pernatimi listi in metuljastimi cveti v socvetjih, Lotus: močvirska, navadna nokota

SSKJ²

noktúrno -a m (ȗ)
glasb. krajša skladba liričnega, otožnega značaja, navadno klavirska: zaigrati nokturno; Chopinovi nokturni

SSKJ²

nom gl. nomos1

SSKJ²

nomád -a m (ȃ) nav. mn.
1. pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj: nomadi so odgnali svoje črede proti jugu; selitve nomadov / pastirski nomadi
// kdor se seli iz kraja v kraj: beduini, cigani so nomadi; nomadi in poljedelci
2. publ., navadno s prilastkom kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj: monterji, trgovski potniki in drugi sodobni nomadi / motorizirani, turistični nomadi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nomadízem -zma m (ī)
gospodarska dejavnost, način življenja nomadov: prehajanje iz nomadizma v poljedelstvo / pastirski nomadizem

SSKJ²

nomádka -e ž (ȃ)
pripadnica ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj: nomadke so prišle na konjih; saharska nomadka
// ženska, ki pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj: zase trdi, da je nomadka, saj potuje že vse življenje

SSKJ²

nomádski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na nomade: nomadska območja v Afriki / nomadska živinoreja / nomadsko pleme / izbral si je nomadski način življenja

SSKJ²

nomádstvo -a s (ȃ)
1. gospodarska dejavnost, način življenja nomadov: v nekaterih afriških deželah je nomadstvo še precej pogosto / gorsko pašništvo se je omejilo na poletno nomadstvo
2. publ. pogosto preseljevanje, popotovanje: naveličal sem se nomadstva / motorizirano, počitniško nomadstvo

SSKJ²

nomenklatúra -e ž (ȗ)
1. navadno s prilastkom sistematično urejen skupek imen, nazivov za predmete kake znanosti, stroke, delovnega področja: botanična, kemijska nomenklatura; mednarodna nomenklatura; nomenklatura artiklov, izdelkov / nomenklatura poklicev
// knjiga, delo s takim skupkom: izdati, pregledati nomenklaturo / nova izdaja nomenklature poštnih storitev
2. višji, vodilni delavci, politiki, ki se med seboj podpirajo, so si lojalni zaradi osebnih koristi: avtoritarna birokratska nomenklatura je imela v rokah vse državne varnostne službe in denar; vladajoča strankarska nomenklatura / oblastna nomenklatura; politična nomenklatura na oblasti
// skupina ljudi, ki jih je na vodilne položaje v javni upravi, gospodarstvu, kulturi, znanosti postavljala komunistična oblast: sistem sovjetske partijske nomenklature je bil odpravljen v programu glasnosti in perestrojke / stara komunistična nomenklatura
● knjiž. v svoji razpravi uporablja zastarelo nomenklaturo terminologijo, izrazje
♦ biol. binarna nomenklatura poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno poimenovanje; geod. nomenklatura topografske karte znak, številka za določitev, označitev topografske karte določenega območja

SSKJ²

nominácija -e ž (á)
v ameriškem okolju imenovanje, določitev (uradnega) kandidata stranke: prizadevati si za nominacijo / nominacija za predsedniškega kandidata
// imenovanje, določitev kandidata sploh: iz protesta je zavrnil nominacijo za oskarja

SSKJ²

nominála -e ž (ȃ)
filat. v denarni enoti izražena vrednost, navedena na znamki: znamka z nominalo en evro

SSKJ²

nominálen -lna -o prid. (ȃ)
1. publ. ki je kaj samo glede na pravno, uradno stanje: nominalni in idejni avtor; ostal je le še nominalni šef države / nominalna in stvarna enakopravnost / aktivni in nominalni člani
2. jezikosl. nanašajoč se na samostalniške in pridevniške besede: nominalni stil; njegovi stavki so največkrat nominalni / nominalna funkcija besede / nominalna deklinacija imenska sklanjatev
3. ekon. izražen v denarnem znesku: nominalni osebni dohodek; nominalni stroški / nominalno povečanje proizvodnje
♦ elektr. nominalna napetost nazivna napetost; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; strojn. nominalna mera imenska mera; voj. nominalna atomska bomba atomska bomba, katere eksplozijska moč je enakovredna moči eksplozije 20.000 ton trinitrotoluola

nominálno

prisl.:

nominalno povečati dohodek

on je predsednik samo še nominalno

SSKJ²

nominalíst -a m (ȋ)
filoz. pristaš nominalizma: spor srednjeveških nominalistov in realistov

SSKJ²

nominalístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na nominaliste ali nominalizem: nominalistični nazor
♦ soc. nominalistično pojmovanje družbe pojmovanje, da je družba samo vsota vseh posameznikov, članov

SSKJ²

nominalízem -zma m (ī)
filoz. srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da so splošni pojmi le besede: nominalizem, konceptualizem in realizem

SSKJ²

nóminativ -a m (ọ̑)
jezikosl. prvi sklon, imenovalnik: nominativ duala; nominativ in akuzativ

SSKJ²

nominíranec -nca m (ȋ)
kdor je imenovan, določen za kandidata za nagrado: razglasili so nominirance za Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada; letošnji nominiranec; ime nominiranca

SSKJ²

nominíranka -e ž (ȋ)
ženska, ki je imenovana, določena za kandidatko za nagrado: največ nominirank je iz filmov, ki so jih režirale ženske; letošnja nominiranka; nominiranka za oskarja

SSKJ²

nominírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. imenovati, določiti kandidata za nagrado: javno nominirati kandidate za nagrade; nominirati za oskarja
2. imenovati, določiti znanstveno, umetniško delo, da se poteguje za kako nagrado: nominirati film; vsako gledališče lahko za tekmovalni program nominira največ pet uprizoritev

SSKJ²

nómos1 in nóm -a m (ọ̑)
pri starih Grkih obredna pesem v čast bogu Apolonu: peti nomose / ritmični nomos
♦ lit. urejena kompozicijska sorazmernost delov in celote umetniškega dela

SSKJ²

nómos2 in nóm -a m (ọ̑)
v starem Egiptu večja upravna enota:

SSKJ²

nóna1 -e ž (ọ̑)
glasb. interval v obsegu devetih diatoničnih stopenj: zaigrati nono
// deveta diatonična stopnja glede na dani ton:

SSKJ²

nóna2 -e ž (ọ̑)
nar. primorsko stara mati, babica: nona je dočakala visoko starost

SSKJ²

nonét -a m (ẹ̑)
glasb. ansambel, sestavljen iz devetih instrumentalistov ali pevcev: nastop, sestav noneta
// skladba za tak ansambel: napisati nonet

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nóni -ja m (ọ̑)
tropska rastlina ali njen kot jajce velik zeleni sadež: plodovi in korenine nonija
// sok iz sadeža te rastline: noni je lahko dopolnilo k prehrani za krepitev imunskega sistema; v prid. rabi: noni sok

SSKJ²

nónica -e ž (ọ̑) pog., v primorskem okolju
stara mati, babica: nonica petim vnukom; nonica in nono

SSKJ²

nónij -a m (ọ́)
teh. pomožno merilo za določanje vrednosti, manjših od najmanjših enot skale na merilni pripravi:

SSKJ²

nónkonformíst -a m (ọ̑-ȋ)
knjiž. kdor odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub osebnim težavam, škodi: veliki možje so večinoma nonkonformisti

SSKJ²

nónkonformístičen -čna -o prid. (ọ̑-í)
knjiž. ki odklanja družbene ali skupinske norme in jih ne upošteva kljub osebnim težavam, škodi: nonkonformističen kritik / zastopati nonkonformistično stališče

SSKJ²

nónkonformízem -zma m (ọ̑-ī)
knjiž. odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub osebnim težavam, škodi: imel je težave zaradi svojega nonkonformizma

SSKJ²

nóno -a in -ta m (ọ̑)
nar. primorsko stari oče, ded: nona in nono

SSKJ²

nonparêj tudi nonpareille -a [nonparêj] m (ȇ)
tisk. tiskarska črka, po velikosti med perlom in kolonelom: v tem slovarju so kvalifikatorji natisnjeni v nonpareju / ležeči, polkrepki nonparej

SSKJ²

nón plús últra prisl. (ọ̑, ȗ, ȗ)
knjiž. v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji: to je restavracija non plus ultra

SSKJ²

nónsens -a m (ọ̑)
knjiž., navadno v povedni rabi nesmisel, neumnost: tak postopek je nonsens; to je nonsens

SSKJ²

nónstòp in nón stòp -ôpa m (ọ̑-ȍ ọ̑-ȏ)
1. poslovanje v trgovinah, delavnicah brez opoldanskega odmora: vpeljati nonstop
2. šport. zadnji trening pred tekmovanjem v smuku: nastopiti na nonstopu; v prid. rabi: nonstop trgovina; nonstop poslovanje; prisl.: trgovina posluje nonstop; odprto (je) nonstop / ekspr. teleprinterji so delali nonstop podnevi in ponoči

SSKJ²

nonšalánca -e ž (ȃ)
1. sproščenost, neprisiljenost: elegantna, izbrana, velemestna nonšalanca / prizor je odigral z nonšalanco
2. ravnodušnost, brezbrižnost: minevanje ljubezni zaradi nonšalance

SSKJ²

nonšalansa gl. nonšalanca

SSKJ²

nonšalánten -tna -o prid.(ȃ)
1. sproščen, neprisiljen: nonšalantna drža, hoja; lahkotna, nonšalantna eleganca; nonšalantno vedenje / nonšalantna gostoljubnost
2. ravnodušen, brezbrižen: nonšalantni gib roke je razodeval, da ga stvar ne skrbi / imeti nonšalanten odnos do česa

nonšalántno

prisl.:

nonšalantno hoditi, vprašati

SSKJ²

nonšalántnost -i ž (ȃ)
1. sproščenost, neprisiljenost: sleči oblačila z nonšalantnostjo Venere
2. ravnodušnost, brezbrižnost: nezainteresiranost in nonšalantnost predstavnikov oblasti do perečih vprašanj

SSKJ²

nòr nôra -o prid. (ȍ ó)
1. pog. duševno bolan: nor človek; biti nor / delati se norega
// ekspr. tak kot pri duševno bolnih: nore misli; njegova nora pamet ga je spravila v težave
// ekspr. neumen, nespameten: ne bodi nor; tako nor pa nisem; nor bi bil, če bi priznal; o ta nora ženska
2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves nor je od obupa, veselja, žalosti
3. ekspr. ki zelo presega navadno mero: nora jeza; prijelo ga je noro veselje / užival je v norem plesu
● nar. štajersko nore gobe strupene gobe; ekspr. nora leta puberteta; leta zlasti spolno neurejenega življenja; ekspr. obšlo ga je noro upanje, da bo rešen zelo veliko, a neuresničljivo; ekspr. noro vreme zelo spremenljivo, nestalno; pog., ekspr. vsa nora je na moške ima veliko slo po moških; pog., ekspr. čisto nor je na konje zelo rad ima konje; veslal je kot nor zelo, hitro; šalj. gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor
♦ bot. nora ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum

nôro

stil. noró prisl.:

noro si je želel, da bi jo srečal

noro zaljubljen

sam.: ali si kdaj že slišal kaj tako norega

SSKJ²

norčaríja -e ž (ȋ)
nav. mn. norčija: početi norčarije / ekspr. ne meni se za norčarije

SSKJ²

norčàv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ki (rad) uganja norčije: norčav človek; bila je norčava kakor mlada psička
// knjiž. ki vsebuje, izraža neresnost, šaljivost: to je rekla z norčavim glasom / norčave domislice
2. zastar. neumen, nespameten: zadosti sem že videl na tem norčavem svetu

norčávo

prisl.:

vedel se je prav norčavo

SSKJ²

norčávost -i ž (á)
lastnost norčavega človeka: prijetna norčavost vaškega šaljivca / norčavosti mu niso zamerili / norčavost pustnega torka
// knjiž. norčija: uganjati norčavosti; razpoložen za norčavosti

SSKJ²

norčè -éta s (ȅ ẹ́)
knjiž., ekspr. norček: kaj bo to norče

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nôrček -čka m (ó)
ekspr. manjšalnica od norec: vaški norček / norček je mislil, da bo vse dobro / kot nagovor darilo je zate, moj norček

SSKJ²

norčeválec -lca [norčevau̯ca tudi norčevalca] m (ȃ)
knjiž. kdor se (rad) norčuje, posmehuje: planil je in udaril norčevalca; hudobni norčevalci

SSKJ²

norčevánje -a s (ȃ)
glagolnik od norčevati se: tako norčevanje jo je zabolelo; norčevanje iz samega sebe; norčevanje in zabavljanje

SSKJ²

norčeváti se -újem se nedov. (á ȗ)
navadno v zvezi z iz navadno z besedami izražati neresen, nespoštljiv odnos do koga: norčevati se iz brata; norčuje se iz njega, star. z njim
// imeti neresen, nespoštljiv odnos do česa: s tem se norčuje iz njegove revščine; norčevati se iz vsega
● ekspr. zdelo se ji je, da se fant samo norčuje da se noče, ne želi poročiti z njo; ekspr. ali se norčuješ šališ

norčujóč se

-a -e:

norčujoč se je odbil njegov predlog

SSKJ²

nôrčevski -a -o prid. (ó)
1. tak kot pri duševno bolnih: norčevski smeh
2. nanašajoč se na dvornega norca: norčevska služba / norčevska čepica

SSKJ²

norčíja -e ž (ȋ)
nav. mn. neresno, šaljivo dejanje ali ravnanje: norčij ni maral; po ulicah so fantje počeli norčije; burke in norčije / tradicionalne pustne norčije
● ekspr. uganjati norčije iz koga, s kom norčevati se, šaliti se

SSKJ²

nôrčkati se -am se nedov. (ȏ)
nar. vzhodnoštajersko norčevati se, šaliti se: nič žalosten ni bil, kar norčkal se je / samo norčkal se je z menoj, je rekla jezno

SSKJ²

norčljív -a -o prid.(ī í)
norčav: norčljiv človek / zaslišal je norčljiv smeh

norčljívo

prisl.:

norčljivo odgovarjati

SSKJ²

nórdijec -jca m (ọ́)
kdor živi v najbolj severnih deželah Evrope ali je doma iz njih, severnjak: bil je velik, plavolas nordijec; mediteranci in nordijci

SSKJ²

nórdijski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na nordijce ali dežele severne Evrope: nordijske države / znana nordijska pisateljica / nordijske pokrajine
♦ antr. nordijska rasa; lit. nordijska balada; šport. nordijske discipline tek na smučeh in skakanje; nordijska kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje; klasična kombinacija

SSKJ²

nôrec -rca m (ó)
1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec
2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval
3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce
4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu
// grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu
5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem
● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar

SSKJ²

norênje -a s (é)
glagolnik od noreti: pustno norenje / smeh in norenje otrok / misli na svoje včerajšnje norenje po mestu

SSKJ²

noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í)
1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnišnici tudi umrla
2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
// kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
// v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo
// v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo
4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši
// zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
● ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen

SSKJ²

noríca -e ž (í)
1. ekspr. nespametna, neumna ženska: ne verjemi tej norici / norica sem bila, da sem mu verjela / kot nagovor kaj vendar govoriš, norica
2. zastar. duševno bolna ženska: norico so spravili v bolnišnico; zasmejala se je kakor norica
3. mn. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: imeti norice
4. nar. rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom; pomladanski veliki zvonček: nabirati norice; šopek noric

SSKJ²

noríčica -e ž (í)
ljubk. manjšalnica od norica: ta noričica mu je pisala pismo / kot nagovor pomiri se, noričica

SSKJ²

noríja -e ž (ȋ)
nav. mn., ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: smejali so se našim norijam; uganjati norije / pustne norije / ta vojna norija traja že predolgo / norija je, da si je tam postavil hišo

SSKJ²

nóriški -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na Noričane ali Norik: stari Rimljani so trgovali z noriškimi plemeni / Noriške Alpe
♦ vet. noriški konj konj noriške pasme; noriška pasma pasma težkega konja, ki se uporablja za delo

SSKJ²

noríšnica -e ž (ȋ)
1. zastar. bolnišnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico; norišnica in gluhonemnica
● ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup
2. ekspr. zmeda, nered: tam je cela norišnica; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici

SSKJ²

noríti -ím nedov. (ī í)
ekspr. spravljati v veliko zmedenost, v zmoto: kaj me noriš; ne nori ljudi z lepimi besedami / strah pred življenjem ga nori
● ekspr. noriti dekleta, fante vzbujati, povzročati ljubezensko vznemirjenost

SSKJ²

nórka -e ž (ọ̑)
zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival, Lutreola lutreola: gojiti norke; kožuh norke

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nórma -e ž (ọ̑)
1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila
// navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi / izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo
2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma
// za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20 °C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko
● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro
♦ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jezikosl. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; pravn. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole

SSKJ²

normála -e ž (ȃ)
normalna višina, stopnja: voda je presegla normalo / telesna temperatura je padla na normalo; gladina je nad normalo
♦ geom. normala premica, pravokotna na dano črto ali dano ploskev, pravokotnica; glavna normala premica, v kateri se sekata pritisnjena ravnina v dani točki prostorske krivulje in v tej točki na krivuljo pravokotna ravnina

SSKJ²

normálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave
// ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno
// ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen
2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja
3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji
4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose
● ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen
♦ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0 °C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola nekdaj normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic

normálno

prislov od normalen:

srce mu bije normalno

normalno se gibati, vesti

normalno osoljen

v povedni rabi

izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov:

normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli

malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika – kar je popolnoma normalno – ne ve nič o njej

sam.: to je nekaj normalnega

SSKJ²

normálije -lij ž mn. (á ȃ)
pravn., nekdaj uradni predpisi, odločbe za poslovanje, organizacijo (nižjih) organov državne uprave, šolstva, železnic: držati se normalij / normalije za srednje šole
// zbirka takih predpisov, odločb:

SSKJ²

normalizácija -e ž (á)
glagolnik od normalizirati: prizadevati si za normalizacijo cen / normalizacija meddržavnih odnosov; normalizacija položaja v državi / publ. prehod iz krize v normalizacijo v normalno, urejeno stanje

SSKJ²

normalizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od normalizirati: normaliziranje prometa / normaliziranje razmer na meji / normaliziranje jekla

SSKJ²

normalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. narediti, da postane kaj normalno, pravilno: z injekcijo so skušali normalizirati delovanje srca; vreme se normalizira / normalizirati naraščanje cen / prizadevajo si čim hitreje normalizirati promet narediti, da bi mogel promet potekati, razvijati se normalno, neovirano / državi sta normalizirali medsebojne odnose; življenje se je normaliziralo uravnalo, uredilo
♦ metal. normalizirati jeklo s toplotno obdelavo doseči enakomerno sestavo in bolj fino strukturo jekla

SSKJ²

normálka -e ž (ȃ)
1. v stari Avstriji osnovna šola v glavnih mestih dežel z obsežnim, popolnim učnim programom: končati, obiskovati normalko; normalka v Celovcu, Ljubljani
2. šola za poklicno usposabljanje učiteljev:

SSKJ²

normálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost normalnega: normalnost rasti, razvoja / duševna normalnost

SSKJ²

normalnotíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na normalni tir: normalnotirna proga, železnica / normalnotirni vagoni

SSKJ²

normatív -a m (ȋ)
1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo
// kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative
2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model
● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve

SSKJ²

normatíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti
♦ filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja; jezikosl. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika; informativno-normativni slovar; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku

normatívno

prisl.:

normativno določiti

SSKJ²

normatívnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost normativnega: estetska, moralna normativnost / normativnost njegovih zahtev je očitna

SSKJ²

nórmen -mna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na norma 2: zvišati delavcem normne postavke / izdelek ni v skladu z normnimi predpisi

SSKJ²

normíranje -a s (ȋ)
glagolnik od normirati: načela, sistem normiranja / normiranje dela / normiranje knjižnega jezika

SSKJ²

normírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. s predpisom, zakonom določiti, kakšno sme, mora kaj biti: normirati cene / normirati s predpisom, zakonom
2. navadno v zvezi normirati delo določiti količino dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: delo so vsem normirali / normirati delovno mesto
♦ jezikosl. normirati knjižni jezik določiti, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; mat. normirati enačbo premice pretvoriti enačbo v normalno obliko; teh. normirati izdelek s predpisom za vso državo enotno določiti mero, kakovost izdelka; standardizirati

normíran

-a -o:

normirane cene

oblika, kvaliteta izdelka je normirana

zakonsko normirana razmerja

njegovo delo je normirano

SSKJ²

normírec -rca m (ȋ)
kdor določa delovno normo in nadzoruje njeno izpolnjevanje: podjetje zaposli normirca; tečaj za normirce

SSKJ²

normírski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na normirce ali normiranje: normirski oddelek, tečaj / normirski priročnik

SSKJ²

noroglàv in norogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
ekspr. ki ravna neumno, nespametno: noroglav človek; ne bodi noroglav / to so bili noroglavi dnevi

noroglávo

prisl.:

noroglavo je silil stran

SSKJ²

noroglávec -vca m (ȃ)
ekspr. nespameten, neumen človek: ta noroglavec pa še sili za njo; predrzni noroglavci

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

noroglávka -e ž (ȃ)
bot. strupena goba z rdečkasto trosovnico in rdečim, mrežastim betom, Boletus luridus:

SSKJ²

noroglávost -i ž (ā)
ekspr. lastnost noroglavega človeka: ni računal z njihovo noroglavostjo / počenjati noroglavosti nespametna, neumna dejanja

SSKJ²

noróst -i ž (ọ̑)
1. ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: napravil je veliko norost; počenjati, uganjati norosti; mladostne norosti / modna norost nenavadna, neprimerna, pozornost vzbujajoča modna novost
// kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost
2. zastar. duševna bolezen: njegove norosti zdravniki niso mogli ozdraviti
● ekspr. sramota ga je grizla do norosti zelo; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most

SSKJ²

nôrski -a -o prid. (ó)
1. star. nor: norska ženska / kako je bila norska, da ga je vzela / te vaše norske zabave
2. zastar. norčevski: norska čepica s kraguljčki

SSKJ²

nórša -e ž (ọ̑)
nar. norica: vihrava, zaljubljena norša

SSKJ²

norvéščina -e ž (ẹ̑)
norveški jezik: prevod iz norveščine

SSKJ²

norvéški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na Norvežane ali Norveško: norveški film / norveška meja
♦ agr. norveški soliter umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; zool. norveški rak večji morski rak svetlo rožnate barve; škamp

SSKJ²

nós -ú in -a m, mn. nosôvi (ọ̑)
1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom
// del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos
2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži
3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem
● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, na hitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; lov. žarg. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil
♦ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh

SSKJ²

nosáč -a m (á)
1. kdor se poklicno ukvarja z nošenjem, prenašanjem prtljage, zlasti na železniški postaji, v pristanišču: nosač je prtljago odnesel v garderobo; plačati nosaču; poklicati nosača / najeti nosače za ekspedicijo
2. kdor nosi, prenaša kaj sploh: nosači so ves dan natovarjali vreče; nosači ranjencev
♦ anat. prvo vratno vretence; atlas

SSKJ²

nosàn tudi nosán -ána m (ȁ á; ȃ)
ekspr. kdor ima velik, dolg nos: ta nosan mi ne ugaja
♦ zool. rdeči nosan roparska žuželka s kljuncem, s katerim ob nevarnosti daje cvrčanju podobne glasove, Rhinocoris iracundus

SSKJ²

nosáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na nosače: nosaško delo / nosaški trakovi

SSKJ²

nosàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ki ima dolg, velik nos: bil je velik in nosat mož / čudila se je njegovemu nosatemu obrazu / nosata posoda

SSKJ²

nósec1 -sca m (ọ̑)
nar. belokranjsko lesen zamašek z luknjico za pitje iz ročnega sodčka: nastavil je nosec na usta in pil iz barilca

SSKJ²

nôsec2 -sca m (ó)
star. nosilec, nosač: nosci so postavili tram na tla

SSKJ²

noséčnica -e ž (ẹ̑)
ženska, ki ima v telesu plod: obleka, prehrana nosečnice / dispanzer za nosečnice

SSKJ²

noséčniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na nosečnice ali nosečnost: nosečniška slabost / nosečniška obleka

SSKJ²

noséčnost -i ž (ẹ́)
stanje noseče ženske: ugotoviti nosečnost; bila je v zadnjih mesecih nosečnosti; znamenja nosečnosti
♦ med. prekiniti nosečnost; med., vet. izvenmaternična nosečnost pri kateri se plod ne razvija v maternici; soc. načrtovana nosečnost

SSKJ²

noséčnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na nosečnost: nosečnostna doba / nosečnostne težave
♦ med. nosečnostne pege rjavkaste pege na čelu, licih noseče ženske; nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske

SSKJ²

nósek -ska m (ọ̑)
ekspr. manjšalnica od nos: niti nosek se ni videl iz kožuhovine / lonec z noskom

SSKJ²

noséma tudi nozéma -e ž (ẹ̑)
zool. črevesni zajedavec odraslih čebel, Nosema apis: povzročitelj te bolezni je nosema

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nosemávost tudi nozemávost -i ž (á)
čeb. nalezljiva črevesna bolezen odraslih čebel: obvarovati čebele pred nosemavostjo; huda gniloba, pršičavost in nosemavost

SSKJ²

nósen1 in nôsen -sna -o prid. (ọ̑; ó)
nanašajoč se na nos: nosne kosti; vnetje nosne sluznice / nosna, ustna votlina / nosne bolezni
♦ anat. nosni greben, hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; nosni pretin; jezikosl. nosni glas

SSKJ²

nôsen2 -sna -o prid. (ó ō)
1. star., navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod; noseč: nosna ženska; bila je že tretji mesec nosna / nosna je s sosedom
2. knjiž., ekspr. obilen, nabrekel: nosni oblaki
3. knjiž. nosilen: nosni steber
● pesn. nosno zrno nabreklo, kaleče

SSKJ²

nosìč -íča in nósič -a m (ȉ í; ọ̑)
nosek: ima ljubek nosič

SSKJ²

nosílec -lca [nosiu̯ca in nosilca] m (ȋ) navadno z rodilnikom
1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice
2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci
// publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov
3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas – nosilec pomenskega razlikovanja
4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg
5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca
6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje
7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo
8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti
9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec
10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec
11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket
♦ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; jezikosl. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; rač. nosilec podatkov, zvoka priprava, ki omogoča zapisovanje, shranjevanje podatkov, zvoka; naprava, ki ima vgrajeno tako pripravo; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu

SSKJ²

nosílen -lna -o prid. (ȋ)
1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem
2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije
● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
♦ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola

SSKJ²

nosílka -e [nosiu̯ka in nosilka] ž (ȋ) navadno z rodilnikom
1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice
2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri
// ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana
3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke
4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje
5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov
6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja
7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje
8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko
9. mn., knjiž. nosila: ponesrečenca so položili na nosilke / platnene nosilke
10. knjiž., v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal
♦ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola

SSKJ²

nosílnica -e ž (ȋ)
1. priprava s sedežem, ležiščem za nošenje, prenašanje pomembnih oseb, žensk: nesti na nosilnici, v nosilnici; papež je stopil z nosilnice; rimske, vzhodnjaške nosilnice / odprta, pokrita nosilnica
2. knjiž. nosila: dvigniti nosilnico z ranjencem; zasilna nosilnica
3. nar. gorenjsko večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: zavezala je nosilnico in si jo dala na glavo / rjuha nosilnica

SSKJ²

nosílničar -ja m (ȋ)
1. kdor nosi nosilnico: nosilničarji so spet vzdignili nosilnico; kuliji in nosilničarji
2. knjiž. nosilec, nosač: nosilničarji z ranjenci

SSKJ²

nosílnost -i ž (ȋ)
lastnost vozila, naprave glede na največjo dovoljeno, mogočo težo, obremenitev: ta ladja ima nosilnost pet tisoč ton; nosilnost kamiona, žerjava / naše pomorsko podjetje razpolaga z dvesto tisoč tonami nosilnosti
♦ grad. nosilnost mostu; nosilnost tal

SSKJ²

nosílo -a s (í)
nav. mn. priprava za nošenje, prenašanje bolnikov, ranjencev: iz dveh drogov in odeje so naredili nosila; položiti ponesrečenca na nosila / sanitetna, zložljiva nosila
// priprava za nošenje, prenašanje tovora sploh: vso opeko so prenesli z nosili
● zastar. stopiti v nosila v nosilnico

SSKJ²

nosítelj -a m (ȋ)
publ. nosilec: nositelj štafetne palice / nositelji srednjeveške kulture so bili menihi / nositelj akcije je zavod za spomeniško varstvo / prepričljiva igra nositelja glavne vloge glavnega igralca

SSKJ²

nosíteljica -e ž (ȋ)
publ. nosilka: nositeljica zastave / nositeljica visokega odlikovanja / ta organizacija je postala nositeljica skupnega boja

SSKJ²

nosíti nósim nedov. (ī ọ́)
1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
2. navadno s prislovnim določilom povzročati:
a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; ekspr. kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; kokoši spet nosijo nesejo; luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; zastar. tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; jezikosl. žarg. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž. griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno

nosíti se

s prislovnim določilom

ekspr.

ponosno, samozavestno hoditi, stopati:

poglej jo, kako se nosi

dekle se je nosilo mimo gruče fantov

nosi se pokonci

nosi se kot pav, kot sveča

/ po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik

knjiž.

premikati se, gibati se:

voda se je nosila čez kamenje

po dolini se še nosi megla

hlapi se nosijo kvišku

/ ptiči se nosijo po vejah skačejo

širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte

ekspr.

vesti se, obnašati se:

čudno, domače, ošabno se nosi

nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko

/ ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava

biti oblečen, oblačiti se:

hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem

biti trpežen in se ne mečkati:

to blago se je zelo dobro nosilo

/ kako se nosi tak pulover

●

star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša

nosèč

-éča -e

knjiž.

deležnik od nositi:

noseč težko breme, se je zgrudil

lepo vreme noseči veter

navadno v ženskem spolu

ki ima v telesu plod:

noseča ženska

žena je že štiri mesece noseča

/ bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih

nóšen

-a -o:

knjiž. dež, nošen od vetra

♦

šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno

SSKJ²

nosljáč -a m (á)
1. kdor noslja: nosljač nima čistega glasu
2. zastar. njuhalec: nosljači in čikarji

SSKJ²

nosljánec -nca m (á)
tobak za njuhanje: vzel je ščepec nosljanca

SSKJ²

nosljánje -a s (ȃ)
glagolnik od nosljati: spoznali so ga po značilnem nosljanju / nosljanje tobaka

SSKJ²

nosljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino: težko ga je razumeti, ker noslja; nalahno noslja / kadar govori, noslja
2. zastar. njuhati: nosljati tobak

nosljáje

nosljaje peti

nosljajóč

-a -e:

nosljajoče govorjenje

SSKJ²

nosljàv -áva -o prid.(ȁ á)
ki (rad) noslja: sprejel ga je nosljav šef / nosljav glas

nosljávo

prisl.:

nosljavo peti

SSKJ²

nosljávec -vca m (ȃ)
kdor noslja: nerazločno govorjenje nosljavcev

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nosljív -a -o prid. (ī í)
ki se da nositi: tovor je lahko nosljiv / obleka je poceni in nosljiva

SSKJ²

nósnica1 -e ž (ọ̑)
anat. parna kost nosu: čelnica in nosnici

SSKJ²

nosníca2 -e ž (í)
nav. mn. parna (zunanja) nosna odprtina zlasti pri človeku: ima ozke, široke nosnice / udariti konja po nosnicah po nozdrvih
// del nosu, ki tvori to odprtino: zatisniti si nosnice

SSKJ²

nósnik -a m (ọ̑)
jezikosl. glas, ki nastane, ko gre zračni tok tudi skozi nosno votlino: nosnika m, n

SSKJ²

nósniški -a -o (ọ̑)
pridevnik od nosnik: nosniški samoglasniki

SSKJ²

nôsnost -i ž (ó)
1. star. nosečnost: šesti mesec nosnosti / govori se o njeni nosnosti s sosedom
2. knjiž. nosilnost: zaradi tega se je nosnost ladje zmanjšala

SSKJ²

nosoróg -a m (ọ̑)
velika žival z zelo debelo kožo in enim ali dvema izrastkoma na glavi: povodni konji in nosorogi
♦ pal. dlakavi nosorog izumrli sesalec z dvema izrastkoma na glavi iz mlajše ledene dobe; zool. afriški ozkousti nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis

SSKJ²

nosoróžec -žca m (ọ̑)
nosorog: zagledali so velikega nosorožca
♦ zool. hrošč, katerega samec ima rožiček na glavi, Oryctes nasicornis

SSKJ²

nostálgičen -čna -o prid.(á)
nanašajoč se na nostalgijo: obhajale so ga nostalgične misli / nostalgična pesem otožna

nostálgično

prisl.:

nostalgično se spominja tistih časov

SSKJ²

nostalgíja -e ž (ȋ) knjiž.
1. hrepenenje po domu, domovini; domotožje: v tujini ga je mučila nostalgija / nostalgija po domačem kraju
2. močna, otožna želja po tem, kar je osebek v preteklosti čutil, imel: nostalgija po miru, za preteklimi časi / tistih let se je spominjal z nostalgijo

SSKJ²

nostálgik -a m (á)
kdor ima močno, otožno željo po tem, kar je v preteklosti čutil, imel: večni nostalgik; nostalgiki pogosto tarnajo, da je bilo nekoč lepše kot danes

SSKJ²

nóstok -a m (ọ̑)
bot. nitasta modro zelena alga z zdrizastim ovojem, Nostoc:

SSKJ²

nostrificírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. šol. pridobiti potrdilo o veljavnosti izobrazbe, potrdila o izobrazbi, pridobljenih v tuji državi: ni mogel nostrificirati doktorata, spričevala; uspešno nostrificirati diplomo / potrdil o svoji izobrazbi še ni nostrificirala na domači fakulteti
// potrditi veljavnost izobrazbe, potrdila o izobrazbi, pridobljenih v tuji državi: spričevala o izobrazbi nostrificirajo ustrezni visokošolski zavodi
2. ratificirati: nostrificirati meddržavni sporazum

nostrificíran

-a -o:

nostrificirana diploma

nostrificirane mednarodne pogodbe

nostrificirana srednješolska spričevala

SSKJ²

nostrifikácija -e ž (á)
šol. potrditev veljavnosti izobrazbe, potrdila o izobrazbi, pridobljenih v tuji državi: odločba, zakon o nostrifikaciji; ovire, težave, zapleti pri nostrifikaciji; postopek, prošnja, vloga za nostrifikacijo diplome, doktorata, spričevala

SSKJ²

nostrifikacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na nostrifikacijo: nostrifikacijski izpit; nostrifikacijska komisija / nostrifikacijski postopek

SSKJ²

nostrómo -a m (ọ̑)
navt. žarg. vodja krova: nostromo je naročil mornarjem prepleskati steno

SSKJ²

nóša -e ž (ọ́)
1. navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega območja, dobe, pripadnike kakega sloja: delovna, praznična noša; nekdanja kmečka, meščanska noša / ljudje so domačo nošo že zdavnaj opustili; gorenjska, vzhodnoalpska nemška noša / ljudska noša; narodna noša
// ekspr. kdor je oblečen v narodno nošo: na čelu sprevoda je šlo deset narodnih noš
2. zastar. v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki; moda: ženske je zlasti zanimalo, kakšna je najnovejša noša / pariška noša
3. knjiž. nošenje: noša tovora / noša kape ali rute je obvezna

SSKJ²

nóšenje -a s (ọ́)
glagolnik od nositi: nošenje brente, nahrbtnika; nošenje ranjencev / nošenje očal, rokavic; imeti dovoljenje za nošenje orožja
● nar. vzhodno bila je v nošenju bila je noseča

SSKJ²

nôšnja in nóšnja -e ž (ó; ọ́)
1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo
2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega območja, dobe, pripadnike kakega sloja; noša: nekdanja kmečka, študentovska nošnja; nošnje Indijcev, Kitajcev / za pusta je imel norčevsko nošnjo
3. knjiž. nosečnost, brejost: doba nošnje
● nar. vzhodno njegova žena je v nošnji je noseča

SSKJ²

nót prisl. (ọ̑)
pog. noter: hoditi not in ven

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nóta -e ž (ọ̑)
1. znak za ton: brati, poznati note; note kvadratne, okrogle oblike; besedilo in note / igrati, peti po notah
// ton, ki ga tak znak zaznamuje: še enkrat je zaigral isto noto; glavna, visoka nota; pren. to spoznanje je končna nota romana
● ekspr. natepel ga bo po notah zelo; vse gre kakor po notah uspešno, brez zapletljajev
2. mn. knjiga, zvezek s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli: odpreti note; stojalo za note
3. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: všeč so mu pesmi s cigansko noto / za film je značilna močna osebna nota / posebno, značilno noto daje kraju bližina meje / z oslabljenim pomenom: v pesmi je čutiti domoljubno, elegično noto; moška, trda nota je zazvenela v njegovem glasu; ta barva daje prostoru veselo noto
4. polit. uradno pisno sporočilo ene vlade, države drugi: izročiti, zavrniti noto / protestna nota; verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave / diplomatska nota
5. zastar. dopis, sporočilo: pisar je napisal noto rimskemu trgovcu
6. zastar. bankovec: nota za tisoč frankov

SSKJ²

nótabéne in nóta béne medm. (ọ̑-ẹ̑)
knjiž. opozarja na trditev v dostavku; pomni, ne pozabi: notabene: zvečer me ne čakaj; sam.: pripisal je notabene [NB]

SSKJ²

notácija -e ž (á)
1. sistem znakov za zapisovanje glasbe: moderni skladatelji uvajajo nove notacije / glasbena notacija
// kar je zapisano s takimi znaki: pri rogu zvenijo toni lahko nad notacijo, pod notacijo
2. tržna cena česa na borzi: notacija kavčuka je visoka / brati notacije v ceniku
♦ glasb. kvadratna notacija na štirih črtah z notami kvadratne oblike, značilna zlasti za koral; menzuralna notacija od 13. do 16. stoletja, ki zaznamuje trajanje tonov; šah. notacija sistem znakov za zapisovanje (šahovskih) potez, partij

SSKJ²

notár -ja m (ā)
kdor poklicno sestavlja pravne listine z uradno veljavnostjo, izdaja potrdila, overovlja podpise, prepise: iti k notarju; napisali so ženitovanjsko pismo pri notarju; odvetnik in notar
♦ rel. duhovnik cerkvenega sodišča, škofijskega urada, ki sestavlja, podpisuje pravne listine z uradno veljavnostjo

SSKJ²

notariát -a m (ȃ)
1. javna služba notarske dejavnosti: odpraviti, uvesti notariat; opravljati notariat; razvoj, reforme notariata; vloga notariata; predpisi, zakoni o notariatu; odvetništvo in notariat / zgodovina notariata / odločiti se za notariat notarski poklic
2. notarski urad: v kraju sta bila sodišče in notariat; pristojnosti notariatov; prostori notariata

SSKJ²

notárijuš -a m (á)
v Prekmurju, nekdaj kdor vodi administrativne, finančne posle več občin:

SSKJ²

notárka -e ž (ā)
1. ženska, ki poklicno sestavlja pravne listine z uradno veljavnostjo, izdaja potrdila, overovlja podpise, prepise: notarka je bila imenovana na podlagi predloga notarske zbornice; overiti podpis pri notarki; pisarna notarke; odvetnica in notarka
2. star. notarjeva žena: jezikava notarka; dacarka in notarka

SSKJ²

notárski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na notarje: notarska pisarna / notarski kandidat; opravljati notarski poklic / notarska listina, oporoka

SSKJ²

notebook -a [nôu̯dbuk] m (ȏ)
majhen, lahek prenosni računalnik; notesnik: notebook je pred nakupom preizkusil s tipkanjem besedila; podatki na notebooku; etui, torba za notebook

SSKJ²

nóten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na nota 1, 2:
a) notni zapis pesmi / notni sistem; notna pisava
b) notni razpon njihovih ljudskih pesmi je majhen
c) notna stojala / notna založba / notni material
♦ glasb. notni papir papir s tiskanim notnim črtovjem; notna glavica polni ali prazni krožec kot del note; notna vrednost vrednost trajanja note; notno črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje not

SSKJ²

nóter prisl. (ọ̄)
1. izraža premikanje ali usmerjenost v zaprt prostor; ant. ven: gledati, spustiti, vabiti noter; stopite noter; elipt. hiša je zaprta, ne morem noter; soba je odprta in ljudje hodijo ven in noter / kot povelje trebuh noter, prsi ven / vrata se odpirajo na noter navznoter; ropotijo smo znesli tja noter / pog. potica je dobra, noter sem dala orehe v nadev
● nižje pog. ne govori preveč, ta bi te še noter dal pisal o tebi v časopisu; star. mrzla jesen noter gre se približuje; pog. šli smo že noter v zimo bližala se je zima; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti; pog. noter pride manj, kot je stroškov dohodkov je manj; pog. s svojim jezikom te bo še spravila noter v zapor, ječo
// v medmetni rabi izraža poziv za vstop: fantje, le noter, noter / na trkanje se oglasi iz sobe: noter naprej
2. pog., navadno v zvezi z do, v prav, čisto: gozd sega noter do jezera; igrati noter do jutra / sejati noter v noč; iti daleč noter v Rusijo
3. zastar. notri: noter jo peče

SSKJ²

nótes -a m, v prvem pomenu tudi nótez -a (ọ̑)
1. zvezek za zapiske, navadno manjši; beležnica, beležka: vzeti notes iz žepa; telefonsko številko si je zapisal v notes; učiteljev notes za ocene
2. majhen, lahek prenosni računalnik: procesor, programi za notes / notes z vgrajenimi baterijami, ventilatorjem

SSKJ²

nótesnik -a m (ọ̑)
majhen, lahek prenosni računalnik: poslovni notesnik; serija notesnikov; zanimanje za notesnike narašča, saj so dovolj zmogljivi

SSKJ²

notíca -e ž (í)
1. kratko poročilo, sporočilo, navadno v časopisu: objaviti, prebrati notico; članki in notice / časopisna notica; kratka notica
2. kratek zapis, pojasnilo, navadno v knjigi: uvodna študija in biografska notica / notica pod črto

SSKJ²

notificírati -am dov. in nedov. (ȋ)
polit. uradno sporočiti drugi državi pravno dejstvo, zahtevo mednarodnega pomena: notificirati spremembo šefa države / notificirati pomorsko blokado
♦ fin. notificirati akreditiv obvestiti uporabnika akreditiva, da je banka prevzela akreditivno obveznost

SSKJ²

notíranje -a s (ȋ)
glagolnik od notirati: notiranje predavanja / notiranje melodije / notiranje delnic

SSKJ²

notírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. knjiž. na kratko zapisovati: notirati govor; notirati si glavne točke
2. glasb. zapisovati z znaki notnega sistema: notirati melodijo
3. nepreh. imeti določeno tržno ceno; kotirati: nizko, visoko notirati / koliko notira dolar; pren., knjiž. ta film visoko notira
// imeti možnost trgovanja na borzi: te delnice lahko notirajo
♦ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču

notíran

-a -o:

notiran in aleatoričen glasbeni zapis

SSKJ²

notografírati -am nedov. in dov. (ȋ)
glasb. prepisovati glasbeno delo za tisk, razmnoževanje: simfonijo je dobro notografiral / notografirati pesmarico

SSKJ²

notóren -rna -o prid. (ọ̑)
knjiž. notoričen: notoren lažnivec / notorne resnice
♦ pravn. notorna dejstva nekdaj splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati

SSKJ²

notóričen -čna -o prid. (ọ́)
knjiž. splošno znan zaradi slabih lastnosti, značilnosti: notoričen ženskar / notorična četrt za prostitucijo razvpita, zloglasna
♦ med. notorični pijanec kdor je stalno bolezensko nagnjen k uživanju alkoholnih pijač
// splošno znan sploh: potrdil je svojo notorično nadarjenost za glasbo; stvar je dovolj notorična, zato je ne bomo podrobneje navajali / ekspr. njegova solidnost je prav notorična

notórično

prisl.:

notorično duhovit pisatelj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nótranje... tudi notránje... prvi del zloženk (ọ́; ȃ)
nanašajoč se na notranji: notranjepolitičen, notranjetrgovinski

SSKJ²

nótranjeavstríjski tudi notránjeavstríjski -a -o prid. (ọ́-ȋ; ȃ-ȋ)
nekdaj nanašajoč se na južni del habsburškega ozemlja, katerega jedro so tvorile Štajerska, Koroška in Kranjska: notranjeavstrijske dežele
♦ zgod. notranjeavstrijska dvorna komora

SSKJ²

nótranjepártijski tudi notránjepártijski -a -o prid. (ọ́-á; ȃ-á)
v socializmu nanašajoč se na notranje zadeve partije: premagovati notranjepartijske krize / notranjepartijsko delo

SSKJ²

nótranjepolítičen tudi notránjepolítičen -čna -o prid. (ọ́-í; ȃ-í)
nanašajoč se na notranjo politiko: notranjepolitična kriza v Franciji; razvoj notranjepolitične situacije / notranjepolitični komentar; notranjepolitična rubrika v časopisu

SSKJ²

nótranji tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ)
1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice
2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke
3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče
// nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve
// ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka nekdaj učenka, ki stanuje v internatu svoje šole
4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda
5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni
6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma
♦ anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, z določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jezikosl. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; pravn. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem

nótranje

tudi notránje prisl.:

svoboda jih je notranje dvigala in oblikovala

notranje miren človek

notranje razgibana akcija drame

notranje zakonit proces

sam.: harmonija notranjega in zunanjega

SSKJ²

nótranjica tudi notránjica -e ž (ọ́; ȃ)
anat., rabi se samostojno ali kot prilastek žleza z notranjim izločanjem: žleze notranjice slabo delujejo
● star. notranjica ga lomi božjast

SSKJ²

nótranjik tudi notránjik -a m (ọ́; ȃ)
obrt. del podplata iz tršega materiala, na katerega se pritrdi zgornji del čevlja: usnje za notranjike

SSKJ²

nótranjost in notránjost -i ž (ọ́; ȃ)
1. prostor, ki je znotraj česa: odšel je v notranjost hiše; temperatura v notranjosti rudnika
// notranji, osrednji del česa: trhla notranjost stebra; sile v notranjosti zemlje / poznavanje notranjosti stvari bistva
2. ozemlje, oddaljeno od morske obale, (državne) meje: odpotovati v notranjost; padavine bodo predvsem v notranjosti države
3. čustveno-moralna stran človeka: njegova notranjost se temu upira; nemir v globini njegove notranjosti; on je bogat v svoji notranjosti

SSKJ²

nótranjski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na Notranjce ali Notranjsko: notranjske vasi; star. mahniti jo na notranjsko stran na Notranjsko / notranjsko narečje

SSKJ²

nótranjščina1 -e ž (ọ́)
notranjsko narečje: govoriti v notranjščini

SSKJ²

notránjščina2 in nótranjščina -e ž (ȃ; ọ́)
1. prostor, ki je znotraj česa: notranjščina cerkve; notranjščina ladje / notranjščina aparata
2. ozemlje, oddaljeno od morske obale, (državne) meje; notranjost: kraji v notranjščini dežele
3. čustveno-moralna stran človeka; notranjost: boji v njegovi notranjščini

SSKJ²

nótri prisl. (ọ̄)
1. izraža stanje ali položaj v zaprtem prostoru; ant. zunaj1: pismo je prišlo, pa ne vem, kaj je notri; ostali smo zunaj, notri je zadušno; bila je v zaporu in je notri umrla / tu notri me boli; ekspr. koča je daleč notri v gozdu
● pog. zdaj sem pa notri v neprijetnem, kočljivem položaju; pog. bil je več let notri v zaporu, ječi; pog. nekaj notri mi pravi, da ga ne bom več videl slutim, zdi se mi
2. pog., v zvezi z iz prav, čisto: volkovi so prihajali notri iz kočevskih gozdov
3. zastar. noter: naj gre notri

SSKJ²

notrína -e ž (í)
knjiž. notranjost: odšel je v notrino poslopja / glas, ki je prihajal iz notrine mogočnega trupa / vso notrino nahrbtnika so mu zaplenili stvari, ki jih je imel v nahrbtniku / prebivalci iz notrine dežele / ta misel mu je razburila notrino

SSKJ²

nougat gl. nugat

SSKJ²

noumenálen -lna -o prid. (ȃ)
filoz. nanašajoč se na stvar, kakršna je sama po sebi: noumenalna stvarnost / noumenalni svet po Kantu svet, ki je ne glede na izkustvo nespoznaven

SSKJ²

nouveau riche -- -- [nuvó ríš] m (ọ̑, ȋ)
družbeni sloj, ki je obogatel pred kratkim in na hiter način: s stereotipno podobo nouveau riche je dajal vtis, da je prišel iz nekega drugega okolja; v prid. rabi: nouveau riche privatnik

SSKJ²

nòv nôva -o stil. -ó prid., novêjši (ȍ ó)
1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen; ant. star2: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
// ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom
2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
// doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje
4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
// ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta
5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
// ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti
6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; šol. žarg. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; glasb. novi val rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe; jezikosl. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje od konca 15. stoletja do danes; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921

nôvi

-a -o sam.:

njihov novi je zelo strog novi šef

zapeli so tudi več novih

nič novega jim ni povedal

boj med starim in novim

na novo izvoljeni odbor

po novem bo drugače

/ v nagovoru kaj bo novega;

prim. novo...1

SSKJ²

nôva -e ž (ȏ)
astron. zvezda, katere svetloba se nenadoma zelo poveča in nato postopno upada:

SSKJ²

nováčenje -a s (á)
glagolnik od novačiti:
a) sodelovati pri novačenju / novačenje za tujsko legijo
b) prepovedati novačenje za tovarne v Nemčiji

SSKJ²

nováčiti -im nedov. (á ȃ)
1. nekdaj nabirati, zbirati moške za vojaško službo, navadno s silo: vojake so novačili med kmečkimi fanti / novačiti med ujetniki za tujsko legijo
2. ekspr. nabirati, zbirati: novačiti delavce za delo v Nemčiji

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

novák -a m (á)
1. nekdaj moški, določen, namenjen za vojaško službo: biriči so iskali, lovili, nabirali novake / vojaški novaki
2. knjiž. novinec: stari jetniki so molče opazovali novake / boja so se udeležili tudi novaki / on ni več novak v slovenskem slovstvu začetnik
♦ zgod. novak v fevdalizmu kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski

SSKJ²

novátor -ja m (ȃ)
1. kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju; inovator: tovarna ima več novatorjev; novatorji in racionalizatorji
2. nav. ekspr. kdor uvede kaj novega na področje umetnosti, mode: pesnik je drzen novator

SSKJ²

novátorka -e ž (ȃ)
ženska, ki kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju; inovatorka: inženirka je dobila naziv novatorke

SSKJ²

novátorski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na novatorje ali novatorstvo: sklepati o novatorskih predlogih; racionalizatorska in novatorska dela / ekspr. prijela ga je novatorska žilica

SSKJ²

novátorstvo -a s (ȃ)
1. dejavnost novatorjev: podpirati novatorstvo; uspehi na področju novatorstva
2. nav. ekspr. uvajanje novega zlasti v umetniško, literarno delo: oblikovno novatorstvo; novatorstvo v pesniškem izrazu

SSKJ²

nôvcat -a -o prid. (ȏ)
zastar. popolnoma nov: bil je oblečen v novcato uniformo / prešteval je nove novcate desetake

SSKJ²

nôvčanica tudi novčaníca -e ž (ȏ; í)
zastar. bankovec: novčanica za tisoč frankov; sveženj novčanic

SSKJ²

nôvčen -čna -o prid. (ō)
nanašajoč se na novec: novčna podoba / novčna kovina / dobiti novčno pomoč / novčni sistem
● zastar. on je novčen mož premožen, bogat

SSKJ²

nôvčič -a m (ō)
1. manjšalnica od novec: bakreni novci in novčiči; novčič za en peni, pet par
2. nekdaj novec majhne vrednosti: plačati, zaslužiti dvajset novčičev

SSKJ²

nôvčičen -čna -o prid. (ō)
ptt, v zvezi novčični telefonski aparat, nekdaj telefonski aparat, ki začne delovati, če se spusti vanj kovanec:

SSKJ²

nôvec -vca m (ó)
1. kovinski denar, zlasti star: kovati, ponarejati novce; starost naselbine so določili po odkritih novcih / antični, srednjeveški novec; bakren, bronast novec; zlat novec zlatnik
♦ num. dodeliti ali določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu; barbariziran novec nespreten posnetek starega grškega ali rimskega novca; enostranski novec ki ima samo na eni strani vtisnjeno podobo ali napis; jedro novca žlahtna kovina v novcu
2. nav. mn., zastar. denar sploh: imeti, posoditi novce / kupčija mu je vrgla lepe novce

SSKJ²

novéla -e ž (ẹ̑)
1. lit. krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom: brati, pisati novelo; zbirka črtic in novel / okvirna novela
2. pravn. zakon o spremembah in dopolnitvah veljavnega zakona: izdati novelo / novela kazenskega zakonika

SSKJ²

novelácija -e ž (á) pravn.
sprememba, dopolnitev veljavnega zakona, dokumenta: pripraviti novelacijo investicijskih programov; novelacija študije; novelacija zakona

SSKJ²

noveléta -e ž (ẹ̑)
lit. novela, zlasti krajša: napisati noveleto
♦ glasb. daljša skladba pripovednega značaja, navadno za klavir

SSKJ²

novélica -e ž (ẹ̑)
manjšalnica od novela: duhovita novelica

SSKJ²

novelírati -am dov. in nedov. (ȋ)
pravn. spremeniti, dopolniti veljavni zakon: novelirati zakon

novelíran

-a -o:

noveliran zakon

SSKJ²

novelíst -a m (ȋ)
kdor piše novele: je odličen novelist in romanopisec

SSKJ²

novelístičen -čna -o prid.(í)
nanašajoč se na novelistiko: novelistična proza / novelistična snov

novelístično

prisl.:

novelistično obdelana zgodba

SSKJ²

novelístika -e ž (í)
lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je novela: ukvarjati se z novelistiko
// novelistična dela, novele: Tavčarjeva novelistika

SSKJ²

novelístka -e ž (ȋ)
ženska, ki piše novele: je odlična novelistka in pesnica

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

novêmber -bra m (é)
enajsti mesec v letu: seja je bila dvanajstega novembra; delo je bilo dokončano v (mesecu) novembru / zgodilo se je (meseca) novembra / devetindvajseti november v socializmu dan republike

SSKJ²

novêmbrski -a -o prid. (é)
nanašajoč se na november: bil je pust novembrski dan / novembrska številka revije

SSKJ²

novíc -a m (ȋ)
1. knjiž. redovniški pripravnik pred zaobljubo; novinec: novic pri jezuitih
2. nar. primorsko ženin1: obdarovati novica in novico

SSKJ²

novíca1 -e ž (í)
1. navadno neposredno sporočilo o čem novem: novica se je hitro razširila; izvedeti, objaviti, posredovati, sporočiti novico; dobra, slaba, vesela, žalostna novica; novica o nesreči / dnevne, zadnje novice
♦ film. filmske novice kratek film o najnovejših dogodkih
// mn., zastar. časopis: brati v novicah / Kmetijske in rokodelske novice
2. nar. novi davek, nova davščina: ti pa zidaj nove šole, plačuj novico (Prežihov)

SSKJ²

novíca2 -e ž (ī)
1. knjiž. redovniška pripravnica pred zaobljubo; novinka: novica pri usmiljenkah
2. nar. primorsko nevesta: kupil je prstan za svojo novico

SSKJ²

noviciát -a m (ȃ)
rel. preizkusna doba pred sprejemom v red: končati noviciat
// prostor, stavba za redovniške pripravnike: samostan z noviciatom

SSKJ²

novìč1 -íča m (ȉ í)
nar. briško ženin1: opil se je, ko je bil novič

SSKJ²

nôvič2 prisl. (ȏ)
zastar. spet, znova: novič naliti, trčiti, zidati

SSKJ²

novíčar -ja m (ȋ)
1. novinar, ki na kratko poroča o čem novem: spletni novičar; bil je novičar in komentator, predvsem pa reporter
2. sodelavec lista Kmetijske in rokodelske novice: Stritarjeva polemika z novičarji
3. star. posredovalec novic: bil je za novičarja vsej okolici
// zastar. sel, kurir: poslali so novičarja
● knjiž. bil je novičar pri večernem listu novinar, časnikar

SSKJ²

novíčarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na novičarje ali novice: novičarski kanal, portal; novičarska agencija, organizacija; obiskovati novičarske spletne strani / novičarski mediji / novičarska miselnost; zgodba je spletena iz izrazito novičarske, reportažne snovi

SSKJ²

novína -e ž (í)
1. nedavno izkrčen, obdelan svet: posejati, zasaditi novino / požigati, preorati novino
2. s širokim pomenskim obsegom kar se pridela v (tekočem) letu: prodali so skoraj vso novino; mleti novino novo žito; točiti novino novo vino / prišli so ob novini ob času, ko se spravljajo novi pridelki
// knjiž., zastar. novi sneg: zapadlo je za ped novine
3. knjiž. novost: možnarji so bili tedaj novina / novina metode
4. zastar. novica1, vest2: razveselili so se novine o zmagi
5. mn., zastar. časopis: brati v novinah

SSKJ²

novínar -ja m (ȋ)
poklicni sodelavec časopisa, radia, televizije: dal je izjavo domačim in tujim novinarjem / športni novinar; televizijski novinar

SSKJ²

novínarka -e ž (ȋ)
poklicna sodelavka časopisa, radia, televizije: novinarka pri Delu

SSKJ²

novínarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na novinarje: novinarski poklic; novinarsko delo / novinarska izkaznica / novinarska etika / novinarski stil

SSKJ²

novínarstvo -a s (ȋ)
dejavnost novinarjev: posvetil se je novinarstvu / študij novinarstva

SSKJ²

novínček -čka m (ȋ)
nav. ekspr. manjšalnica od novinec: plahi novinčki so stali pred razredom / v primerjavi z njim sem bil pravi novinček
● knjiž., ekspr. vrhove je pobelil sneg novinček nov sneg

SSKJ²

novínec -nca m (ȋ)
kdor je bil nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli več novincev; vpis novincev v šole / boja so se udeležili novinci in izkušeni borci / ekspr. on je novinec v tem kraju / uriti novince rekrute
♦ rel. redovniški pripravnik pred zaobljubo
// ekspr. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju; začetnik: pri tem delu je še popoln novinec; novinec na literarnem področju, v parlamentarnem življenju

SSKJ²

novínka -e ž (ȋ)
ženska, ki je bila nedavno, pred kratkim vključena v kako skupnost, organizacijo: sprejemati novinke; kot novinka se je v razredu slabo počutila
♦ rel. redovniška pripravnica pred zaobljubo
// ekspr. ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju; začetnica: v gospodinjenju je še novinka

SSKJ²

novírati -am dov. in nedov. (ȋ)
pravn. spremeniti staro obveznost v novo; prenoviti: novirati dolg

novíran

-a -o:

dolg je bil noviran v posojilo

SSKJ²

novíški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na novico ali list Kmetijske in rokodelske novice: noviški del tednika / noviški sodelavci / noviška proza

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

novitéta -e ž (ẹ̑)
kar se v določenem okolju prvič uvede, pojavi; novost: ta balet so pripravili kot noviteto v letošnji sezoni / na koncertu so izvajali dve noviteti / knjižne, modne novitete

SSKJ²

nôvo...1 prvi del zloženk (ō)
z deležnikom nanašajoč se na nov: novoimenovan, novonastal, novoosvobojen, novopobeljen, novozgrajen

SSKJ²

novo...2 ali nôvo... prvi del zloženk (ō)
nanašajoč se na nov: novodoben, novogrški, novokantovstvo, novoplatonizem, novotvorba

SSKJ²

novočŕkar -ja m (ȓ)
slabš. pristaš metelčice: Al prav se piše kaшa ali kaſha, se šola novočrkarjev srdita z ljudmi prepira starega kopita (F. Prešeren)

SSKJ²

novodôben -bna -o prid. (ó ō)
nanašajoč se na novo dobo: novodobni bogataš, kapitalist, podjetnik, tajkun; novodobna industrija, tehnologija; novodobna zgodovina; novodobno znanstveno raziskovanje / novodobni guru; novodobna duhovnost; novodobna glasba; novodobno gibanje / knjiž. novodobna hiša sodobna, moderna

SSKJ²

novodôbnik -a m (ȏ)
1. kar je novejše, sodobno, navadno vozilo, zlasti v primerjavi s predhodnim: novodobnik je na zunaj zelo podoben izhodiščnemu modelu; uspešni novodobniki postavljajo smernice za nadaljnji razvoj; starodobniki se po zmogljivosti ne morejo primerjati z novodobniki
// knjiž. sodobnik: novodobniki se navdušujejo za čutnost; napake novodobnikov
2. pripadnik duhovnega gibanja ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje: novodobniki so zelo odprta, raznolika skupnost; meditacija novodobnikov

SSKJ²

novodôbski -a -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na novodobnike ali novo dobo: novodobski tok; od konca osemdesetih dalje so se novodobske ideje razpršile; novodobska duhovnost; novodobsko gibanje

SSKJ²

nôvodôšel in nôvo dôšel -šla -o [novodošəu̯] prid. (ō-ó)
knjiž. ki je nedavno, pred kratkim prišel: sprejeli so novodošle popotnike / novodošli učitelj; sam.: pozdravljali so novodošle

SSKJ²

novodôšlec -a [novodošləc] m (ō)
knjiž. kdor je nedavno, pred kratkim prišel: gospodar je pozdravil novodošlece / novodošlec v našem kraju

SSKJ²

novofundlándec -dca m (ȃ)
vet. velik, močen delovni ali hišni pes z dolgo črno dlako: novofundlandec je rešil utapljajočega se otroka

SSKJ²

novofundlándski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Novo Fundlandijo: novofundlandski ribiči
♦ vet. pes novofundlandske pasme novofundlandec

SSKJ²

nôvogótski -a -o prid. (ō-ọ̑)
nanašajoč se na novo gotiko: stavba z novogotskim pročeljem

SSKJ²

novográdnja -e ž (ā) publ.
1. nova stavba: novogradnja ima petsto kvadratnih metrov površine; sredstva za novogradnjo; stanovanje v novogradnji
2. graditev, gradnja: novogradnja le počasi napreduje; novogradnja cest

SSKJ²

nôvogŕščina -e ž (ō-ȓ)
novogrški jezik: slovar novogrščine; prevajanje iz novogrščine

SSKJ²

nôvogŕški -a -o prid. (ō-ȓ)
nanašajoč se na sodobne Grke ali Grčijo: novogrški jezik; novogrška kultura

SSKJ²

nôvoilírski -a -o prid. (ō-ȋ)
nanašajoč se na obnavljanje ilirizma v drugi polovici 19. stoletja: novoilirska miselnost / novoilirsko gibanje

SSKJ²

nôvoimenován in nôvo imenován -a -o prid. (ō-á)
knjiž. nedavno imenovan, nov: novoimenovani člani komisije; novoimenovani načelnik

SSKJ²

nôvoizvóljen in nôvo izvóljen -a -o prid. (ō-ọ́)
knjiž. nedavno izvoljen, nov: novoizvoljeni odbor, predsednik; novoizvoljena skupščina

SSKJ²

novokaín -a m (ȋ)
farm. sredstvo za lokalno anestezijo: vbrizgati raztopino novokaina

SSKJ²

nôvokántovec -vca m (ō-ȃ)
filoz. pristaš novokantovstva: polemika med novokantovci in marksisti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nôvokántovstvo -a s (ō-ȃ)
filoz. filozofska smer v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, ki obnavlja in razvija Kantovo filozofijo: vpliv novokantovstva na pedagogiko

SSKJ²

nôvokatóliški -a -o prid. (ō-ọ̑)
nanašajoč se na prenovitev katolicizma zlasti v prvi polovici 20. stoletja: novokatoliško gibanje / novokatoliška inteligenca

SSKJ²

nôvoklasicízem -zma m (ō-ī)
um. neoklasicizem: stavba pred magistratom je zgrajena v slogu novoklasicizma

SSKJ²

novoknjížen -žna -o prid. (ȋ)
jezikosl. nanašajoč se na novo književnost, zlasti iz druge polovice 19. stoletja: novoknjižne besede; novoknjižne izposojenke iz drugih slovanskih jezikov

SSKJ²

nôvokŕščenec -nca m (ō-ŕ)
rel. kdor je bil nedavno, pred kratkim krščen: odrasli novokrščenci

SSKJ²

novoléten -tna -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na novo leto: novoletni dan; novoletne čestitke; novoletna darila; novoletno praznovanje / novoletni popust pri nakupu
2. v zvezi novoletna jelka majhna smreka ali jelka, okrašena za novo leto: okrasiti novoletno jelko
// novoletna prireditev za otroke, navadno z obdarovanjem: v šoli so organizirali novoletno jelko / za novoletno jelko so otrokom uprizorili Sneguljčico

SSKJ²

novolétnica -e ž (ẹ̑)
etn. obredni kruh, pečen za novo leto: postaviti na mizo novoletnico

SSKJ²

novomášen -šna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na novo mašo: novomašna pridiga / novomašno slavje

SSKJ²

novomášnik -a m (ȃ)
rel. kdor opravi novo mašo ali jo bo v kratkem opravil: novomašnik bo imel novo mašo v domači župniji

SSKJ²

novomášniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na novomašnike: podeliti novomašniški blagoslov / novomašniško darilo

SSKJ²

novomóden -dna -o prid. (ọ́)
ekspr. moderen, sodoben: novomodni nazori / novomodna obleka / tip novomodne ženske

SSKJ²

nôvonaséljenec -nca m (ō-ẹ́)
priseljenec: število novonaseljencev se je zelo povečalo

SSKJ²

nôvonastàl in nôvo nastàl -ála -o [novonastau̯] prid. (ō-ȁ ō-á)
knjiž. nedavno nastal, nov: novonastali položaj; novonastala država

SSKJ²

novooblíkarski -a -o prid. (ȋ)
jezikosl. nanašajoč se na oblike, vpeljane v slovenski knjižni jezik okoli leta 1848: novooblikarska vnema / novooblikarski vihar polemika zaradi teh oblik

SSKJ²

nôvoosvobojèn in nôvo osvobojèn -êna -o prid. (ō-ȅ ō-é)
nedavno, pred kratkim osvobojen: novoosvobojene države; novoosvobojeno ozemlje / novoosvobojeni ljudje

SSKJ²

nôvopečèn in nôvo pečèn -êna -o prid. (ō-ȅ ō-é)
nav. šalj. ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novopečeni kritik, strokovnjak / novopečeni doktor

SSKJ²

nôvoplatónik -a m (ō-ọ́)
filoz. neoplatonik

SSKJ²

nôvoplatonízem -zma m (ō-ī)
filoz. neoplatonizem

SSKJ²

nôvoporočèn in nôvo poročèn -êna -o prid. (ō-ȅ ō-é)
pravkar ali pred kratkim poročen: poslovil se je od novoporočene hčere

SSKJ²

nôvoporočênec -nca m (ō-é)
nav. dv. in mn. kdor je bil pravkar ali pred kratkim poročen: novoporočenca sta odpotovala

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nôvoporočênka -e ž (ō-é)
pravkar ali pred kratkim poročena ženska: novoporočenka je stopila iz dvorane

SSKJ²

novorèk in novorék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
1. način izražanja, s katerim se uvajajo nove besede, zveze za že znane pomene, ki navadno omogoča prikrivanje namere govorečega: komunistični novorek; neoliberalni novorek; politični novorek
2. jezikosl. sistem jezikovnih sredstev, zlasti besed, besednih zvez, nastalih v težnji po popolni samoniklosti vseh jezikovnih prvin: v vinarsko govorico je uvedel nekakšen novorek

SSKJ²

novorevijáš -a m (á)
sodelavec revije Nova revija: poleg novorevijašev je izjavo podpisalo vsaj še petdeset drugih vidnih kulturnikov

SSKJ²

novorevijáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na revijo Nova revija: novorevijaški razumniki; novorevijaška skupina / predstavnik novorevijaškega kroga

SSKJ²

nôvorojèn tudi nôvorôjen in nôvo rojèn tudi nôvo rôjen -êna -o prid. (ō-ȅ ō-é; ō-ó ō-é)
nedavno, pred kratkim rojen: novorojeni otroci / ekspr. novorojen dan
♦ rel. novorojeni Kristus

SSKJ²

novorojênče -ta s (é)
knjiž., ekspr. novorojenček: novorojenče je zajokalo

SSKJ²

novorojênček -čka m (é)
otrok do štirih tednov starosti: novorojenček joka; nega novorojenčka; umrljivost novorojenčkov

SSKJ²

novorojênčica -e ž (é)
novorojenka: družina se je razveselila prihoda novorojenčice

SSKJ²

novorojênec -nca m (é)
knjiž. novorojenček: oprema za novorojenca

SSKJ²

novorojênka -e ž (é)
deklica do štirih tednov starosti: novorojenka je težka tri kilograme in pol

SSKJ²

nôvoromántičen -čna -o prid. (ō-á)
lit. neoromantičen: novoromantična umetnost / novoromantične prvine v Cankarjevih delih

SSKJ²

nôvoromántik -a m (ō-á)
lit. neoromantik: Murn je izrazit novoromantik

SSKJ²

nôvoromántika -e ž (ō-á)
lit. neoromantika: pesem je nastala pod vplivom novoromantike

SSKJ²

novosélec -lca m (ẹ̑)
knjiž. priseljenec: bivališča novoselcev

SSKJ²

novóst -i ž (ọ̑)
1. kar se v določenem okolju prvič uvede, pojavi: predpis je bil novost; odklanjati, uvajati novosti; pomembna novost; stilna, tehnična novost; novosti v proizvodnji / glasbene, knjižne, modne novosti
2. lastnost, značilnost novega: novost metode
3. zastar. novica1, vest2: izvedel je zanimivo novost

SSKJ²

novostrújar -ja m (ȗ)
lit. žarg. dekadent, naturalist: brati dela novostrujarjev

SSKJ²

novostrújarski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na novostrujarje: novostrujarska literatura

SSKJ²

novošégen in novošêgen -gna -o prid. (ẹ̄; ē)
zastar. moderen, sodoben: novošegna obleka / novošegni nazori

SSKJ²

novoštókavski -a -o prid. (ọ̑)
jezikosl., v zvezi novoštokavski govori štokavski govori, ki ločijo akut in cirkumfleks na dolgih in kratkih naglašenih zlogih:

SSKJ²

novôta -e ž (ó)
knjiž. novost: uvajati novote; važna novota / knjižne novote

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

novotár -ja m (á)
nav. slabš. kdor uvede kaj novega zlasti v umetniško, literarno delo: ti novotarji so izzvali veliko negodovanja; novotarji in konservativci

SSKJ²

novotaríja -e ž (ȋ)
nav. slabš. novost: odklanjati, uvajati novotarije; je proti vsaki novotariji; nepotrebne novotarije / šolske novotarije

SSKJ²

novotáriti -im nedov. (á ȃ)
nav. slabš. uvajati novosti: rad novotari

SSKJ²

novotárjenje -a s (á)
glagolnik od novotariti: delo je brez problematičnega novotarjenja

SSKJ²

novotárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na novotarje ali novotarstvo: novotarski cilji / novotarski pisatelj

SSKJ²

novotárstvo -a s (ȃ)
nav. slabš. uvajanje česa novega zlasti v umetniško, literarno delo: biti proti novotarstvu; zagovornik pesniškega novotarstva

SSKJ²

novotvórba -e ž (ọ̑)
1. med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: zdraviti novotvorbe
2. ekspr. kar je bilo nedavno narejeno: železobetonska novotvorba
♦ jezikosl. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena

SSKJ²

novotvórjenka -e ž (ọ̄) jezikosl.
nova beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena: novotvorjenke dajejo pečat posebnosti, vendar bralca ne motijo

SSKJ²

nôvoustanovljèn in nôvo ustanovljèn -êna -o prid. (ō-ȅ ō-é)
knjiž. nedavno ustanovljen, nov: novoustanovljena gimnazija; novoustanovljeno društvo

SSKJ²

novoválovec -vca m (ȃ)
film. žarg. predstavnik novega vala: režiserji stare generacije in novovalovci

SSKJ²

novoválovski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na novi val: novovalovski film; novovalovska estetika / novovalovski rock; novovalovska glasba; novovalovska skupina; novovalovsko obdobje

SSKJ²

novovérec -rca m (ẹ̑)
knjiž. kdor je nove vere, veroizpovedi: v družini so bili vsi novoverci / slovenski novoverci protestanti

SSKJ²

novovérski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na novo vero, veroizpoved: novoverski pristaši / novoverske knjige

SSKJ²

novovéški -a -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na novi vek: novoveške zgradbe / novoveški novci; novoveška filozofija
2. knjiž. sodoben, moderen: novoveški človek

SSKJ²

nôvovisôkonémški -a -o prid. (ō-ō-ẹ́)
jezikosl. ki sloni na osrednjih in južnih nemških narečjih od 16. stoletja dalje: novovisokonemški jezik

SSKJ²

nôvozapádel in nôvo zapádel -dla -o [novozapadəu̯] prid. (ō-ā ō-á)
knjiž. nedavno zapadel, nov: novozapadli sneg je zabrisal vse sledove

SSKJ²

novozelándski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Novo Zelandijo: novozelandska obala
♦ tekst. novozelandski lan kulturna rastlina, katere listna vlakna se uporabljajo za vrvarske izdelke; vrtn. novozelandska špinača špinača s plazečimi se stebelci in manjšimi srčastimi listi

SSKJ²

nôvozgrajèn in nôvo zgrajèn -êna -o prid. (ō-ȅ ō-é)
knjiž. nedavno zgrajen, nov: stanovati v novozgrajenem hotelu; novozgrajena šola, tovarna

SSKJ²

nôvum -a m (ȏ)
knjiž. novost: delo ni nikakršen novum

SSKJ²

nozdŕv -i in -í ž (ȓ)
nav. mn. parna (zunanja) nosna odprtina zlasti pri konju: iz nozdrvi se kadi
// del nosu, ki tvori to odprtino: stiskati nozdrvi; prhati z nozdrvmi / knjiž., ekspr. bojevniku so drgetale nozdrvi nosníce

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nozema ipd. gl. nosema ipd.

SSKJ²

nòž nôža m (ȍ ó)
1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine
// vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško
2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož
3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože
● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele
♦ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož

SSKJ²

nožár -ja m (á)
izdelovalec nožev: srednjeveški nožarji

SSKJ²

nožárna -e ž (ȃ)
delavnica, obrat za izdelovanje nožev: delati v nožarni

SSKJ²

nožárstvo -a s (ȃ)
obrt za izdelovanje nožev: ukvarjati se z nožarstvom; kleparstvo in nožarstvo

SSKJ²

nôžast -a -o prid. (ó)
podoben nožu: nožasta oblika / iz morja mole nožaste čeri
♦ agr. nožasto črtalo; strojn. nožasta pila pila, ki ima v prečnem prerezu obliko ozkega trikotnika

SSKJ²

nôžek -žka m (ō)
manjšalnica od nož: žlička in nožek / žepni nožek

SSKJ²

nôžen -žna -o prid. (ō)
nanašajoč se na nogo: nožni prsti; nožne mišice / nožna kopel / nožne proteze / nožni vzvod; nožna zavora / šivalni stroj na nožni pogon
♦ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; glasb. nožna klaviatura klaviaturi podoben del orgel za igranje z nogami; med. nožna lega ploda v maternici lega z nogami navzdol; teh. nožno gonilo del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja

SSKJ²

nôžev -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na nož: nožev hrbet, ročaj; noževo rezilo / dodati za noževo konico soli

SSKJ²

nožíca -e ž (í)
1. manjšalnica od noga: otrok je brcal z nožicami; drobne nožice / ekspr. izpod krila se je pokazala bela nožica / držal je metulja za nožice / čaša z visoko nožico
2. del šivalnega stroja, ki pri šivanju drži blago: šivilja je spustila nožico
♦ zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano

SSKJ²

nožìč tudi nôžič -íča m (ȉ í; ó í)
manjšalnica od nož: rezljati z nožičem / žepni nožič; nožič za papir

SSKJ²

nožíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od nož(ič): rezati, strgati z nožičkom / žepni nožiček

SSKJ²

nožíčka -e ž (ȋ)
nar. žepni nož: vzeti nožičko iz žepa / odpreti nožičko

SSKJ²

nožíšče -a s (í)
knjiž., zastar. vznožje: zbudil se je z glavo ob nožišču
♦ geom. točka, v kateri pravokotnica seka ravnino ali črto

SSKJ²

nôžka -e ž (ō)
zastar. nogica: otrokove nožke / dekle je dvignilo svojo nožko

SSKJ²

nóžnica tudi nôžnica -e ž (ọ̑; ȏ)
1. cevasta priprava za hranjenje, nošenje noža ali nožu podobnega orožja: potegniti bodalo, nož iz nožnice, zastar. iz nožnic; bajonetna nožnica
2. anat. cevasti del spolnega organa, ki poteka od zunanjega spolovila do maternice: nožnica in maternica
♦ bot. (listna) nožnica razširjen spodnji del lista, ki obdaja steblo; med. izpirati nožnico; izcedek iz nožnice

SSKJ²

nóžničen tudi nôžničen -čna -o prid. (ọ̑; ȏ)
nanašajoč se na nožnico: vojaku se je odtrgal nožnični jermenček / nožnično vnetje

SSKJ²

nráv1 in nràv nráva m (ȃ; ȁ á) zastar.
1. narava, čud: človek prepirljivega, šaljivega nrava / po svojem nravu je dober
2. nav. mn. navada: nravi tistega časa so bili zelo kruti / narodni nravi in običaji

SSKJ²

nráv2 -í ž (ȃ) knjiž.
1. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta različne nravi / v njej se je prebujala ženska nrav; človek mirne, preračunljive nravi / ekspr. ona je lahke nravi / po svoji nravi je veseljak
2. morala, etika: nrav in pravo sta nepogrešljivi opori družbenega življenja
● knjiž. v romanu je prikazal čiste nravi Slovanov in pokvarjenost Bizantincev značaje; knjiž. vse bolj je spoznaval nrav malomestnega življenja posebnosti, značilnosti

SSKJ²

nráven -vna -o prid. (á ā)
knjiž. moralen:
a) z nravnega stališča je to sprejemljivo / nravno ravnanje, življenje / nravni nauk
b) nravni propad, razkroj; držati se nravnih načel / ima izostren nravni čut / nravna neoporečnost / ta ženska je bila visoko nravna

nrávno

prisl.:

živeti nravno

nravno zrel človek

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nrávnost -i ž (á)
knjiž. moralnost: s tem dejanjem je dokazal svojo nravnost / biti nepokvarjene nravnosti / humanistična nravnost / dvomiti o nravnosti kakega dejanja, ravnanja

SSKJ²

nravoslôvje -a s (ȏ)
filoz. filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; etika: ta vprašanja obravnava nravoslovje
// s prilastkom načela o dobrem in zlem: humanistično, krščansko nravoslovje; v teh besedah je izraženo vse nravoslovje tedanje dobe

SSKJ²

nrávstven -a -o prid. (ȃ)
knjiž. moralen:
a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno
b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk
♦ filoz. nravstvena filozofija etika; pravn. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe

nrávstveno

prisl.:

to ga je nravstveno dvignilo

SSKJ²

nrávstvenost -i ž (ȃ)
knjiž. moralnost: človek neoporečne nravstvenosti / nravstvenost zgodbe je očitna

SSKJ²

n-ti -a -o [ên-ti in nə̀-ti] štev. (ȇ; ə̏)
mat. ki v zapovrstju ustreza poljubnemu naravnemu številu: n-ti koren; n-ta potenca; prim. n

SSKJ²

nù medm. (ȕ)
star. no2: nu, pomagaj ji / nu, da ste le začeli / nu, da, dobro se jim godi / nu, nu, kaj bi se jezil / nu, ali bo kaj / nu, pa na svidenje

SSKJ²

núbuk -a m (ȗ)
usnj. mehko, na pravi strani kosmateno usnje: čevlji iz nubuka

SSKJ²

núcati -am nedov. (ú) nižje pog.
1. potrebovati, rabiti: nucati denar za kaj / le pojdi, zdaj te res ne nucamo
2. koristiti, pomagati: zdravila so nucala / kaj mi nuca puška, če ne smem streljati
● nižje pog. kaj bi si jezik nucal, saj ga ne prepričaš kaj bi govoril, si z govorjenjem prizadeval doseči; nižje pog. fant, pamet nucaj, da ne bo narobe ravnaj, misli pametno, preudarno

SSKJ²

núdelj -na [nudəlj] m (ú)
1. nav. mn., nižje pog. izdelek za zakuho iz rezančnega testa v obliki krajših trakov; rezanec: juha z nudeljni / rezati nudeljne
2. nar. koroško kuhana jed navadno iz nekvašenega testa z različnim nadevom: za malico so dobili nudeljne, kuhane slive in mošt / ajdovi nudeljni

SSKJ²

núdenje -a s (ú)
glagolnik od nuditi: to bo omogočilo nudenje blaga boljše kakovosti / nudenje skrivališča, zatočišča / zaradi hitrega nudenja pomoči se je vse srečno končalo

SSKJ²

nudíst -a m (ȋ)
pristaš nudizma: zveza nudistov / plaža za nudiste

SSKJ²

nudístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na nudiste ali nudizem: nudistično društvo / nudistična plaža; nudistično kopališče

SSKJ²

nudístka -e ž (ȋ)
pristašinja nudizma: postala je nudistka; občasna, zaprisežena nudistka

SSKJ²

núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov.(ū ȗ; ī ú)
1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje / z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo
3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti

núditi se

, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom

ponujati se, kazati se:

nudi se nam dober izhod

nudi se ugodna rešitev

/ vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje

/ nudi se nam prilika prebiti dopust na morju

●

zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale

SSKJ²

nudízem -zma m (ī)
nazor, ki zagovarja nagoto, zlasti pri kopanju, športu: pristaš nudizma; možnosti za razvoj nudizma

SSKJ²

nugát tudi núgat in nougat -a [nugát tudi núgat] m (ȃ; ȗ)
gastr. nadev iz zmletih lešnikov, praženih mandeljnov, sladkorja: napolniti pecivo z nugatom; v prid. rabi: nugat kocke pecivo iz oblatov kvadratne oblike v več plasteh s takim nadevom

SSKJ²

núj in nùj -te medm. (ȗ; ȕ)
star. izraža ukaz, spodbudo; daj: nuj, umij se; nujta, zapojta že / zastar. nujte ga vprašati vprašajte ga

SSKJ²

núja -e ž (ū) ekspr.
1. sila1, potreba: nuja nas sili, da to storimo; če je taka nuja, pa pohitimo / pisati, ustvarjati iz notranje nuje / nastala je nuja za delavce / brez nuje ne hodite ven po nepotrebnem
2. nujnost: tak ukrep je nuja / hrana je nuja našega obstoja / vsaka stvar ima svojo vzročno nujo
● knjiž., zastar. prostor se da z malo nuje preurediti z malo truda, prizadevanja

SSKJ²

nújati -am nedov. (ū) zastar.
1. dajati, nuditi: knjiga nam nuja zanimive podatke / nujati učencem priliko za razvedrilo / kaj mi nujaš v zameno ponujaš
2. siliti, spodbujati: razpoloženje noči ga je nujalo, da je tako mislil / v to ga je nujala lastna volja

nújati se

ponujati se, kazati se:

čudoviti prizori so se nujali očem

SSKJ²

nújen -jna -o prid., nújnejši (ū)
1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke; zaradi narasle vode je evakuacija nujna; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere
2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen; taki ukrepi so bili nujni; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva
3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene
// brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga
♦ filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; pravn. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor nekdaj telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo

nújno

prisl.:

nujno hoče govoriti z vami

nujno potrebuje sobo

/ v povedni rabi: nujno je, da odidemo; če se rodiš, je nujno, da umreš

♦

ptt nujno označba na pošiljki pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj; sam.: vse nujno smo opravili že včeraj; rešili so si samo najnujnejše

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nújnost -i ž (ū)
dejstvo, da je kaj nujno:
a) združitev podjetij je nujnost; ekonomska, politična nujnost / dokazovati nujnost hitrejšega razvoja, večjega sodelovanja / izgovarjati se na nujnost svojega dela
b) smrt je biološka nujnost; nujnost in slučajnost / objektivna nujnost / ustvarjati iz notranje nujnosti
c) semaforji in podhodi so ob tako velikem prometu že postali nujnost / denar je porabil za vsakdanje nujnosti potrebe
♦ filoz. logična nujnost dejstvo, da posledica določenega sklepanja ne more biti drugačna, kot je

SSKJ²

nújnosten -tna -o prid. (ū)
knjiž. nanašajoč se na nujnost: nujnostni vzrok / nujnostni značaj zakonskega predloga

SSKJ²

nukleáren -rna -o prid. (ȃ)
jedrski: nuklearna energija / delati v nuklearnem inštitutu / nuklearna fizika / nuklearna elektrarna / nuklearno orožje / nuklearno oboroževanje

SSKJ²

nukleárka -e ž (ȃ)
pog. jedrska elektrarna: graditi nuklearko

SSKJ²

nukleínski -a -o prid. (ȋ)
biol., kem., v zvezi nukleinska kislina organska snov, ki jo sestavljajo organska baza, sladkor in fosforjeva kislina: odkritje nukleinske kisline v virusih; nukleinska kislina in beljakovine

SSKJ²

nukléol in nukléolus -a m (ẹ̑)
biol. gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru; jedrce: zgradba nukleolov; kromosomi in nukleoli

SSKJ²

nukleón -a m (ọ̑)
fiz. osnovni delec, ki nastopa v obliki protona ali nevtrona: nukleoni in nevtroni

SSKJ²

núkleoproteín -a m (ȗ-ȋ)
biol., kem. organska spojina iz beljakovin in nukleinskih kislin: izolacija nukleoproteina

SSKJ²

núkleus -a m (ȗ)
1. biol. celično jedro: citoplazma in nukleus
2. fiz., kem. atomsko jedro:

SSKJ²

núla -e ž (ȗ) pog.
1. ničla: eno nulo si premalo napisal / bilo je petindvajset (stopinj) pod nulo / glede športa je prava nula
2. nič3: sedem minus sedem je nula / neskl.: zavrti telefon nula osem; tekma se je končala tri nula
● pog., šalj. ena nula zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal

SSKJ²

núlarica -e ž (ȗ)
star. mehka bela moka: kruh iz nularice / dvojna nularica ostra bela moka

SSKJ²

núlti -a -o prid. (ȗ)
publ. nanašajoč se na število nič, ničti: približevati se nulti vrednosti / nulta točka ničelna točka

SSKJ²

númera in númara -e ž (ú)
star. številka: te numere ne držijo / hišna numera / elipt. bolnik, rudar z numere tri
● na starost je hodil po numerah nekdaj ker je bil zelo reven, osamel, so določene hiše, družine v vasi morale druga za drugo skrbeti zanj, mu dajati hrano; star. to je pa druga numera stvar je drugačna, kakor je kazalo

SSKJ²

numerácija -e ž (á)
knjiž. označitev česa s številko, navadno z zaporedno; oštevilčenje: končati numeracijo; zmotiti se pri numeraciji / nova hišna numeracija
// številka, ki označuje kaj: zbrisati numeracijo
♦ mat. numeracija sistem številk in njihovega zapisovanja; arabska, rimska numeracija; tekst. metrična numeracija metrična številka

SSKJ²

numerátor -ja m (ȃ)
teh. priprava za označevanje tiskovin, vozovnic z zaporednimi ali določenimi številkami:

SSKJ²

numêričen -čna -o prid. (é)
knjiž. nanašajoč se na številke ali števila; številčen, številski: numerični podatki; numerična preglednica / določiti numerično vrednost / biti v numerični premoči / črkovni in numerični znaki
♦ fiz. numerična apertura število, ki pove, kolikšno območje se zajame z optično napravo; geom. numerična ekscentričnost elipse, hiperbole količnik oddaljenosti gorišča od središča in polovice dolžine velike osi; mat. numerična analiza analiza z numeričnimi metodami; disciplina matematike, ki se ukvarja z numeričnimi metodami; numerična metoda metoda računanja s posebnimi števili; psih. numerični faktor sposobnost za računske operacije, zlasti osnovne; rač. numerične operacije računalniške operacije seštevanja, odštevanja, deljenja in množenja

numêrično

prisl.:

numerično urejeni podatki

SSKJ²

numeríranje -a s (ȋ)
glagolnik od numerirati: numeriranje drevja, hiš

SSKJ²

numerírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. označiti s številko, navadno z zaporedno; oštevilčiti: numerirati dopise, sobe / numerirati strani
♦ trg. numerirati blago napisati nanj ceno, številko dobavnice

numeríran

-a -o:

numerirani sedeži

♦

zal. numerirana izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami

SSKJ²

numerológ -a m (ọ̑)
kdor se ukvarja z numerologijo: poklicni numerolog; v zadnjih letih se je po nasvetu numerologov in astrologov veliko ljudi preimenovalo

SSKJ²

numerologíja -e ž (ȋ)
1. napovedovanje, predvidevanje usode, dogajanja v prihodnosti na podlagi proučevanja simbolike in skrivnega pomena številk: ukvarjati se z numerologijo; na raznolikost imen vpliva tudi navdušenje nad numerologijo; knjige o astrologiji in numerologiji
2. veda o tem: numerologija trdi, da je naša življenjska pot odvisna od imena; strokovnjak za numerologijo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

numerológinja -e ž (ọ̑)
ženska, ki se ukvarja z numerologijo: priznana numerologinja si je že trikrat spremenila ime in priimek

SSKJ²

numerolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na numerologe ali numerologijo: numerološki izračun; numerološka analiza; numerološka napoved; numerološko svetovanje

SSKJ²

númerus -a m (ȗ)
mat. število, ki ga dobimo pri antilogaritmiranju ali ki ga logaritmiramo: poiskati logaritmu numerus

SSKJ²

numerus clausus numerusa claususa [númerus kláu̯zus] m (ȗ, ȃ)
šol. številčna omejitev sprejema novih slušateljev, omejeni vpis: odpraviti, uvesti numerus clausus; numerus clausus na medicinski fakulteti

SSKJ²

numizmátičen -čna -o prid. (á)
nanašajoč se na numizmatike ali numizmatiko: numizmatično društvo / numizmatična zbirka / numizmatični kabinet

SSKJ²

numizmátik -a m (á)
kdor zbira kovinski in papirnati denar: filatelist in numizmatik
// strokovnjak za numizmatiko: po najdenih novcih je numizmatikom uspelo natančno časovno določiti odkopano naselbino

SSKJ²

numizmátika -e ž (á)
zbiranje kovinskega in papirnatega denarja: ukvarjati se z numizmatiko
// veda o novcih: strokovnjak za numizmatiko; heraldika in numizmatika
♦ num. moderna numizmatika ki proučuje novce novejšega časa

SSKJ²

numulít -a m (ȋ)
pal. izumrla morska pražival z apnenčasto hišico iz starejšega terciarja:

SSKJ²

numulíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na numulite: numulitni ostanki
♦ petr. numulitni apnenec apnenec z ostanki numulitov

SSKJ²

núna -e ž (ú)
1. pog. članica samostanskega, verskega reda; redovnica1: postala je nuna; menihi in nune; živi kot nuna osamljeno, zdržno / šolala se je pri nunah v nunski šoli; maša pri nunah v nunski cerkvi
● pog. iti k nunam postati redovnica
2. nar. primorsko, navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: hvala, nuna
// zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi; botra: krstna nuna

SSKJ²

núnc -a m (ȗ) nar. primorsko
1. navadno kot nagovor starejši znan moški; stric: kako je kaj z vami, nunc
// zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi; boter: to je njen nunc
2. duhovnik: odšel je v župnišče k nuncu / gospod nunc

SSKJ²

núnca -e ž (ȗ)
nar. primorsko, navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: kje ste bili, nunca
// zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi; botra: biti za nunco

SSKJ²

nunciatúra -e ž (ȗ)
rel., navadno v zvezi apostolska nunciatura stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem: predstavnik apostolske nunciature

SSKJ²

núncij -a m (ú)
rel. stalni papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem: biti imenovan za nuncija / apostolski, papeški nuncij

SSKJ²

núnica -e ž (ú)
ekspr. manjšalnica od nuna: mlada, pobožna nunica

SSKJ²

núnka -e ž (ȗ)
knjiž. pomladanski žafran: obronek gozda je bil poln vijoličastih nunk
♦ bot. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele cvete, Crocus albiflorus

SSKJ²

núnski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na nune: nunsko oblačilo, pokrivalo / nunska cerkev / hoditi v nunsko šolo

SSKJ²

nürnberški -a -o [nírnberški] prid. (ī)
nanašajoč se na mesto Nürnberg: nürnberški meščani
● šalj. nürnberškega lijaka ni ni načina, ki bi omogočal pridobivanje znanja brez prizadevanja, truda
♦ zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu

SSKJ²

nutácija -e ž (á)
astron. periodično nihanje osi vrtenja Zemlje zaradi različne oddaljenosti Zemlje od Lune in Sonca:

SSKJ²

nutricioníst -a m (ȋ)
strokovnjak za prehrano, prehrambenik: nutricionisti priporočajo pestro prehrano; mnenja, nasveti, opozorila nutricionistov

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

nutricionístika -e ž (í)
veda o prehrani: predaval je o nutricionistiki v vrhunskem treningu; center za nutricionistiko

SSKJ²

nutricionístka -e ž (ȋ)
strokovnjakinja za prehrano: na podlagi preiskav sta nutricionistka in osebni trener sestavila individualni program hujšanja

SSKJ²

nutricíst -a m (ȋ)
nutricionist: nutricisti poudarjajo, da je med hujšanjem treba piti veliko vode

SSKJ²

nutricístka -e ž (ȋ)
nutricionistka: pogovor z zdravnikom in nutricistko

SSKJ²

nútrija -e ž (ú)
zool. pižmovki podoben južnoameriški vodni glodavec, Myocastor coypus: gojiti nutrije; farma nutrij

SSKJ²

nylon ipd. gl. najlon ipd.

SSKJ²

ó1 -- in -ja m (ọ̄)
šestnajsta črka slovenske abecede: vse oje bere široko; označiti z o; veliki in mali o; dva o-ja
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki o; široki o; različna kvaliteta oja
● ima noge na o po obliki podobne črki O

SSKJ²

o2 predl., z mestnikom
1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja
a) pri glagolih: govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem; o tem dogodku je vztrajno molčal; pela je o ljubezni; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu; kaj misliš o včerajšnji predstavi; premišljati, sanjati, soditi o čem; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči; telegrafiral je domov o nenadni bolezni
b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih: še besedo o naši kulturi; govor o nujnih ukrepih; oddaja o naših pomorščakih; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem; film o delovnih brigadah; knjiga o lepem vedenju; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju slika položaja; vprašanje o odnosih med strankami vprašanje odnosov
c) elipt., kot naslov: o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja o tem prihodnjič
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob:
a) z imeni (cerkvenih) praznikov: o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči; o svetem Martinu; šalj. o svetem nikoli in Nikoli / star.: o dežju; o žetvi ob
b) star., pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom: o mraku; o počitnicah; o pol treh; o pravem času; o priliki / o belem dnevu; o hudi uri; o lepem vremenu
● zastar. vojaki so obupali o zmagi nad zmago; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

SSKJ²

ó3 medm. (ọ̄)
1. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: o, kako je lepo; o kako se prileže
// izraža začudenje, presenečenje: o, in dva dni kasneje ga res najdeva; o glej, glej, gnezdo je prazno
2. izraža telesno ali duševno trpljenje: kako trpim – o
3. izraža podkrepitev trditve: o, še kako nas zanima; o, ta je imela fantov; saj jem, o, veliko jem; pog. o ja, rad grem
4. nar., klic vprežni živini stoj: o, oha

SSKJ²

ó4 medm. (ọ̑)
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: o jaz norec, pozabil sem zapreti; o ti preljubi moj otrok, kam si šel; star. o nesreče, prav njega je povozilo kakšna nesreča / z zvalnikom o mati, ste le prišli / o da bi bili že doma; o da me ne bi videla

SSKJ²

ò5 medm. (ȍ)
1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: o, ga bo že minilo; o, potem pa grem
2. izraža zavrnitev, nejevoljo: o, beži, beži, saj ni hudega; o, fej, nesnaga; o ne, dragec, tako ne bo šlo

SSKJ²

o... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obrizgati, ogrniti, osuti
b) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: oboleti, oglušeti / ocvetličiti, oglušiti
c) izgube, odstranitve česa: oklatiti, oskubsti
č) nepopolnosti dejanja: odrgniti, ogoreti
d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): obriti, očistiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obarvanost, odrgnina, osip
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje
a) enote iz več delov, elementov: ocevje, ožilje
b) zunanjega dela česa: ohišje, okrovje

SSKJ²

oáza -e ž (ȃ)
porasla površina z vodo v puščavi, zelenica: zagledati oazo; naseljena oaza; palme v oazi / ekspr. kraška polja so prave oaze sredi goličav
// knjiž., s prilastkom področje, kraj, ki se razlikuje od okolja po kaki lastnosti, zlasti pozitivni: redke kulturne oaze; oaza civilizacije, miru

SSKJ²

oázen -zna -o (ȃ)
pridevnik od oaza: oazni vodnjaki

SSKJ²

ob predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo
2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez2: ob dan se sova skriva v duplu
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini / sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju
b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici pohod po trasi bodeče žice, ki je bila med drugo svetovno vojno napeljana okrog Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem na kratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne opombe; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ šol. študij ob delu

SSKJ²

ob... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati
c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati
č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti
f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti
g) same dovršnosti: občutiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica

SSKJ²

obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim., obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma (ȃ ẹ̑)
poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov
a) v samostalniški rabi: poznam oba; pričakujemo obe hkrati; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati; oba z ženo se lepo zahvaliva
b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva; predstavniki obeh držav; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka; oba konca palice; oba rimska konzula; dolžnost obeh staršev; zašiti obe hlačnici; obe polovici jabolka; na obeh bregovih reke; hrom na obe nogi; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma
● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv

SSKJ²

obábiti se -im se dov. (á ȃ)
slabš. poročiti se, oženiti se: govorijo, da se bo obabil

SSKJ²

obád tudi obàd -áda m (ȃ; ȁ á)
velika, muhi podobna žuželka, ki sesa kri: obadi pikajo; nadležen kot obad

SSKJ²

obadva gl. oba

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obájati -am dov. (ȃ)
knjiž. začarati, očarati: obajal ga je / domišljija obaja razum

SSKJ²

obákraj1 prisl. (ȃ)
knjiž. na obeh straneh: potok je obakraj obrasel z vrbami; vojaki so obstopili stezo obakraj / z rokama se je oprl na obakraj ob klop

SSKJ²

obákraj2 predl. (ȃ)
knjiž., z rodilnikom na obeh straneh: vojake je postavil obakraj ceste; obakraj potoka se razprostirajo riževa polja / plašno je pogledoval obakraj gazi po obeh straneh

SSKJ²

obákrat prisl. (ȃ)
poudarja skupnost, povezanost dveh ponovitev: dvakrat je delal izpit in obakrat je padel

SSKJ²

obál -i ž (ȃ)
star. obala: strma morska obal / prostrana obal z visokimi palmami

SSKJ²

obála -e ž (ȃ)
pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali; stati na obali; voziti se ob obali / morska obala
// svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju; več sto kilometrov dolga obala; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
♦ geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij

SSKJ²

obálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obalo: obalna cesta; obalna mesta; obalno območje / obalni zid
♦ navt. obalna plovba promet po obalnem morju med pristanišči iste države; kapitan obalne plovbe do 1973 čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od poročnika trgovske mornarice, ali nosilec tega čina; pravn. obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala

SSKJ²

obalíti -ím dov., obálil (ī í)
star. vreči, podreti: zgrabil ga je za nogo in obalil / krogla ga je obalila na tla / obaliti tovor s konja

SSKJ²

obálten -tna -o [obau̯tən] prid. (á ā) nar.
1. zelo velik, zelo debel: obalten čok; obalten nahrbtnik / obaltni čevlji / obaltna ženska nerodna, okorna
2. nespodoben, neprimeren: prepevati obaltne pesmi

SSKJ²

obára -e ž (ȃ)
1. juhi podobna jed iz mesa in zelenjave: skuhati obaro; naročiti obaro z žganci / kunčja, telečja obara
2. zastar. zvarek2, prevretek: pripraviti obaro iz korenin

SSKJ²

obárek -rka m (ȃ)
zvarek2, prevretek: obarek iz korenin

SSKJ²

obáren -rna -o prid. (ȃ)
gastr., navadno v zvezi obarna juha juha, podobna obari: zdrobovi vložki v obarni juhi

SSKJ²

obáriti -im tudi obaríti -ím dov., obáril (ā ȃ; ī í)
na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo: obariti paradižnik; obariti pečenice pred pečenjem

obárjen

-a -o tudi obarjèn -êna -o:

obarjene krvavice

SSKJ²

obarjálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obarjanje2: obarjalni postopek / obarjalna kopel

SSKJ²

obárjanje1 -a s (á)
glagolnik od obarjati1: čiščenje in obarjanje zelenjave

SSKJ²

obárjanje2 -a s (á)
glagolnik od obarjati2: obarjanje sulfidov iz raztopin; obarjanje in filtriranje

SSKJ²

obárjati1 -am nedov. (á)
na hitro prekuhavati ali polivati kaj z vrelo vodo: obarjati fižol; obarjati krvavice

SSKJ²

obárjati2 -am nedov. (á)
kem. s kemičnimi reakcijami izločati iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: obarjati s kemičnimi reagenti; obarjati se v kosmičih

SSKJ²

obárvanje -a s (ȃ)
glagolnik od obarvati: obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb

SSKJ²

obárvanost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost obarvanega: enakomerna obarvanost kože; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade; narečna obarvanost jezika; zvočna obarvanost

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obárvati -am dov. (ȃ)
1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico
// navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami
2. pobarvati: obarvati stene z apnom
♦ med. obarvati histološki preparat

obárvan

-a -o:

čustveno obarvane besede

rdeče obarvana jabolka

SSKJ²

obáviti -im dov. (á ȃ)
zastar. opraviti: svoje delo je že obavil

SSKJ²

obávljati -am nedov. (á)
zastar. opravljati1: službo je vestno obavljal

SSKJ²

obcésten -tna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja ob cesti: obcestne hiše; obcestno zelenje / obcestni jarek jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode; obcestni kamen kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih
♦ geogr. obcestna vas vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti

SSKJ²

obcéstje -a s (ẹ̑)
območje neposredno ob cesti: obcestje z napravami za odvodnjavanje; košnja, urejanje obcestja

SSKJ²

občàn in občán -ána m (ȁ á; ȃ)
1. pripadnik določene občine: seznaniti občane s posledicami nepravilnega odlaganja odpadkov; občani občine Grosuplje; skrbeti za povezavo med občinskim svetom in občani; seznam občanov / izvoliti za častnega občana
♦ pravn. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico
2. nekdaj nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: pravice občanov; odnosi med občani, kmeti in lovci
// knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta

SSKJ²

občánka -e ž (ȃ)
pripadnica določene občine: najstarejša občanka je praznovala 101. rojstni dan; zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini / častna občanka

SSKJ²

občánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na občane: občanske dolžnosti in pravice / občanska literatura

SSKJ²

občánstvo -a s (ȃ)
pripadnost določeni občini: ugotoviti občanstvo / diploma častnega občanstva

SSKJ²

občásen -sna -o prid. (á)
ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno nedoločenih: delati občasne preglede; občasni prepiri; prirejati občasne razstave; občasne težave; občasna zaposlitev / podeliti občasne nagrade; občasno ponavljanje / občasni napadi mrzlice periodični; občasni obiskovalci gledališča; redne in občasne linije za prevoz potnikov
♦ meteor. občasni veter; pravn. občasni arbiter; ptt občasni telefon telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju

SSKJ²

občásnik -a m (ā)
knjiž. občasno izhajajoča publikacija: izdajati občasnik

SSKJ²

občásnost -i ž (á)
značilnost občasnega: občasnost prireditev / občasnost pojava periodičnost

SSKJ²

óbče...1 prvi del zloženk (ọ̄)
nanašajoč se na ves, cel: občedržaven, občeslovanski

SSKJ²

obče...2 prvi del zloženk, kakor občekoristen, občeveljaven, ipd., gl. obči

SSKJ²

óbčečlovéški -a -o prid. (ọ̄-ẹ́)
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake

óbčečlovéško

prisl.:

občečloveško veljavne norme

sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega

SSKJ²

óbčedržáven -vna -o prid. (ọ̄-á)
knjiž. vsedržaven, splošnodržaven: stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt

SSKJ²

óbčeljúdski -a -o prid. (ọ̄-ȗ)
publ. ljudski, vseljudski: občeljudske koristi

SSKJ²

občeméti -ím [opčəmeti] dov., občemì (ẹ́ í)
1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi
2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel

SSKJ²

óbčen -čna -o prid. (ọ̄)
1. star. splošen: pesem je doživela občno pohvalo; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava
2. v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni občni zbor; ustanovni občni zbor društva
♦ jezikosl. občno ime ime vrste, skupine predmetov; mat. občno število število, ki se piše s črko

SSKJ²

óbčenároden -dna -o prid. (ọ̄-á)
knjiž. vsenaroden, splošnonaroden: vzdrževanje kulturnih ustanov je občenarodni problem

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

občepéti -ím dov. (ẹ́ í)
ostati v čepečem položaju: pastirji so občepeli ob ognju; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr. občepeli so za mizo in se pogovarjali obsedeli
// ekspr. ostati sploh: kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu
● ekspr. dekle je občepelo ostalo samsko

SSKJ²

óbčepráven -vna -o prid. (ọ̄-ā)
nanašajoč se na obče pravo: občepravna določba

SSKJ²

óbčeslovánski -a -o prid. (ọ̄-ȃ)
knjiž. vseslovanski, splošnoslovanski: občeslovanski izraz; občeslovansko ime

SSKJ²

občéstven in óbčestven -a -o prid. (ẹ̑; ọ̄)
nanašajoč se na občestvo: občestveni duh; občestvena zavest; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci

SSKJ²

občéstvenost tudi óbčestvenost -i ž (ẹ̑; ọ̄)
knjiž. značilnost občestvenega: občestvenost kmečkega človeka; razrednost in občestvenost

SSKJ²

občéstvo in óbčestvo -a s (ẹ̑; ọ̄)
knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država
♦ rel. cerkveno občestvo člani Cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah

SSKJ²

občeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na občevanje: različni občevalni položaji; sprememba občevalne tehnike / ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo; občevalna sredstva komunikacijska sredstva
♦ pravn. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih

SSKJ²

občevánje -a s (ȃ)
glagolnik od občevati:
a) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje
b) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike / vljudnost pri občevanju s strankami

SSKJ²

občeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. opravljati spolno združitev (s kom): pogosto občevati / spolno občevati
// imeti spolne odnose, spolna razmerja: občevati z mladoletnicami
2. knjiž. biti v stiku, sporazumevati se: pisno, ustno občevati / podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom
// pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim

SSKJ²

óbči -a -e prid. (ọ̄)
1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno
2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka
♦ pravn. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava

óbče

prisl.:

obče koristno prizadevanje

biti obče priljubljen

obče veljavna trditev

obče znana stvar

sam.: odnos med občim in posamičnim

SSKJ²

občílo -a s (í)
1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek
2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: telefon je važno občilo; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija
3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo

SSKJ²

óbčina -e ž (ọ̑)
1. temeljna enota lokalne samouprave: združiti občine; gospodarsko razvita občina; organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / občina Grosuplje, Ljubljana, Maribor
// organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / delati na občini
// poslopje, stavba, v kateri ima taka enota sedež: iti na občino; zbrati se pred občino
// do 1965 osnovna upravna enota okraja: občine in okraji
2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
♦ pravn. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin

SSKJ²

občinár -ja m (á)
nar. pripadnik določene občine; občan: pri delu so pomagali vsi občinarji
// občinski odbornik, občinski funkcionar: pritoževati se občinarjem

SSKJ²

občínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na območju občine; občinski svet; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦ pravn. občinsko sodišče nekdaj prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve

SSKJ²

občínstvo -a s (ȋ)
1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano; občinstvo ploska; nagovoriti, pozdraviti občinstvo; stati pred občinstvom; navdušenje občinstva; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo
● zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke
2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu; domače občinstvo; filmsko, gledališko občinstvo; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev

SSKJ²

óbčnost -i ž (ọ̄)
knjiž. splošnost: načelo občnosti pri plačevanju davkov

SSKJ²

óbčost -i ž (ọ̄)
1. knjiž. splošnost: občost veselja / naloga, ki mu jo je naložila občost skupnost, družba
2. filoz. kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih: prehajati preko posebnosti v občost

SSKJ²

občŕtati -am dov. (ŕ r̄)
narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtati slabo odtisnjena mesta; občrtati s svinčnikom; pren. usta mu je občrtala surovost
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr. svetloba je občrtala obzorje

SSKJ²

občrtávati -am nedov. (ȃ)
delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu

občrtávati se

kazati se v obrisih:

dekliška postava se je občrtavala v mraku

SSKJ²

občrtováti -újem nedov. (á ȗ)
občrtavati: občrtovati zanimivejše odstavke

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

občudoválec -lca [opčudovau̯ca] m (ȃ)
kdor koga ali kaj občuduje: pisateljevi občudovalci / občudovalec čebelje delavnosti / občudovalci narave, modernih plesov / dekletovi občudovalci

SSKJ²

občudoválen -lna -o prid. (ȃ)
ki izraža občudovanje: občudovalni pogledi; občudovalna pisma

SSKJ²

občudoválka -e [opčudovau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki koga ali kaj občuduje: pevec in njegove občudovalke / opazoval je občudovalke razstavljenih slik

SSKJ²

občudovánje -a s (ȃ)
glagolnik od občudovati: značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem
● ekspr. občudovanja vreden pogum zelo velik

SSKJ²

občudovánka -e ž (á)
ekspr. občudovana ženska: želel se je izkazati pred občudovanko; spomin na prvo občudovanko

SSKJ²

občudováti -újem nedov. (á ȗ)
1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti; ekspr. občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron. občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr. občudoval ga je vse življenje cenil, spoštoval
2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos: obiskovalci občudujejo razstavljene slike; občudovati naravo, planine; ženske so glasno občudovale njeno obleko
3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa: mladina občuduje moderno glasbo

občudováje

knjiž.:

občudovaje so ga gledali

občudujóč

-a -e:

poslušal ga je, občudujoč njegovo znanje

občudujoči pogledi

prisl.: občudujoče gledati

občudován

-a -o:

najbolj občudovana slika

občudovano dekle

SSKJ²

občút -a m (ȗ)
zastar. občutek: tipni občut / občut sramote, varnosti / preganjal ga je občut, da se dolgo ne bodo videli

SSKJ²

občútek -tka m (ȗ)
1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom
3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam
5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; pog. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati
6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju

SSKJ²

občúten1 -tna -o prid., občútnejši (ū)
1. ekspr. precej velik, precejšen: naložiti komu občutno kazen; občutne razlike v cenah; škoda je občutna; občutno omejevanje uvoza
2. zastar. občutljiv: ljudje so občutni, predmeti pa ne / ima zelo občutno glavo

občútno

prisl.:

govoril je občutno posmehljivo

lahko bi jim občutno škodoval

SSKJ²

občúten2 -tna -o prid. (ú)
ki se da občutiti: komaj občuten dotik; taka svetloba za naše oko ni občutna

SSKJ²

občútenje -a s (ū)
glagolnik od občutiti: občutenje bolečine, toplote / toplo občutenje doma; občutenje narave, življenja / način občutenja in izražanja

SSKJ²

občútenost -i ž (ū)
značilnost občutenega: njegova dela preveva odkritost in občutenost

SSKJ²

občutévanje -a s (ẹ́)
knjiž. čutenje: občutevanje bolečin

SSKJ²

občutévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. čutiti: ob vsakem koraku je občuteval, da je na tujem / občutevati nezadovoljstvo

SSKJ²

občutíti in občútiti -im dov. (ī ú)
1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo
2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel
// s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil
3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi
4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo
6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim
// izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel

občúten

-a -o:

skušala si je razložiti občuteni nemir

globoko občutene pesmi

prisl.: občuteno igrati

SSKJ²

občútje -a s (ȗ)
1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje
2. knjiž. občutek: občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov; doživljanje elementarnih človeških občutij; občutje zadrege
3. knjiž. razpoloženje, ozračje: po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja

SSKJ²

občutljáj tudi občútljaj -a m (ȃ; ȗ)
zastar. čustvo, občutek: razodeti svoje občutljaje

SSKJ²

občutljív -a -o prid., občutljívejši (ī í)
1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten
// sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico
2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
// ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv
3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
4. v zvezi občutljiv na dotik ki omogoča upravljanje z dotikom: uporabniški vmesnik, občutljiv na dotik; zaslon je občutljiv na dotik
5. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
6. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga
● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode

občutljívo

prisl.:

mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe

občutljivo se vesti

SSKJ²

občutljívec -vca m (ȋ)
ekspr. občutljiv človek: ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni

SSKJ²

občutljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost občutljivega: omejena občutljivost ušesa / knjiž. estetska občutljivost dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta
♦ fiz. občutljivost količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine; fot. občutljivost filma

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

občútnica -e ž (ȗ)
knjiž. čutnica: vidne občutnice

SSKJ²

občútnost -i ž (ū)
zastar. občutljivost: občutnost organizma / pretirana narodna občutnost

SSKJ²

obdáčiti -im dov. (á ȃ)
nar. vzhodno obdavčiti: zmerno obdačiti dohodke

SSKJ²

obdájati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi
// biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje
2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko
// biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo
3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi
4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna

obdajajóč

-a -e:

dolino obdajajoči vrhovi

občutil je toploto obdajajoče ga vode

SSKJ²

obdarítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obdariti: obdaritev otrok

SSKJ²

obdaríti -ím dov., obdáril (ī í)
dati darilo, dar: obdariti otroke za novo leto; obdarili so jih z denarjem in dragocenostmi; bogato obdariti
// knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarila z bistrostjo, razumnostjo / obdariti z naravnimi lepotami

obdárjen

-a -o tudi obdarjèn -êna -o:

obdarjeni otroci naj zapustijo dvorano

z živahno fantazijo obdarjen otrok

SSKJ²

obdárjati -am nedov. (á)
dajati darila, darove: obdarjati otroke ob novem letu

SSKJ²

obdárjenost tudi obdarjênost -i ž (ȃ; é)
knjiž. stanje obdarjenega: naravna obdarjenost različnih območij / glasbena obdarjenost nadarjenost

SSKJ²

obdarovánec -nca m (á)
kdor je obdarovan: navesti imena obdarovancev; darovalec in obdarovanec

SSKJ²

obdarovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obdarovati: obdarovanje otrok

SSKJ²

obdarováti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
dati darilo, dar: Božiček, dedek Mraz, Miklavž je na prireditvi obdaroval več kot 100 otrok; ob praznikih prijatelje redno obdaruje; obdarovati maškare s krofi; pren. jesen je kmete bogato obdarovala
// knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto

obdarován

-a -o:

obdarovan z razumnostjo in voljo

bogato obdarovani otroci

SSKJ²

obdáti -dám dov., 2. mn. obdáste in obdáte; obdál (á)
1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem; obdati nasad z ograjo; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
// postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil
2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro; obdati stene z opažem obložiti; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili
3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je
5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina
● knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv

obdán

-a -o:

z obzidjem obdano mesto

SSKJ²

obdávčenec -nca m (ȃ)
kdor je obdavčen: seznam obdavčencev

SSKJ²

obdávčenje -a s (ȃ)
glagolnik od obdavčiti: odtegniti se obdavčenju; obdavčenje gostinske dejavnosti, osebnih dohodkov
♦ ekon. linearno ali proporcionalno obdavčenje za isti znesek, isti odstotek; pavšalno obdavčenje pri katerem se znesek ne spreminja glede na velikost davčne osnove; obdavčenje po katastru na osnovi katastrskega dohodka

SSKJ²

obdávčenost -i ž (ȃ)
stanje obdavčenega: enakomerna obdavčenost prebivalstva

SSKJ²

obdavčevánje -a s (ȃ)
glagolnik od obdavčevati: razpravljati o obdavčevanju; kriteriji obdavčevanja

SSKJ²

obdavčeváti -újem nedov. (á ȗ)
določati, predpisovati davek, davščino: obdavčevati državljane / obdavčevati dohodke

SSKJ²

obdavčítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obdavčiti: obdavčitev dohodkov, izdelkov / obdavčitev kmetov / pregledati dosedanjo obdavčitev obdavčenost

SSKJ²

obdávčiti -im dov. (á ȃ)
določiti, predpisati davek, davščino: obdavčiti blago, dohodke, zemljišče / obdavčiti kmete, obrtnike

obdávčen

-a -o:

obdavčeni dohodki, predmeti

obdavčene osebe

SSKJ²

obdavčljív -a -o prid. (ī í)
ki se lahko obdavči, sme obdavčiti: obdavčljivi dohodki, prejemki, prihodki; obdavčljiva dejavnost; obdavčljive transakcije; obdavčljivo blago, premoženje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obdélanost -i ž (ẹ̑)
značilnost obdelanega: obdelanost polja / stopnja obdelanosti predmeta

SSKJ²

obdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati
// pog., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami gnesti; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
// na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo
3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
// načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
// publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete
4. pog. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
♦ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke

obdélan

-a -o:

razlaga obdelanih podatkov

obdelano polje

zadovoljivo obdelano vprašanje

bogato kamnoseško obdelani oporniki

♦

agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača

SSKJ²

obdeláva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od obdelati ali obdelovati:
a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji
b) površinska obdelava; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ. slikarska obdelava ozadja oblikovanje
c) strojna obdelava podatkov
č) dramska obdelava motiva; monografska obdelava delavskega gibanja
d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj
e) obdelava lesa
♦ film. obdelava filma tehnično delo s filmom po končanem snemanju; lit. obdelava literarnega dela raziskava po določenih kriterijih; teh. mehanska obdelava s katero se materialu spreminja oblika; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti
2. s prilastkom način, kako je kaj obdelano: nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi obdelanosti

SSKJ²

obdelávati -am nedov. (ȃ)
obdelovati: skrbno obdelavati zemljo / obdelavati hlod s sekiro / obdelavati pri pouku novo poglavje / mešetarja sta začela kupca obdelavati / obdelavati koga s pestmi

SSKJ²

obdelíti -ím dov., obdélil (ī í)
knjiž. dati komu njegov del: najprej je obdelila otroke, nato pa je odrezala kruha še sebi / rojenice so obdelile ta narod s čudovitimi lastnostmi obdarovale

SSKJ²

obdeloválec -lca [obdelovau̯ca tudi obdelovalca] m (ȃ)
kdor se (poklicno) ukvarja z obdelovanjem: zemlja daje več, čeprav se je število njenih obdelovalcev zmanjšalo / prebivalci teh krajev so spretni obdelovalci kamna; obdelovalci optičnih stekel / obdelovalec podatkov

SSKJ²

obdeloválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obdelovanje:
a) obdelovalni stroški; obdelovalna intenzivnost / obdelovalna zemlja zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta ali sadno drevje; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje
♦ agr. obdelovalni načrt načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja
b) obdelovalni postopek; obdelovalne metode; obdelovalna zmogljivost / stružnica in drugi obdelovalni stroji; obdelovalna industrija

SSKJ²

obdeloválnica -e ž (ȃ)
delavnica, obrat za obdelovanje predmetov: obdelati odlitke v obdelovalnici; obdelovalnica in brusilnica / strojna obdelovalnica; obdelovalnica marmorja

SSKJ²

obdelovánec -nca m (á)
teh. predmet, ki se obdeluje: stružiti, vpeti obdelovance

SSKJ²

obdelovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obdelovati: moderen način obdelovanja zemlje / obdelovanje kamnitega bloka; ukvarjati se z obdelovanjem diamantov / obdelovanje podatkov
♦ agr. konturno obdelovanje pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje; plitvo obdelovanje pri katerem je obdelana plast nizka

SSKJ²

obdelováti -újem nedov. (á ȗ)
1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati
// pog., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti
// na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav
3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati
// načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
// publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja
4. pog. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko
5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
♦ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati

obdelován

-a -o:

lastnosti obdelovanega materiala

dobro obdelovana zemlja

SSKJ²

obdévati -am in -ljem nedov., tudi obdevála (ẹ́)
star. oblagati: obdevati krompir s slamo
● nar. obdevati snope dajati, zlagati jih v kozolec

SSKJ²

obdírjati -am dov. (ī)
1. dirjajoč priti okrog česa: obdirjati s konjem stadion / ekspr. obdirjala sta hišo okrog in okrog
2. ekspr. hitro obhoditi: z novico je obdirjala vse okoliške vasi

SSKJ²

obdivjáti -ám dov. (á ȃ)
1. zastar. podivjati: v samoti so tako obdivjali, da jim pravimo divji možje / obdivjal je in začel razbijati
2. ekspr. hitro obhoditi: obdivjal je vse vrhove

SSKJ²

obdóben -bna -o prid. (ọ̑)
knjiž. občasen: obdobne bolečine v glavi; obdobna dela / obdobno ponavljanje / obdobna selitev ptic

SSKJ²

obdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / tretje življenjsko obdobje ki se začne navadno z upokojitvijo posameznika / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu / najmanjše časovno obdobje
♦ ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje

SSKJ²

obdolžênec -nca [obdou̯ženəc] m (é)
kdor je obdolžen: pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe
// pravn. oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zagotoviti obdolžencu obrambo; zaslišati obdolženca; obdolženec in priče

SSKJ²

obdolžênka -e [obdou̯ženka] ž (é)
ženska, ki je obdolžena: zvijača obdolženke ni uspela
// pravn. ženska, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zaslišanje obdolženke

SSKJ²

obdolževáti -újem [obdou̯ževati] nedov. (á ȗ)
delati, imeti koga za krivega česa: obdolževal ga je hudih dejanj

SSKJ²

obdolžítev -tve [obdou̯žitəu̯] ž (ȋ)
glagolnik od obdolžiti: obdolžitev napačne osebe / zavrniti obdolžitve
♦ pravn. kriva obdolžitev

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obdolžíti -ím [obdou̯žiti] dov., obdôlži; obdôlžil (ī í)
narediti, imeti koga za krivega česa: obdolžiti koga požiga; obdolžil ga je, da je razbil šipo; po krivem obdolžiti
♦ pravn. izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje

obdolžèn

-êna -o:

obdolžen je, da nalašč zamuja

sam.: obdolženi ima pravico do zagovornika

SSKJ²

obdónavski -a -o prid. (ọ̑)
ki je, se nahaja ob Donavi: obdonavske države; obdonavska mesta

SSKJ²

obdrávski -a -o prid. (á)
ki je, se nahaja ob Dravi: obdravski pas; obdravsko mesto

SSKJ²

obdŕgniti -em dov., tudi obdrgníla (ŕ ȓ)
1. z drgnjenjem odstraniti s površine: obdrgniti barvo, lak / obdrgniti ogorek ob hlod / obdrgniti čevlje ob predpražnik odrgniti; nož je obdrgnil kar ob hlače obrisal
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati; odrgniti: obdrgniti hlače; obdrgniti emajlirano posodo
2. podrgniti: žival ga je obdrgnila z glavo / obdrgniti mesne rezine s česnom, soljo in poprom

obdŕgnjen

-a -o:

obdrgnjene hlače

obdrgnjena posoda

SSKJ²

obdŕsati -am dov. (ȓ)
1. z drsanjem nekoliko poškodovati; odrsati: obdrsati hlače na kolenih; močno obdrsati
2. premikajoč se tesno dotakniti; podrsati: obdrsati s komolcem ob koga

obdŕsan

-a -o:

obdrsan prag

SSKJ²

obdŕsniti -em dov. (ŕ ȓ)
premikajoč se tesno dotakniti; podrsniti: obdrsniti s komolcem; obdrsnil se je ob steno

SSKJ²

obdržánje -a s (ȃ)
glagolnik od obdržati: problem zasedbe in obdržanja otoka / obdržanje smeri pri hitri vožnji

SSKJ²

obdržáti -ím dov. (á í)
1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč
2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno
3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo
4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnišnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce
5. ne prenehati
a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti / obdržati družinske navade
c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
♦ šah. obdržati figuro
7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost
8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu
9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa

obdržáti se

kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati:

takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati

sreča je, da so se med vojno obdržali

/ združili so se, da bi se obdržali na tržišču

/ pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane; most se je obdržal do danes; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel

ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo; stoična filozofija se je dolgo obdržala

pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile

oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje:

obdržati se na konju, veji

prijel je za drog in se komaj obdržal

ne spremeniti se:

cene se bodo obdržale

vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo

●

obdržati se na nogah ne pasti; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati

SSKJ²

obducènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
med. kdor obducira: senat je zaslišal psihiatra in obducenta

SSKJ²

obducírati -am nedov. in dov. (ȋ)
med. preiskovati truplo z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti: obducirati truplo

SSKJ²

obdúkcija -e ž (ú)
med. preiskovanje trupla z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti: obdukcija ponesrečencev / opraviti obdukcijo

SSKJ²

obdukcíjski tudi obdúkcijski -a -o prid. (ȋ; ú)
nanašajoč se na obdukcijo: obdukcijski instrumenti / obdukcijski izvid

SSKJ²

obéčati -am, in obéčati in obečáti -am dov. (ẹ̄ ẹ̑; ẹ́ á ẹ́)
star. obljubiti: obečal je, da pride še danes

SSKJ²

obečávati -am nedov. (ȃ)
star. obljubljati: obečavati otrokom bonbone

SSKJ²

obèd -éda m (ȅ ẹ́)
knjiž. kosilo: pripravljati obed; dober obed; praznični obed / iti k obedu; povabiti na obed

SSKJ²

obéden -dna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na obed: obedni čas / obedna miza jedilna miza

SSKJ²

obédnica -e ž (ẹ̑)
knjiž. prostor, urejen za serviranje hrane; jedilnica: prinesti kosilo v obednico; prostorna in svetla obednica
// pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju: obednica iz mahagonija

SSKJ²

obedoválec -lca [obedovau̯ca in obedovalca] m (ȃ)
knjiž. kdor jé kosilo: opazovati obedovalce

SSKJ²

obedoválnica -e ž (ȃ)
knjiž. restavracija1: privoščiti si razkošno kosilo v obedovalnici

SSKJ²

obedováti -újem tudi obédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̄)
knjiž. jesti kosilo; kositi1: obedovati doma, v restavraciji; redno obedovati in večerjati skupaj, s prijatelji / preh. obedovati riž, špagete jesti za kosilo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

óbel óbla -o [obəu̯] prid. (ọ̄)
omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo: obli hrbti knjig; obli kupi sena / obla oblika predmeta / oble prsi
// knjiž. zaobljen, okrogel: obli kamni / obel obraz / obli boki; oble roke
♦ gozd. obli les okrogli les; strojn. obli navoj navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru

SSKJ²

obéla -e ž (ẹ̑)
nar. primorsko zabela: slanina za obelo

SSKJ²

obeléti -ím dov., obéli (ẹ́ í)
postati bel, svetel: od sonca so mu lasje obeleli

obelèl

in obelél -éla -o:

obeleli lasje

SSKJ²

obeléžba -e ž (ẹ̑)
publ. označitev, zaznamovanje: obeležba drevja za sečnjo / obeležba trase za cesto
// znak1, znamenje: obeležbe na cestišču

SSKJ²

obeleževáti -újem nedov. (á ȗ) publ.
1. označevati, zaznamovati: obeleževati drevje za sečnjo
2. biti značilen, prevladujoč: razpravo obeležuje jasnost in nazornost; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov

SSKJ²

obeléžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) publ.
1. označiti, zaznamovati: obeležiti hiše, ki niso primerne za bivanje / obeležiti traso / s polaganjem vencev so obeležili obletnico proslave
2. razložiti, pojasniti: v govoru je obeležil pomen te akcije; obeležiti temeljna stališča glede vojne in miru

obeléžen

-a -o:

državni praznik je bil obeležen z novimi delovnimi zmagami

obeležena trasa

SSKJ²

obeléžje -a s (ẹ̑) publ., navadno s prilastkom
1. značilnosti, posebnosti: kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom: zborovanje je imelo delovno obeležje; opisi narave imajo lirično obeležje
2. spominska plošča, spomenik, znamenje: ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje

SSKJ²

obelísk -a m (ȋ)
visok monoliten kamnit spomenik, ki se proti vrhu piramidasto zožuje: postaviti obelisk; vklesati napis v obelisk; obeliski in piramide
// temu podoben spomenik sploh: padlim borcem so postavili spominski obelisk

SSKJ²

obelíti1 in obéliti -im dov. (ī ẹ́)
1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati: obeliti perilo, platno; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
♦ agr. obeliti endivijo s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve
2. odstraniti lubje: obeliti smreke; z nožem obeliti palico
3. nar. vzhodno pobeliti1: obeliti hišo

obéljen

-a -o:

obeljen les

obeljeno platno

SSKJ²

obelíti2 in obéliti -im dov. (ī ẹ́)
nar. primorsko zabeliti: obeliti krompir; obeliti solato z oljem

obéljen

-a -o:

obeljeno zelje

SSKJ²

obelodániti -im dov. (á ȃ)
1. ekspr. razkriti, objaviti: obelodaniti imena tekmovalcev, seznam dolžnikov; obelodaniti načrte, podatke, rezultate; obelodaniti novico, vest javnosti / obelodaniti afero; obelodaniti resnico
2. zastar. izdati1, objaviti: obelodaniti knjigo / obelodaniti pesmi v reviji

SSKJ²

obelodánjati -am nedov. (á)
ekspr. razkrivati, objavljati: obelodanjati dosežke, uspehe; obelodanjati nominirance; obelodanjati svoj program / obelodanjati nezakonite posle; obelodanjati resnico

SSKJ²

obênem prisl. (é)
izraža istočasnost: obenem sta prišla domov oče in sin; oba sta skoraj obenem zastavila isto vprašanje / zaprl je vrata in ugasnil luč, vse obenem; obenem z živili so poslali tudi zdravila skupaj
// izraža vzporedno različnost: je pravnik, moral pa bi biti obenem ekonomist; sedel je, obenem pa me je povabil, naj prisedem

SSKJ²

óber óbra m (ọ́)
star. velikan: spopasti se z obrom

SSKJ²

óberlájtnant -a [obərlajtnant] m (ọ́-á)
v avstrijskem in nemškem okolju poročnik1, kapetan: javiti se oberlajtnantu

SSKJ²

obéróč prisl. (ẹ̑-ọ̑)
knjiž. z obema rokama: oberoč nositi na mizo; oberoč se prijeti za glavo; oberoč vihteti meč
● knjiž. oberoč dajati biti radodaren, velikodušen

SSKJ²

obérôčen in obéróčen -čna -o prid. (ẹ̑-ō; ẹ̑-ọ̄)
knjiž. nanašajoč se na obe roki: oberočno orodje
● oberočni meč nekdaj meč, ki se drži z obema rokama

SSKJ²

óberst -a [obərst in oberst] m (ọ́)
v avstrijskem in nemškem okolju polkovnik: povelja obersta

SSKJ²

obésa -e ž (ẹ̑)
avt. naprava iz vodil in vzmetnih elementov, na katero je pritrjeno kolo: okvare na obesah / posamična obesa ki ni v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru

SSKJ²

obések -ska m (ẹ̑)
okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu: podariti obesek; ima lep obesek; zlat obesek; obesek iz kosti / knjiž. vražni obesek amulet / pes ima na ovratnici obesek s številko (pasjo) znamko
// okrasni predmet, ki se kam obesi: prostor je bil okrašen s trakovi in obeski / obeski za novoletno jelko; obesek za ključe; uhani z obeski

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obésen -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na obešenje: obesne bakrene ploščice / obesna prečka za zavese

SSKJ²

obesíšče -a s (í)
teh. točka, v kateri je telo obešeno: trenje v obesišču

SSKJ²

obésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti
♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi
2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek
3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro
4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
5. nar. povesiti, nagniti2: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi
● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati

obésiti se

oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal:

obesiti se na drog in se zagugati

obesiti se na premikajoči se vagon

/ ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu

/ ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj

/ smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase

slabš.,

z dajalnikom

pridružiti se:

hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi

če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha

v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čim prej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride

ekspr.,

v zvezi z na

pretirano kritično razčlenjevati:

obesi se na vsako besedo

obesil se je na to napako, drugega ni videl

/ obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo

●

ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

obéšen

-a -o:

na drevesce obešeni okraski

obešene slike

našli so ga obešenega

♦

avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso

SSKJ²

obešálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obešanje: obešalna kljuka; obešalna vrv
♦ elektr. obešalni kabel kabel, ki je v kratkih presledkih pritrjen na nosilno vrv

SSKJ²

obešalíšče -a s (í)
knjiž. prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni z obešanjem: priti na obešališče

SSKJ²

obešálnik -a m (ȃ)
priprava s kavlji, na katero se obešajo oblačila: postaviti obešalnik za vrata; pribiti obešalnik na steno; obesiti plašč na obešalnik / obešalnik za brisače, ključe
// palici podobna priprava s kljuko za nameščanje oblačil pri obešanju: dati plašč na obešalnik in spraviti v omaro; leseni, plastični obešalniki / obešalnik za hlače

SSKJ²

obešálo -a s (á)
priprava, na katero se kaj obeša: obesiti zaklane živali na obešala; premična jeklena vrv z obešali / dati plašč na obešalo obešalnik

SSKJ²

obéšanje -a s (ẹ́)
glagolnik od obešati: obešanje perila, zaves; kavelj za obešanje / streljanje in obešanje / nevarnost pri obešanju otrok na motorna vozila / obešanje po gostilnah
♦ pravn. obsoditi na smrtno kazen z obešanjem

SSKJ²

obéšanka -e ž (ẹ́)
predmet, ki se kam obesi, prirejen za različne namene: zdravi izdelki so označeni s posebno obešanko v obliki srca; reklamne obešanke; oglaševanje na obcestnih obešankah / voščilnica kot obešanka za vrata
// cvetlični lonec, ki se kam obesi: saditi rože v obešanke; prostor krasi praprot v glineni obešanki; plastična korita in obešanke
// ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj: kupiti obešanko; odlomiti, odtrgati obešanko; zakleniti skrinjo z obešanko / ključavnica obešanka

SSKJ²

obéšati -am nedov. (ẹ́)
1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost
// usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce
2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela
// pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine
3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe
4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera
● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati

obéšati se

oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal:

otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča

obešati se okrog vratu

pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv

slabš.,

z dajalnikom

pridruževati se:

obeša se družbam v gostilni

vsiljivo se jim obeša

iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj

ekspr.,

s prislovnim določilom

biti, zadrževati se:

kar naprej se obeša okrog naše hiše

obešati se po gostilnah

●

ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom

SSKJ²

obéšenec -nca m (ẹ̑)
kdor je obešen: sneti obešencu zanko z vratu; rešiti obešenca

SSKJ²

obešenják -a m (á) ekspr.
1. obešenec: ni mogel pozabiti na obešenjaka
2. lahkomiseln, neresen človek: nekakšni obešenjaki so mu pripravljali podoknico; ljudje tam so pravi obešenjaki
3. ničvreden, malovreden človek: hotel je poloviti obešenjake, ki so se klatili po deželi

SSKJ²

obešenjáški -a -o prid. (á) nav. ekspr.
1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
// lahkomiseln, neresen: govoriti v obešenjaškem tonu; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje
2. ničvreden, malovreden: obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz

obešenjáško

prisl.:

obešenjaško govoriti

obešenjaško se zasmejati

SSKJ²

obešenjáštvo -a s (ȃ)
obešenjaški odnos do česa: njegov odgovor kaže obešenjaštvo; obešenjaštvo in cinizem

SSKJ²

obéšenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od obesiti: nepravilno obešenje luči / samomor z obešenjem
♦ avt. avtomobil ima posamično obešenje koles njegova kolesa imajo posamične obese

SSKJ²

obéšenka -e ž (ẹ̑)
ženska, ki je obešena: rešiti obešenko

SSKJ²

obèt -éta m (ȅ ẹ́)
1. obljuba: verjeti obetom; izpolniti obete; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih
2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet slovenskega skakalnega športa; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja
3. publ., s prilastkom možnost, upanje: imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone; obeti za ozdravitev so minimalni
4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj

SSKJ²

obétanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od obetati: prenehati z obetanjem; obetanje plačila

SSKJ²

obétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme
● ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen
// navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja
2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže
b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh

obétati se

nav. 3. os.

izraža verjeten nastop, uresničitev česa:

obeta se vroč dan, nevihta

/ njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi

obétati si

pričakovati:

od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi

obetajo si boljše uspehe

publ. obetajo si še nove potresne sunke

obetajoč

-a -e:

obetajoč nasmeh

obetajoč pisatelj, športnik

obetajoča kariera

prisl.: obetajoče se nasmehniti

obétan

-a -o:

uresničitev že dostikrat obetanih reform

SSKJ²

obetáven in obétaven -vna -o prid. (á ā; ẹ̄)
knjiž. (veliko) obetajoč: mlad obetaven igralec; obetavna mladina / obetaven posel; obetavna kariera / pomignil mu je z obetavno kretnjo

obetávno

in obétavno prisl.:

obetavno se nasmihati

pot se je obetavno začela

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obgláviti -im dov. (á ȃ)
usmrtiti z odstranitvijo glave: nekatere so ustrelili, druge obglavili / obglaviti z giljotino; pren. politično obglaviti
// odstraniti glavo: obglaviti zaklano žival

obglávljen

-a -o:

biti obglavljen

najti obglavljeno okostje

SSKJ²

obglávljati -am nedov. (á)
usmrčevati z odstranitvijo glave: obglavljati žrtve; obglavljati in obešati
// odstranjevati glavo, glave: obglavljati trote

SSKJ²

obglávljenje -a s (ȃ)
glagolnik od obglaviti: obglavljenje uskoškega poglavarja
♦ pravn. obsoditi na smrtno kazen z obglavljenjem

SSKJ²

obglódati -am tudi -glójem, tudi obglôdati -am dov., obglódaj obglódajte tudi obglóji obglójite tudi obglôdaj obglôdajte tudi obglodájte; tudi obglodála (ọ́; ó)
z glodanjem odstraniti del česa: obglodati koren; obglodati skorjo kruha / obglodati kost
// z glodanjem načeti, poškodovati: zajci obglodajo drevesca

SSKJ²

obglodávati -am nedov. (ȃ)
z glodanjem načenjati: miši obglodavajo korenine

SSKJ²

obgodrnjáti -ám dov. (á ȃ)
z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim: vsako stvar obgodrnja; rad obgodrnja njegovo gospodarjenje
● ekspr. popolnoma so ga obgodrnjali skritizirali

SSKJ²

obgovárjati -am nedov. (ȃ)
1. ogovarjati: čutili so se tako povezane, da so se celo neznanci obgovarjali
2. nar. grajati, karati: ne obgovarjaj ga in tudi ne zagovarjaj

SSKJ²

obgovoríti -ím dov., obgovóril; nam. obgovôrit in obgovorít (ī í)
ogovoriti: obgovoril je prvega mimoidočega in ga vprašal za pot / če ga bo obgovoril, mu bo gotovo odgovoril

SSKJ²

obgózden -dna -o prid. (ọ̑)
ki je, se nahaja ob gozdu: obgozdni travniki; obgozdna vas

SSKJ²

obgradíti -ím dov., obgrádil; obgrajèn (ī í)
ograditi: obgraditi vrt; obgraditi barake z visokim zidom

SSKJ²

obgrísti -grízem dov. (í)
z grizenjem odstraniti del česa: obgristi jabolko / obgristi kost
// z grizenjem načeti, poškodovati: obgristi pipo / pes ga je obgrizel ogrizel

SSKJ²

obgrizováti -újem nedov. (á ȗ)
z grizenjem odstranjevati del česa: nataknil je meso na vilice in ga obgrizoval / previdno obgrizovati črvivo sadje
// z grizenjem načenjati: jelenjad obgrizuje drevje

SSKJ²

obhájanec -nca m (ȃ)
rel. kdor je obhajan: dolga vrsta obhajancev

SSKJ²

obhájanje -a s (ȃ)
glagolnik od obhajati: obhajanje predpisov, zakonov / zoprno mu je bilo vsako obhajanje praznikov / obhajanje vernikov

SSKJ²

obhájati -am nedov. (ȃ)
1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor
// izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise
// star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje
2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev
3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje
4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal

obhájan

-a -o:

umrl je spovedan in obhajan

jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica

SSKJ²

obhajílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obhajilo: kupili so ji belo obhajilno obleko / obhajilna miza ozki, podolgovati mizi podobna priprava, kjer se deli obhajilo; zapeli so obhajilno pesem

SSKJ²

obhajílo -a s (í)
rel. del maše, ko duhovnik obhaja: darovanje in obhajilo / iz cerkve je odšla med obhajilom / prvo obhajilo
// posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo; sveto rešnje telo: dati, sprejeti obhajilo; nesti obhajilo bolniku

SSKJ²

obhíšen -šna -o prid. (ȋ)
ki je, se nahaja ob hiši: obhišni vrt

SSKJ²

obhòd -óda m (ȍ ọ́)
glagolnik od obhoditi: večerni, vsakodnevni obhod; obhod častne čete; obhod študentov po mestnih ulicah / patruljni obhod / policisti so že na obhodu; med obhodom je straža odkrila mine / njegov obhod tujih dežel se je kmalu končal
● star. prvomajski obhod prvomajska parada
♦ etn. jurjevski obhod; geom. obhod gibanje po sklenjeni črti od določene točke na črti do iste točke nazaj

SSKJ²

obhóden1 -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na obhod: obhodna pot je dobro urejena
♦ anat. obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; astron. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; voj. obhodna patrulja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obhóden2 in obhôden -dna -o prid. (ọ̄; ó)
ki se da obhoditi: ta pečina je obhodna

SSKJ²

obhodíti -hódim dov. (ī ọ́)
1. hodeč priti okrog česa: straža obhodi tabor v dveh urah; našega gozda ne obhodiš v enem dnevu
// hodeč se izogniti: previdno je obhodil lužo
2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obhodil vse straže; obhodil je častno četo / koledniki so obhodili že vse hiše v vasi; star. ni še obhodil vseh sorodnikov obiskal
3. potujoč priti na več mest kakega območja: obhodil je vso okolico mesta; kot študenta sta veliko obhodila

obhójen

-a -o

deležnik od obhoditi:

obhojena pot

od hoje poškodovan, uničen:

ima čisto obhojene čevlje

do krvi obhojene noge

obhojene stopnice

SSKJ²

obhódnica -e ž (ọ̑)
knjiž. (obhodna) patrulja, straža: napadali so sovražnikove obhodnice; naletela je na obhodnico / mimo oken so hodile obhodnice

SSKJ²

obhódnik -a m (ọ̑)
1. nekdaj kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obhodnik je sredi trga prebral obvestilo / občinski, sodniški obhodnik
2. etn. kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo: obhodniki so zapeli in zaplesali
♦ žel. obhodnik proge kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih okvarah, ovirah

SSKJ²

obhódnja -e ž (ọ̑)
knjiž. obhod: poslal je patruljo na obhodnjo / začela se je jurjevska obhodnja skozi vas
♦ gozd. čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru

SSKJ²

običáj -a m (ȃ)
1. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo; ekspr. običaji izumrejo, živijo; popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji; običaji pri pokopavanju
2. navada: prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji pravila, norme / poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj; ni njegov običaj, da se brani
♦ pravn. pravni običaj pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti

SSKJ²

običájen -jna -o prid., običájnejši (ȃ)
ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni; običajna meja, mera; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden
// ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila
// knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne
♦ pravn. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti

običájno

prisl.:

običajno dela dopoldne

ob odhodu jih običajno spremlja do vrat

/ v povedni rabi izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje

SSKJ²

običájnost -i ž (ȃ)
značilnost običajnega: običajnost stvari / govoriti običajnosti navadne stvari

SSKJ²

običájski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na običaj 1: prikazati običajsko stran ljudskega življenja / običajske ljudske pesmi

SSKJ²

obíčen tudi óbičen -čna -o prid. (ī; ọ̑)
zastar. običajen: v veseli družbi ga je minila obična resnoba / taka noša je bila takrat obična

SSKJ²

obigráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. z uspešno igro povzročiti, da kdo v igri za denar potroši, izda veliko denarja: vse po vrsti je obigral; obigral ga je za celoten zaslužek

SSKJ²

obíjanje -a s (í)
glagolnik od obijati: obijanje sten

SSKJ²

obíjati -am nedov. (í)
s pribijanjem, pritrjevanjem delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obijati plot z deskami; obijati skrinjo s kožami

SSKJ²

obíl -a -o [obiu̯ in obil] prid. (ȋ ī)
zastar. obilen: obil dež namaka polje; vrnili so se z obilim plenom; čaka jih obilo plačilo / bil je deležen obilih časti velikih, visokih; zajci so se razmnožili v obilem številu v velikem / visoka in obila ženska / drevo daje obilo senco / ukvarjal se je z obilimi posli številnimi; prim. obilo

SSKJ²

obílen -lna -o [tudi obiu̯na] prid., obílnejši (ȋ) nav. ekspr.
1. po količini, vrednosti zelo velik: padal je obilen dež; obilen zajtrk; pomagali so mu z obilno podporo; žetev bo letos obilnejša / obilna in raznovrstna izbira v trgovinah; obilno duševno delo ga je izčrpalo / to v obilni meri velja tudi za vas v veliki
// knjiž. številen: obilne atmosferske motnje / obilna udeležba
2. ki ima razmeroma velike razsežnosti: slon ima obilen trup; stregla je obilna gospodinja; na mizi je obilna majolika z vinom / njegov nos je precej obilen velik, debel

obílno

prisl.:

sline so se mu obilno cedile

zjutraj je obilno zajtrkoval

trud je bil obilno poplačan

●

obilno se je najedel zelo, močno; pripravili so obilno hrane veliko, mnogo

SSKJ²

obílica -e ž (ȋ)
1. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: obilica podatkov; zima z obilico snega
// v prislovni rabi, v zvezi v obilici izraža veliko količino, množino: vsega je bilo v obilici; lasje so se ji v obilici usipali po ramenih
2. zastar. obilje, izobilje: obilica in pomanjkanje / živeti v obilici

SSKJ²

obílje -a s (ȋ)
1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: s pridnostjo je prišel do sreče in obilja; obilje in udobje sodobnega življenja / ekspr. hotel je zbežati iz sitega obilja in morečega dolgočasja
2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: med raki je obilje oblik in vrst; podnebje z obiljem dežja
// v prislovni rabi, v zvezi v obilju izraža veliko količino, množino: imeti vsega v obilju; stara hruška vsako leto v obilju rodi / mož je v obilju razkazoval svojo moč

SSKJ²

obílnost -i [tudi obiu̯nost] ž (ȋ)
1. ekspr. lastnost, značilnost obilnega: ženska je bila gibčna kljub precejšnji obilnosti / knjiž. v spisu moti vezniška obilnost pogostnost
2. zastar. velika količina, množina: morje je znano po obilnosti rib / dal je duška obilnosti svojega veselja
3. zastar. obilje, izobilje: obilnosti ni bilo nikdar pri hiši / živeti v obilnosti

SSKJ²

obílo prisl. (ī)
knjiž. veliko, mnogo: imel je obilo dela; doživel je obilo hudega; uspel je z obilo pridnosti / dekle ima obilo snubcev / kot voščilo obilo sreče
// obilno, bogato: potico je obilo potresla s sladkorjem; bili so obilo poplačani za trud / težaki morajo obilo jesti veliko, dosti / pri poslušanju so se obilo smejali zelo, močno; prim. obil

SSKJ²

obílokrat prisl. (ī)
star. velikokrat, mnogokrat: pogovarjata se obilokrat

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obílost -i ž (ī) zastar.
1. velika količina, množina: obilost podatkov; obilost snega
2. obilje, izobilje: živeti v obilosti

SSKJ²

obilováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. imeti veliko, mnogo česa: v tem času potoki obilujejo z vodo

SSKJ²

obímčkati -am nedov. in dov. (ȋ)
otr. objemati: obimčkati punčko

SSKJ²

obiráč -a m (á)
1. obiralec: obirači hmelja, sadja, tobaka / nar. obirači s polnimi košarami grozdja trgači
2. priprava za obiranje sadja: z obiračem je segel do najvišjih vej

SSKJ²

obirálec -lca [obirau̯ca tudi obiralca] m (ȃ)
1. kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralec češenj, grozdja, sadja; obiralec hmelja, tobaka
2. ekspr. opravljivec, obrekljivec: on je obiralec in slepar

SSKJ²

obirálen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za obiranje: obiralni stroji; obiralna posoda

SSKJ²

obirálka -e [obirau̯ka tudi obiralka] ž (ȃ)
1. ženska, ki s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralka hmelja
2. ekspr. opravljivka, obrekljivka: ta ženska je velika obiralka

SSKJ²

obirálnik -a m (ȃ)
priprava za obiranje sadja: obirati jabolka z obiralnikom
♦ agr. kronasti obiralnik obiralnik za sadje s kovinskim obročem na dolgi palici in vrečico pod njim

SSKJ²

obíranje -a s (ī)
glagolnik od obirati: obiranje češenj, sadja; obiranje hmelja, tobaka / obiranje orumenelih trsnih listov / obiranje uši / obiranje sosedov / zaradi tvojega obiranja bomo še zamudili / brez obiranja je to storil

SSKJ²

obírati -am nedov. (ī ȋ)
1. s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline: obirati češnje, jabolka, maline; obirati hmelj; obirati ob suhem vremenu; obirati s strojem
// odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste: obirati suho cvetje, poškodovane liste
// s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obirati sadno drevje / koze obirajo grmovje
2. odstranjevati, spravljati s česa: obirati gosenice z zelja; obirati uši; kure se obirajo; pes si obira bolhe
// z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti: obirati kurje bedro, gnjat / najrajši obira kosti
3. ekspr. povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja: prodajalec obira kupce; pri igri, kartanju je vse obiral
4. ekspr. opravljati2, obrekovati: ljudje ga zato še vedno obirajo; obirati sosede / obirati koga za hrbtom
● ekspr. s koso obirati breg kositi redko, slabo travo

obírati se

ekspr.

obotavljati se, omahovati:

pohiti, kaj se tako obiraš

obirati se z odhodom

predolgo se je obiral

/ obirati se pri delu

s prislovnim določilom

biti, zadrževati se:

že več dni se obira okoli naše hiše

obirati se po sobi

zakaj se tu obiraš

SSKJ²

obísk -a m (ȋ)
1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obisk je hitro minil; iti, priti na obisk, star. v obiske; napovedati se na obisk; biti na obisku / nastopni obisk; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk; pren. zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe
♦ pravn. delovni obisk obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj; državni obisk uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti; neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov
2. glagolnik od obiskati: prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen; račun za zdravnikov obisk na domu; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk
3. število obiskovalcev: obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk
4. pog. gost1, obiskovalec: nov obisk je prišel; ima polno hišo obiskov
● pog. danes so v bolnišnici obiski danes je dovoljeno obiskovati bolnike; sosedje imajo vsak dan obiske vsak dan jih kdo obišče

SSKJ²

obiskánec -nca m (á)
kdor je obiskan: posloviti se od obiskanca

SSKJ²

obiskánost -i ž (á)
lastnost, značilnost obiskanega: obiskanost filmskih predstav; raziskava merjenja obiskanosti spletnih strani

SSKJ²

obiskáti -íščem dov., obíščite in obiščíte (á í)
1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obiskati bolnika, prijatelja; grem obiskat znanca v bolnišnico; obiskati soseda na domu; že dolgo nas ni nihče obiskal; malokdaj se obiščejo / publ. naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko revijo boste dobili, bo izhajala
2. opraviti kako pot z določenim namenom: zdravnik je obiskal bolnika; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž. obiskati frizerja, odvetnika iti k frizerju, odvetniku / publ.: goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev udeležiti se je; obiskati razstavo ogledati si jo
// knjiž. iti, priti kam: obiskati grobove padlih; vsak dan obišče mestni park
3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal dolgo niso zaspali
● ekspr. zvečer nas je obiskalo sovražno letalo je priletelo; knjiž. to območje velikokrat obišče potres na tem območju je velikokrat potres; publ. tatovi so obiskali znanega zlatarja so okradli

obiskán

-a -o

deležnik od obiskati:

obiskani kraji so bili zelo zanimivi

s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: dobro obiskan ples; oba hotela sta enako obiskana

SSKJ²

obiskávati -am nedov. (ȃ)
obiskovati: obiskavati prijatelje; obiskavati vsak teden / neredno obiskavati šolo

SSKJ²

obiskoválec -lca [obiskovau̯ca] m (ȃ)
1. kdor hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: znebiti se nadležnega obiskovalca; biti vljuden z obiskovalci
2. kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obiskovalci knjižnice, muzeja, parka / obiskovalci planinskih koč
// kdor se udeleži kake predstave, prireditve: obiskovalci gledaliških predstav, razstav / obiskovalci tečaja angleškega jezika / knjiga obiskovalcev v katero se podpišejo obiskovalci

SSKJ²

obiskoválka -e [obiskovau̯ka] ž (ȃ)
1. ženska, ki hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: odšla je k vratom, da bi pozdravila obiskovalko
2. ženska, ki opravlja kako pot z določenim namenom: redna obiskovalka knjižnice / obiskovalke kozmetičnega salona
// ženska, ki se udeleži kake predstave, prireditve: obiskovalke in obiskovalce prosimo, da ne zamujajo predstav

SSKJ²

obiskoválnica -e ž (ȃ)
soba za obiskovalce: peljati koga v obiskovalnico

SSKJ²

obiskovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obiskovati: obiskovanje bolnika / obiskovanje toplic, zdravnika / obiskovanje javnih lokalov / spodbujati učence k obiskovanju gledaliških predstav; neredno obiskovanje pouka

SSKJ²

obiskováti -újem nedov. (á ȗ)
1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli
2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih
// knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob
3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo
● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo

obiskován

-a -o

deležnik od obiskovati:

od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti

s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obíst -i ž (ȋ)
nav. mn., star. ledvica: biti bolan na obistih; vnetje obisti
● ekspr. preiskati, pretipati komu obisti s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkriti, odkriti zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga; ekspr. obrali so jo do obisti zelo so jo obrekovali; ekspr. pozna ga do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe

SSKJ²

obísten -tna -o prid. (ȋ)
zastar. ledvičen: obistne bolezni

SSKJ²

obistíniti -im dov. (í ȋ) zastar.
1. uresničiti, izpolniti: obistinil je vse, kar je nameraval; načrt se je obistinil; njegove želje so se obistinile / društvo se ni obistinilo se ni ustanovilo, ni zaživelo
2. dokazati, potrditi: obistiniti svojo zvestobo; njegova trditev se je obistinila

obistínjen

-a -o:

možnost je obistinjena

SSKJ²

obítelj -i ž (ȋ)
zastar. družina, rodbina: ta obitelj stanuje v sosednji hiši; biti iz dobre, ugledne obitelji / preživljati številno obitelj / ob rojstnem dnevu starega barona se je zbrala vsa obitelj

SSKJ²

obíti1 -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í)
1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
// hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon
2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
3. potujoč priti na več mest kakega območja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost
● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane

SSKJ²

obíti2 obíjem dov., obìl (í ȋ)
s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini: obiti steno; obiti z lesom, pločevino, železom

obít

-a -o:

obita vrata

SSKJ²

obítje -a s (ȋ)
glagolnik od obiti obijem: obitje sten

SSKJ²

objádranje -a s (ȃ)
glagolnik od objadrati: objadranje sveta / objadranje čeri

SSKJ²

objádrati -am dov. (ȃ)
1. z jadranjem priti okrog česa: trikrat je objadral otok / objadrati zemljo / objadrati pomol, rt
2. z jadranjem se izogniti: objadrati nevarne čeri
3. z jadranjem prepotovati: objadrati vso jadransko obalo

SSKJ²

objáhati -am tudi -jášem dov. (ā)
1. z jahanjem priti okrog česa: da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo
// z jahanjem priti od enega konca do drugega: pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov
2. z jahanjem se izogniti: v loku so objahali mesto
3. z jahanjem prepotovati: objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli

SSKJ²

objasnítev -tve ž (ȋ)
knjiž. pojasnitev: objasnitev ravnanja / takim objasnitvam bo težko kdo verjel pojasnilom

SSKJ²

objásniti -im tudi objasníti -ím dov., objásnil (ā ȃ; ī í)
knjiž. pojasniti: prosil je, če mu vprašanje še enkrat objasni / objasnil ji je, kaj se je zgodilo
● knjiž., ekspr. šele tedaj se mi je objasnilo, da nisem ravnal prav mi je postalo jasno, očitno

SSKJ²

objasnjeváti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. pojasnjevati: objasnjevati nerazumljiva mesta besedila / ta dejstva nekoliko objasnjujejo njegovo odločitev

SSKJ²

objáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od objaviti: objava novice, rezultatov; objava po radiu / knjižna objava; objava fotografij
2. kratko uradno sporočilo javnosti: prebrati objavo; objava o deratizaciji
// list s takim sporočilom: trgati objave z zidov
3. voj. dokument za službena ali osebna potovanja vojaških oseb: pokazati objavo / dopustna objava

SSKJ²

objavítelj -a m (ȋ)
kdor kaj objavi: objavitelj teksta neznanega avtorja

SSKJ²

objáviti -im dov. (á ȃ)
1. uradno sporočiti javnosti: objaviti novico, rezultate; objaviti razpis delovnega mesta; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ. časopis, radio je objavil zadnje dogodke / objaviti stavko razglasiti
// zastar. povedati, sporočiti: objaviti prijatelju svoj namen
2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi: urednik je članek, novelo objavil; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / predtem je avtor objavil že več knjig

objávljen

-a -o:

priglasiti se na objavljen razpis

objavljen v knjižni obliki

SSKJ²

objavljalec gl. objavljavec

SSKJ²

objávljanje -a s (á)
glagolnik od objavljati: objavljanje informacij; objavljanje po radiu, zvočniku / objavljanje pesmi, razprav; objavljanje v revijah

SSKJ²

objávljati -am nedov. (á)
1. uradno sporočati javnosti: navadno objavljajo rezultate žrebanja po časopisju in radiu; zakoni se objavljajo v uradnem listu / v oglasih podjetje objavlja prosto delovno mesto šoferja
// zastar. pripovedovati, sporočati: tega nikomur ne objavljaj
2. (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi: v reviji objavljajo tudi prispevke tujih avtorjev / časopis ob ponedeljkih malih oglasov ne objavlja / pesmi je objavljal v različnih revijah / kljub visoki starosti še zmeraj objavlja

objávljan

-a -o:

v nadaljevanjih objavljana reportaža

SSKJ²

objavljávec -vca in objavljálec -lca [objau̯ljau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj objavlja navadno na spletnih straneh: objavljavci se med seboj slabo poznajo; anonimni objavljavci; objavljavec bloga, spletne vsebine

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

objavljív -a -o prid. (ī í)
ki se lahko objavi: objavljivi in neobjavljivi spisi

SSKJ²

objéd -a m (ẹ̑)
bot. travniška rastlina z modrimi cveti, Succisella:

SSKJ²

objédanje -a s (ẹ́)
glagolnik od objedati: objedanje brstja, drevja / objedanje sosedov

SSKJ²

objédati -am nedov. (ẹ́)
1. z grizenjem načenjati: zajci objedajo drevesna debla / ose objedajo sadje
2. ekspr. opravljati2, obrekovati: rad objeda znance
● ekspr. objedati komu dobro ime jemati

SSKJ²

objédek -dka m (ẹ̑)
nar. zahodno ogrizek: pospraviti objedke; jabolčni objedki

SSKJ²

objékt -a m (ẹ̑)
1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti
// publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti
2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje
3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom
● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi
♦ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; jezikosl. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku

SSKJ²

objékten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na objekt: objektna maketa
♦ fiz. objektno stekelce steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet; jezikosl. objektni stavek odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; predmetni odvisnik

SSKJ²

objektív -a m (ȋ)
film., fot. sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje: naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv; objektiv kamere / mehčalni objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek; normalni objektiv pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; širokokotni objektiv pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa
● fot. žarg. dobiti kaj v objektiv v vidno polje objektiva; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
// fiz. gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave: akromatični objektiv; objektiv daljnogleda; objektiv in okular

SSKJ²

objektivácija -e ž (á)
glagolnik od objektivirati: objektivacija česa v stvarnosti / objektivacija avtobiografskih elementov

SSKJ²

objektíven -vna -o prid., objektívnejši (ȋ)
1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje
// neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna
3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
♦ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril

objektívno

prisl.:

govoriti, soditi objektivno

biti objektivno kriv

SSKJ²

objektivírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž.
1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom
2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi
3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije

objektivíran

-a -o:

zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov

SSKJ²

objektivístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na objektivizem: objektivistični pristop; objektivistično opisovanje narave / objektivističen pisatelj

SSKJ²

objektivitéta -e ž (ẹ̑)
filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; objektivnost: objektivitete in subjektivitete / objektiviteta objekta

SSKJ²

objektivizácija -e ž (á)
glagolnik od objektivizirati: objektivizacija notranjega monologa v filmu ni uspela / ta umetnina je objektivizacija pesnikove duhovne zrelosti

SSKJ²

objektivízem -zma m (ī)
prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma
♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice

SSKJ²

objektivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž.
1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti

objektivizíran

-a -o:

objektivizirana merila

objektivizirano zlo

SSKJ²

objektívnost -i ž (ȋ)
1. lastnost, značilnost objektivnega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove objektivnosti; zaupati v objektivnost komisije / razumska, znanstvena objektivnost / objektivnost podatkov
2. filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: priznavati, raziskovati objektivnost; za tega filozofa je čista logika znanost o idealnih objektivnostih

SSKJ²

objéktnik -a m (ẹ̑)
fiz. objektno stekelce:

SSKJ²

objèm -éma m (ȅ ẹ́)
glagolnik od objeti, objemati: topel materinski objem; objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.: iztrgati se iz objema; planila sta si v objem; vrgla se mu je v objem; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom: počitnice je preživel v objemu gozdov; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti
● knjiž. priti v objem smrti umreti

SSKJ²

objémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od objemati: vsesplošno objemanje in poslavljanje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

objémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑)
1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo
// imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena
2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo
● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval

objemajóč

-a -e:

objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu

objemajoče roke

SSKJ²

objémčkati -am nedov. in dov. (ẹ̑)
otr. objemati: otrok jo je objemčkal in poljubljal

SSKJ²

objémen -mna -o prid. (ẹ̑)
teh., v zvezah: objemni kot kot, ki ga tvorita jermenica in jermen; objemno šestilo šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma

SSKJ²

objémka -e ž (ẹ̑)
teh. predmet, navadno obročast, za pritrjevanje, povezovanje česa: objemka za cevi, kable / pritrdilna objemka

SSKJ²

objést -i ž (ẹ̑)
star. objestnost: ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti

SSKJ²

objésten -tna -o prid., objéstnejši (ẹ́ ẹ̄)
ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci; nagajiv in objesten; pren., ekspr. objesten veter
// ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh; objestno streljanje; objestno vpitje otrok
// ekspr. brezobziren, nesramen: objestni fevdalci, nacisti; objestna drhal

objéstno

prisl.:

objestno odgovarjati, razbijati

SSKJ²

objésti -jém dov., 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objêjo; objêj in objèj objêjte; objédel objédla, stil. objèl objéla (ẹ́)
z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm; gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizli

objésti se

star.

preobjesti se:

krava se je objedla, zato jo napenja

objéden

-a -o:

od lisic objedeno truplo

SSKJ²

objéstnež -a m (ẹ̑)
ekspr. objesten človek: posvariti, umiriti objestneža; mladi objestneži

SSKJ²

objéstnost -i ž (ẹ́)
lastnost, stanje objestnega človeka: prevzela ga je objestnost; fantovska, ekspr. pobalinska objestnost / iz objestnosti razbiti šipo; ekspr. iz gole objestnosti je to storil; v objestnosti ni pomislil na posledice / ekspr. objestnost drhali brezobzirnost, nesramnost / počenjati objestnosti objestna dejanja

SSKJ²

objéti -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á)
1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama
// položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela
2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri
● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal

objét

-a -o:

objet par je stal na cesti

odšla sta objeta

kolena je držala objeta

SSKJ²

objétje -a s (ẹ̑)
knjiž. objem: prepustila se je njegovemu objetju / znajti se v objetju gozdov

SSKJ²

objézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z jezdenjem priti okrog česa: v diru je objezdil steber sredi arene
2. z jezdenjem se izogniti: v velikem loku je objezdil nasprotnikov tabor
3. z jezdenjem prepotovati: objezditi deželo, posestvo / objezditi vsa delovišča v gozdu
4. star. izuriti žival za ježo: slabo objezditi konja

SSKJ²

objézerski tudi objezérski tudi objezêrski -a -o prid. (ẹ̑; ẹ̑; ȇ)
ki je, se nahaja ob jezeru: objezerski travnik / objezersko letovišče

SSKJ²

objókanec -nca m (ọ́)
ekspr. objokan človek: objokanec se je ob teh besedah nasmehnil

SSKJ²

objókanka -e ž (ọ́)
ekspr. objokana ženska: objokanka se je vsem smilila

SSKJ²

objókati tudi objokáti -am, in objókati tudi objokáti -jóčem dov., objókajte tudi objokájte in objóčite (ọ́ á ọ́)
izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokati mrtvega moža

objókan

-a -o

deležnik od objokati:

objokane napake

ki kaže posledice jokanja, sledove solz:

imeti objokan obraz

njene oči so objokane

/ objokan fantek

SSKJ²

objokávati -am nedov. (ȃ)
objokovati: vsa družina je objokavala umrlega / objokavati svojo nesrečno mladost

SSKJ²

objokoválka -e [objokovau̯ka tudi objokovalka] ž (ȃ)
knjiž. ženska, ki izraža žalost za umrlim, navadno z obredno pesmijo: zaslišali so se glasovi objokovalk / pogrebne objokovalke

SSKJ²

objokovánje -a s (ȃ)
glagolnik od objokovati: glasno objokovanje mrtvega / objokovanje zmotnega dejanja

SSKJ²

objokováti -újem nedov. (á ȗ)
izražati veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokovati mrtvega / ekspr.: objokovati svojo nesrečno usodo; v pesmih objokovati koga
● ekspr. dobro premisli, da ne boš svoje odločitve kdaj objokoval obžaloval, se kesal zaradi nje

objokován

-a -o:

zelo objokovan človek

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obkládanje -a s (ȃ)
glagolnik od obkladati: obkladanje sten z marmorjem / obkladanje z grdimi besedami

SSKJ²

obkládati -am nedov. (ȃ)
1. star. oblagati, obdajati: obkladati stene s ploščicami / zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo
2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: obkladati koga s častmi / obkladati z vprašanji / obkladati koga z dajatvami / sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami obstreljeval
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obkladati koga z grdimi priimki, psovkami / obkladati koga z lažnivcem, pijancem
● star. sneg obklada drevje pokriva, leži na njem; star. obkladati konje z zaboji otovarjati jih; ne obkladaj si srca z lažmi ne obremenjuj, obtežuj

SSKJ²

obkládek -dka m (ȃ)
kos tkanine, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: dati obkladek na čelo, rano; menjati obkladek / blatni, kisov, suh obkladek
♦ med. burovi obkladki; mrzli obkladek

SSKJ²

obklájen -a -o prid. (ȃ)
nar. vzhodno obložen, pokrit: smreke so bile od vrha do tal obklajene s snegom / z rožami obklajena okna / s poljskimi pridelki obklajeni vozovi naloženi

SSKJ²

obklečáti -ím dov., obklêči in obkléči; obklêčal in obkléčal (á í)
ostati v klečečem položaju: ljudje so odšli iz cerkve, on pa je obklečal

SSKJ²

obklêj in obklèj prisl. (ē; ȅ)
izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj1: kje in obklej se dobimo / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih povej, obklej boš nazaj

SSKJ²

obklesáti -kléšem dov., obklêši obklešíte; obklêsal (á ẹ́)
1. z dletom obdelati kamen: obklesati marmorni blok
2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: zgodbo bo moral avtor še obklesati

obklesán

-a -o:

grobo obklesani kamni

SSKJ²

obkljúkati -am dov. (ȗ)
1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati: nalogo, ki jo je rešil, je na seznamu obkljukal
2. knjiž., zastar. obtrkati: obkljukal je steno, da bi našel morebiten skrivni vhod

SSKJ²

obkolítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obkoliti: obkolitev brigade; načrt za obkolitev / obkolitev Ljubljane z bodečo žico / bati se obkolitve; izogniti se obkolitvi

SSKJ²

obkolíti -kólim dov. (ī ọ́)
1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji
// postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival
2. ekspr. obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago

obkóljen

-a -o:

preskrbovanje obkoljenih čet

obkoljena postojanka

♦

čeb. obkoljena matica matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena

SSKJ²

obkolítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obkolitev: obkolitvene čete / obkolitveni manever

SSKJ²

obkóljati -am nedov. (ọ́)
zastar. obdajati, obkrožati: poslopja obkolja visok zid / obkoljala nas je tema

SSKJ²

obkóljenec -nca m (ọ́)
kdor je obkoljen: na obkoljence so neprestano streljali

SSKJ²

obkoljeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obkoljevanje: obkoljevalni nameni / obkoljevalni manever, pohod

SSKJ²

obkoljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od obkoljevati: obkoljevanje osvobojenega ozemlja

SSKJ²

obkoljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja: začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote
// postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: videl je, da ga neznanci obkoljujejo
2. ekspr. obdajati, obkrožati: redka drevesa so obkoljevala koče

SSKJ²

obkopáti -kópljem tudi -ám dov., obkôplji obkopljíte tudi obkôpaj obkopájte; obkôpal (á ọ́, ȃ)
skopati jarek okrog česa: ker šotorov niso obkopali, jih je zalivala voda

SSKJ²

obkorêj prisl. (ē)
zastar. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj1: obkorej vzhaja sonce / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih žena ga je vprašala, obkorej je prišel domov

SSKJ²

obkosíti -ím dov., obkósil; obkošèn (ī í)
pokositi okrog česa: obkositi krtino / pred košnjo s kosilnico so travnik še obkosili

SSKJ²

obkrájen -jna -o prid. (ȃ)
ki je, se nahaja ob kraju, robu: obkrajni deli ploskve / obkrajna stebra sta višja od drugih
♦ anat. obkrajno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obkróžati -am nedov. (ọ́)
1. gibati se, hoditi okrog česa: psa sta renče obkrožala vsak svoj trop / ptice so obkrožale ponesrečenca / zemljo obkroža množica satelitov kroži okoli nje
2. biti, nahajati se okrog česa: hotel obkroža borov gozd; vrtovi obkrožajo vas / čelo mu obkrožajo bujni lasje / obkrožal jih je gost dim
// biti, obstajati v življenjskem okolju koga: seznaniti otroka s predmeti, ki ga obkrožajo
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen razmer, kot jih nakazuje samostalnik: obkrožati koga z ljubeznijo, skrbjo
● knjiž. take misli so ga obkrožale vso pot je premišljeval o tem

obkrožajóč

-a -e:

obkrožajoč obroč

morje obkrožajoče dežele

SSKJ²

obkróženje -a s (ọ́)
glagolnik od obkrožiti: večkratno obkroženje lune / obkroženje črede, živali

SSKJ²

obkroževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. obkrožati: zver je v čedalje manjših krogih obkroževala svojo žrtev / mogočni vrhovi obkrožujejo dolino
2. delati sklenjeno črto, črte okrog česa: obkroževati pravilne odgovore; obkroževati izbrane kandidate na glasovalnem lističu; obkroževati številke na lotu

SSKJ²

obkrožítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obkrožiti: po večkratni obkrožitvi zemlje je vesoljec srečno pristal / obkrožitev številke pred izbranim kandidatom / prometna obkrožitev mesta

SSKJ²

obkrožíti in obkróžiti -im dov. (ī ọ́)
1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo
2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata
3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta
4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet
● nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; ekspr. obkrožiti hišo z vrtom obdati

obkróžen

-a -o:

z visokimi gorami obkrožena dolina

SSKJ²

obkváčkati -am dov. (ȃ)
s kvačkanjem narediti črto, pas okrog česa: obkvačkati vratni izrez, žepni robček; obkvačkati z dvema vrstama petelj

SSKJ²

óbla -e ž (ọ̑)
1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble
♦ obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble
// knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu
● knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca

SSKJ²

obláčec -čca m (ȃ)
star. oblaček: oblačci na nebu / oblačec dima

SSKJ²

obláček -čka m (ȃ)
manjšalnica od oblak: na nebu ni bilo niti enega oblačka; beli, mrenasti oblački; čreda oblačkov / oblaček dima / oblaček rib
● tekst v oblačku pri stripu v liku ovalne oblike, navadno s koničastim delom, usmerjenim k ustom, glavi govoreče osebe

SSKJ²

obláčen -čna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na oblake: oblačna gmota / oblačno nebo / oblačen dan; oblačno vreme
● ekspr. njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; ekspr. domov je prišel nekam oblačen slabe volje, nerazpoložen

obláčno

prisl., navadno v povedni rabi:

ker je oblačno, se zvezde ne vidijo

publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno

sam.: menjavalo se je jasno in oblačno

SSKJ²

obláčenje -a s (á)
glagolnik od oblačiti: oblačenje krila, plašča; oblačenje in šminkanje / pričeska se sklada z njenim načinom oblačenja; revija sodobnega oblačenja

SSKJ²

oblačíca -e ž (í)
knjiž. (nevihtni) oblak: nebo so prekrile oblačice; grozeča, hudourna oblačica / od vzhoda je priplavala megličasta oblačica / oblačice se zbirajo nad njegovo glavo

SSKJ²

oblačílce -a s (ī)
manjšalnica od oblačilo: otroško oblačilce

SSKJ²

oblačílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje: oblačilna omara / oblačilna industrija, stroka / drobni oblačilni predmeti
♦ usnj. oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice

SSKJ²

oblačílnica -e ž (ȋ)
prostor za preoblačenje: oblačilnice so zraven telovadnice; oblačilnice za igralce

SSKJ²

oblačílo -a s (í)
1. vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: bluza je žensko oblačilo; majica, obleka, plašč in druga oblačila / spodnje, vrhnje oblačilo
// navadno s prilastkom izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: njihova oblačila se v marsičem razlikujejo od naših; japonsko, otroško, slavnostno, starinsko oblačilo / knjiž. vesoljsko oblačilo vesoljska obleka
♦ rel. liturgična oblačila
2. knjiž., ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: ohraniti mesto v zgodovinskem oblačilu
● knjiž., ekspr. jezik je oblačilo misli je sredstvo, s katerim se izražajo, posredujejo misli; knjiž., ekspr. pernato oblačilo ptičev perje

SSKJ²

obláčiti -im nedov., obláčite in oblačíte; oblačíla tudi obláčila (á)
1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati oblači otroka; oblačiti hlače, jopico; ta srajca se oblači čez glavo / oblačiti nogavice obuvati
2. ekspr. oskrbovati z obleko, oblačili: starši so ga hranili in oblačili; oblačiti se pri znanem krojaču
● knjiž. oblačiti besede v pesniške prispodobe izražati se, govoriti v pesniških prispodobah; knjiž. oblačiti pesmi v različne napeve dajati pesmim različne napeve

obláčiti se

s prislovnim določilom

izraža, da ima, nosi kdo oblačilo, dodatke, kot nakazuje določilo:

športno, po modi se oblačiti

/ navadno se oblači v svetle obleke

●

knjiž., ekspr. drevesa so se začela oblačiti v zeleno so začela zeleneti; knjiž. volja do moči se oblači v različne ideologije se kaže v različnih ideologijah

SSKJ²

oblačíti se -ím se nedov. (ī í) nav. 3. os.
1. postajati oblačen: nebo se oblači; brezoseb.: oblači se; na zahodu se že oblači
2. ekspr. postajati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: obraz se mu vse bolj oblači; dvom mu oblači čelo
● ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on

SSKJ²

obláčje -a s (ȃ)
knjiž. več oblakov, oblaki: iz oblačja rahlo prši; gosto, sivo oblačje

SSKJ²

obláčnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost oblačnega: zaradi oblačnosti so imeli slab razgled; naraščajoča, spremenljiva oblačnost / delna, rahla oblačnost / ekspr. oblačnost z njegovega obraza je izginila
♦ meteor. nizka oblačnost pri kateri so oblaki do 2.500 metrov visoko; zmerna oblačnost pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

oblagálec -lca [oblagau̯ca tudi oblagalca] m (ȃ)
kdor se poklicno ukvarja z oblaganjem: oblagalci fasad

SSKJ²

obláganje -a s (ȃ)
glagolnik od oblagati: oblaganje kopalnic, sten; oblaganje s tapetami / ploščice za oblaganje / oblaganje koga z delom

SSKJ²

oblágati -am nedov. (ȃ)
1. nameščati, pritrjevati kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: oblagati nasip s kamenjem; oblagati stene s ploščicami, tapetami / oblagati čelo z obkladki
2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: kar naprej ga oblagajo z delom, naročili; oblagati koga z dobrotami
● ekspr. baročni pisatelji so radi oblagali samostalnike z veliko pridevniki so radi samostalnikom (do)dajali veliko pridevnikov; ekspr. oblaga ga z lenuhom pravi mu, zmerja ga, da je lenuh
♦ tisk. oblagati stavek zapolnjevati stavek s polnilnim gradivom

SSKJ²

oblagodáriti -im in oblagodaríti -ím dov., oblagodáril (á ȃ; ī í)
star. obdariti, nagraditi: gospodar ga je bogato oblagodaril / narava ga je oblagodarila s talenti
● iron. tovarna je oblagodarila okolico z dimom in smradom onesnažila

oblagodárjen

-a -o in oblagodarjèn -êna -o:

z naravnimi lepotami oblagodarjena pokrajina

SSKJ²

oblájati -am dov. (ȃ)
1. z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes oblaja vsakega tujca; na dvorišču jih je oblajal čuvaj / oblajati luno / kot vzklik da bi ga pes oblajal, lenuha
2. slabš. ozmerjati, ošteti: povsod so ga oblajali kot nadležneža in napodili / oblajati koga v časopisu
● ekspr. grd je, da bi ga pes oblajal zelo; pog., ekspr. zelo zgovorna je, vsakega oblaja ogovori, nagovori

SSKJ²

oblajávati -am nedov. (ȃ)
oblajevati: pri vsaki hiši so jih oblajavali psi

SSKJ²

oblajeváti -újem nedov. (á ȗ)
(večkrat) z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes je srdito oblajeval tujca / psica je oblajevala razkropljeno čredo, dokler se ni spet strnila

SSKJ²

oblák -a m (ȃ)
1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma
2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
// velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem

SSKJ²

oblákast -a -o prid. (ȃ)
knjiž. po obliki podoben oblaku: oblakast madež / stene so zaradi slabega pleskanja oblakaste lisaste, marogaste

SSKJ²

oblákec -kca m (ȃ)
oblaček: beli, komaj zaznavni oblakci / oblakec prahu

SSKJ²

óblanec -nca m (ọ̑)
nav. mn. odpadek lesa pri oblanju: nasmetiti tla z oblanci / leseni oblanci
● nad vrati so viseli oblanci nekdaj šop oblancev kot znamenje za gostilno

SSKJ²

óblanica -e ž (ọ̑)
nav. mn., star. oblanec: pomesti oblanice
● nad vrati so visele oblanice nekdaj šop oblancev kot znamenje za gostilno

SSKJ²

óblanje -a s (ọ̑)
1. glagolnik od oblati: oblanje desk; stroj za oblanje
2. oblanci: pomesti oblanje; kup oblanja

SSKJ²

oblást1 -í in -i ž (ȃ)
1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
// možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je
2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let
3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
// celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu
4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti
// določen organ, ki ima pravico odločati
a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti
5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., zastar. zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
♦ polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; pravn. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje enote organizirana politična enota z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, aktov; zakonodajna oblast pravica do sprejemanja zakonov; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe

SSKJ²

óblast2 -a -o prid.(ọ̑)
podoben obli: oblasta izboklina / žival oblastega telesa okroglega

óblasto

prisl.:

oblasto pristriženo grmovje

SSKJ²

oblásten1 -tna -o prid. (á ā)
1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo: oblasten človek, gospodar; nasproti podrejenim je rad oblasten; postal je še bolj oblasten
// ki izraža, kaže oblastnost: oblasten glas, pogled; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile
2. knjiž. zelo velik, mogočen: oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna vplivna

oblástno

prisl.:

oblastno govoriti, se vesti

sablja mu je oblastno visela do tal

SSKJ²

oblásten2 -tna -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na oblast:
a) tudi znanost postaja oblastna moč / oblastne težnje
b) opravljati oblastne funkcije / oblastni značaj odbora
c) oblastni organi
č) oblastni akt; oblastna odločba
d) oblastno središče

oblástno

prisl.:

oblastno zapleniti

oblastno dovoljeno delovanje

SSKJ²

oblastižêljen -jna -o prid.(é ē)
željen oblasti: oblastiželjen človek; ona je zelo oblastiželjna

oblastižêljno

prisl.:

oblastiželjno izkoriščati razmere

SSKJ²

oblastižêljnost -i ž (é)
lastnost oblastiželjnega človeka: to dejanje kaže njegovo oblastiželjnost / narediti kaj iz oblastiželjnosti

SSKJ²

oblástnež -a m (ȃ) ekspr.
1. oblasten človek: oblastnežev ni trpel v svoji družbi
2. knjiž. oblastnik: oblastnež ga je ukazal zapreti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

oblastníca -e ž (í)
nav. ekspr. ženska, ki ima, izvaja oblast v določeni družbi: oblastnica je vztrajala pri svoji zahtevi

SSKJ²

oblastníja -e ž (ȋ)
star. oblast, oblastni organ: odlok oblastnije / deželne oblastnije / šolske oblastnije so razpravljale o predlogu

SSKJ²

oblastník -a m (í)
nav. ekspr. kdor ima, izvaja oblast v določeni družbi: ob kapitulaciji so oblastniki pobegnili v tujino; civilni, vojaški oblastniki; fašistični oblastniki; age, begi in drugi turški oblastniki / proslave so se udeležili najvišji oblastniki predstavniki oblasti
// star. predstojnik, voditelj: cerkveni, šolski oblastniki

SSKJ²

oblastníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na oblastnike: oblastniško ravnanje / oblastniške skupinice

SSKJ²

oblastníštvo -a s (ȋ)
dejstvo, da kdo v določeni družbi ima, izvaja oblast: drama obravnava problem oblastništva / obdobje carskega oblastništva

SSKJ²

oblástnost -i ž (á)
lastnost, značilnost oblastnega človeka: njena oblastnost vse odbija / v svoji oblastnosti noče o popuščanju niti slišati

SSKJ²

oblástven -a -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na oblast: oblastvena moč / imeti veliko oblastvenih funkcij / oblastveni organi / oblastveno dovoljenje

oblástveno

prisl.:

oblastveno prepovedati

oblastveno potrjen vodnik

SSKJ²

oblástvo -a s (ȃ)
star. oblast1: izgubiti oblastvo / krona kot znamenje oblastva / oblastvo fevdalca nad mestom / dobiti dovoljenje od oblastva / deželno, okrožno oblastvo / šolsko oblastvo
● star. on je že v oblastvu senc je že mrtev

SSKJ²

óblat -a m (ọ̑)
gastr. ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic: peči, prodajati oblate; keksi in oblati
♦ etn. večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za veliko noč
// nekdaj okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin: zapečatiti pismo z oblatom

SSKJ²

óblati -am nedov. (ọ̑)
z obličem delati gladko, ravno: oblati deske, vrata

SSKJ²

oblátiti -im dov. (á ā)
1. star. umazati z blatom: povodenj je oblatila travnike; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen
2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države

obláten

-a -o:

oblatena suknja

SSKJ²

oblazíniti -im dov. (í ȋ)
obložiti z mehko podlogo: oblaziniti stole

oblazínjen

-a -o:

oblazinjeni sedeži

oblazinjena klop

/ tovarna oblazinjenega pohištva

/ ekspr. njene mehke, oblazinjene roke

SSKJ²

oblazínjenje -a s (ȋ)
glagolnik od oblaziniti: oblazinjenje pohištva / oblazinjenje je že tu in tam načeto

SSKJ²

oblazíti in obláziti -im, tudi obláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ)
1. lazeč obiti: gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi
2. ekspr. obhoditi, prehoditi: ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil prepotoval

SSKJ²

oblaževáti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. blažiti: oblaževati bolečine / ljubezen oblažuje človeka

oblažujóč

-a -e:

vse oblažujoče življenje

SSKJ²

oblažíti -ím dov., oblážil (ī í)
1. pog. olajšati, omiliti: oblažiti bolečine; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove
2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi

SSKJ²

obléči1 obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́)
1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / obleči rokavice natakniti zastar., škornje obuti
2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli
3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje
● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela

obléčen

-a -o:

sem že oblečen in obut

za zimo je oblečen

praznično, v črnino oblečena

●

koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda

SSKJ²

obléči2 -léžem dov., oblézi oblézite; oblégel oblêgla; nam. obléč in oblèč (ẹ́ ẹ̑)
zastar. obkoliti: vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali obkrožili, obstopili / strah mu je oblegel dušo začutil je strah

obléžen

-a -o:

obleženo mesto

SSKJ²

obledélost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost obledelega: obledelost barv / star. obledelost obraza

SSKJ²

obléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star.
1. neumen, nespameten: ne bodi obleden / obledne bajke
2. bled, bledikav: prijeten človek oblednega obraza

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obledéti -ím dov., oblédi tudi oblêdi (ẹ́ í)
1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago je že obledelo; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi
// star. prebledeti: ob tej novici je obledel; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so obledele
3. knjiž. postati manj izrazit: hudo doživetje je nekoliko obledelo; spomin nanj je obledel

obledèl

in obledél -éla -o:

obledel napis

obledele zavese

SSKJ²

obledévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. bledeti: lica mu obledevajo / izmenoma je obledeval in zardeval prebledeval / spomin nanj obledeva

SSKJ²

obléga -e ž (ẹ̑)
star. obleganje: oblega trdnjave

SSKJ²

oblegálen -lna -o prid. (ȃ)
star. oblegovalen: oblegalna taktika / oblegalni oven
● zastar. v državi so razglasili oblegalno stanje obsedno stanje

SSKJ²

obléganec -nca m (ẹ̑)
kdor je oblegan: oblegancem je začelo primanjkovati hrane

SSKJ²

obléganje -a s (ẹ̄)
glagolnik od oblegati: obleganje gradu / obleganje prodajalca

SSKJ²

oblégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati
2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani
3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami

oblégan

-a -o:

oblegano mesto

SSKJ²

oblegoválec -lca [oblegovau̯ca tudi oblegovalca] m (ȃ)
kdor oblega: oblegovalci so zavzeli trdnjavo / ekspr. vztrajni oblegovalci deklet

SSKJ²

oblegoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obleganje: oblegovalna taktika / oblegovalna armada / oblegovalni oven v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov

SSKJ²

obléka -e ž (ẹ̑)
1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo
2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa
a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka
b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka
3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko
4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko
● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis

SSKJ²

oblékica -e ž (ẹ̑)
manjšalnica od obleka: krpati, šivati oblekico; otroška oblekica / deklica v enodelni oblekici / pernata oblekica račke

SSKJ²

oblépek -pka m (ẹ̑)
knjiž. obliž: pritrditi obvezo z oblepkom / zdravilni oblepek

SSKJ²

oblepéti -ím dov., tudi oblépi (ẹ́ í)
knjiž., s prislovnim določilom ostati prilepljen, pritrjen: muha je oblepela na medu / ekspr. mož se je sunkovito pritisnil ob steno in na njej oblepel
● knjiž. oči vseh so oblepele na njem vsi so ga začeli nepremično gledati

SSKJ²

oblepíti in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato
2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami

oblépljen

-a -o:

s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček

s strjeno krvjo oblepljena roka

SSKJ²

oblépljati -am nedov. (ẹ́)
1. z lepljenjem obdajati kaj s čim: oblepljati cevi z izolacijskim materialom; oblepljati platnice
2. z lepljenjem delati, da je kaj na čem: oblepljati ograje z lepaki; pren., ekspr. oblepljati koga z nazorskimi etiketami
● knjiž. vas oblepljajo gozdovi obdajajo, obkrožajo

SSKJ²

oblésje -a s (ẹ̑)
zastar. (puškino) kopito: lovec je udaril obstreljeno žival z oblesjem / oblesje puške

SSKJ²

oblésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z lezenjem obiti: gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo
2. z lezenjem se izogniti: polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže
3. ekspr. obhoditi, prehoditi: vse steze na tem hribu sem že oblezel; dosti sveta je že oblezel; oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov
● ekspr. mesec obleze vse kote obsije drugega za drugim; knjiž. trnje je oblezlo breg rastoč ga pokrilo

SSKJ²

oblèt -éta m (ȅ ẹ́)
glagolnik od obleteti: zaradi nepredvidenega obleta je letalo imelo zamudo / pri obletih čebele prenašajo cvetni prah / oblet listov
// krajevno, časovno omejeno letenje okrog česa: med drugim obletom sta vesoljca preizkusila vse nove naprave

SSKJ²

oblétati1 -am nedov. (ẹ̑)
star. obletavati: lastovke obletajo hišo / obletajo ga čudne misli / fant obleta sosedovo hčer / drevje se obleta / cvetje se obleta se osipa

SSKJ²

oblétati2 -am dov., tudi obletájte; tudi obletála (ẹ́)
obleteti: ptica je obletala drevo / obletal sem vse trgovine, pa iskanega blaga nisem dobil / žuželke obletajo veliko cvetov

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obletávanje -a s (ȃ)
glagolnik od obletavati: obletavanje stolpa / žuželke med obletavanjem oprašijo cvete / obletavanje vplivnih oseb / vztrajno obletavanje dekleta / obletavanje listja

SSKJ²

obletávati -am nedov. (ȃ)
1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo
2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče
3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje
5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle
● obletaval ga je mrzel pot oblival; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval

obletávati se

izgubljati liste, iglice:

gozd se obletava

/ listje se obletava odpada; pren., knjiž. ta teorija se že obletava

star. osipati se: cveti, rože se obletavajo

obletavajóč

-a -e:

obletavajoče se drevje

SSKJ²

obléten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na obletnico: obletna komemoracija / star. drugi obletni dan poroke druga obletnica

SSKJ²

obletênje -a s (é)
zastar., v zvezi obletenje sveta konec sveta: prerokovanje o obletenju sveta

SSKJ²

obletéti -ím dov., oblêtel (ẹ́ í)
1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno območje
4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim

obletéti se

izgubiti liste, iglice:

drevje se obleti, star. obleti

/ listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele

star. osuti se: rože so se obletele

●

knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili

obletèl

in obletél -éla -o:

obletelo drevje

SSKJ²

oblétnica -e ž (ẹ̑)
dan, ki je natančno eno ali določeno število let po dnevu, ko se je kaj zgodilo, je kaj bilo: praznovati obletnico osvoboditve, poroke / dvajseta, prva obletnica
// praznovanje takega dne: udeležiti se obletnice mature

SSKJ²

obletováti -újem nedov. (á ȗ)
obletavati: čebele obletujejo čebelnjak / obletovati prijatelje / fant vztrajno obletuje dekle / obletovati koga v mislih

SSKJ²

obléven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
star. predrzen, nesramen: oblevno govorjenje

SSKJ²

obležáti -ím dov. (á í)
1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča
// ostati v takem položaju
a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi
b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal
2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh
// ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima
3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah
4. uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži
● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dalj časa neprebavljena

obležán

-a -o:

obležano vino

SSKJ²

oblíca -e ž (í)
1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah
// nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah
// zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev
2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice
3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice; plot iz oblic in navpičnih kolov
// okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil

SSKJ²

óblič -a m (ọ̑)
orodje za glajenje, obdelovanje lesa: potegniti z obličem po deski; rezilo, ročaj obliča / ročni oblič

SSKJ²

oblíčast -a -o prid. (í)
zastar. zaobljen, okrogel: obličast predmet / obličasta krošnja drevesa
♦ les. obličasti les, tram les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju neobdelan

SSKJ²

oblíčen -čna -o prid. (ī ȋ)
1. zastar. ki ima določeno obliko: oblična skala / tujci so mu spremenili priimek v oblično spako oblikovno
2. pravn. nanašajoč se na pravno predpisano obliko: oblična pogodba / oblični predpisi

SSKJ²

oblíčiti -im nedov. (í ȋ)
star. oblikovati: lončar obliči posodo / pisatelj obliči preteklost zelo osebno / slutnja se je obličila v gotovost

SSKJ²

oblíčje -a s (ȋ)
1. knjiž. prednja stran glave; obraz: opazovati svoje obličje v ogledalu; bledo, nagubano obličje; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje
2. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje
3. nar. zahodno maska, krinka: natakniti (si) obličje / pustna obličja
● knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti; star. poznam ga po obličju, po imenu ne na videz

SSKJ²

oblíčnost -i ž (ī)
pravn. upoštevanje tiste oblike, ki je potrebna za veljavnost pravnih poslov ali dejanj: z zakonom določena obličnost pri sklepanju pogodbe
// značilnost obličnega: izpodbijati obličnost oporoke

SSKJ²

obligácija -e ž (á)
1. pravn. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije
// knjiž. obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije
2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije

SSKJ²

obligacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obligacijo, obveznosten:
a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo pravo, ki ureja obligacijska razmerja; obligacijsko razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev
b) obligacijsko posojilo

SSKJ²

obligáten -tna -o prid. (ȃ)
knjiž. obvezen, predpisan: obligatna oblika soneta / obligatni učni predmet
// reden, vsakdanji: ob petih je odšel na obligatni sprehod; popiti svojo obligatno skodelico kave / to je obligaten zaključek kriminalk
♦ biol. obligatni parazit zajedavec, ki ne more živeti brez gostitelja

SSKJ²

obligatóren -rna -o prid. (ọ̑)
knjiž. obvezen, predpisan: obisk osnovne šole je obligatoren; obligatorna prijava sumljivih obolenj
♦ pravn. obligatorni pripor

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obligatóričen -čna -o prid. (ọ́) star.
1. obvezen, predpisan: obligatorični učni predmeti / obligatorična zakonitost razvoja nujna, neizogibna
2. obligacijski: obligatorična pogodba

SSKJ²

obligírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. (pravno) obvezati, zavezati: ta izjava nas obligira; obligiral se je, da bo v roku opravil delo / pravno obligirati

obligíran

-a -o:

podpisnik pogodbe je obligiran

SSKJ²

oblíka -e ž (ȋ)
1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
// stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja
3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
// s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike
5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
7. jezikosl. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., zastar. dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., zastar. livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala

SSKJ²

oblikoglásje -a s (ȃ)
jezikosl. morfonologija

SSKJ²

oblikoslôven -vna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na oblikoslovje: oblikoslovna posebnost sklanjatve; izgovorne in oblikoslovne dvojnice

SSKJ²

oblikoslôvje -a s (ȏ)
jezikosl. oblike v celoti: posebnosti oblikoslovja; arhaizmi v oblikoslovju
// nauk o besednih vrstah, oblikah, funkcijah: glasoslovje in oblikoslovje
♦ biol. morfologija; glasb. nauk o (glasbenih) oblikah

SSKJ²

oblikotvórje -a s (ọ̑)
jezikosl. nauk o tvorjenju stopenj pri pridevniku in prislovu, glagolskih oblik:

SSKJ²

oblikoválec -lca [oblikovau̯ca tudi oblikovalca] m (ȃ)
kdor kaj oblikuje: oblikovalci lončene posode / razpisati delovno mesto ročnega oblikovalca / besedni, likovni, odrski oblikovalec; pren. oblikovalec mladih rodov
// kdor daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: grafični, modni oblikovalec; oblikovalec svetilk

SSKJ²

oblikoválen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na oblikovanje: oblikovalni proces / ima oblikovalni dar / oblikovalni atelje tovarne
♦ pravn. oblikovalna tožba tožba, s katero se zahteva sprememba določenega pravnega razmerja
2. zastar. oblikoven: oblikovalne slabosti novele

SSKJ²

oblikoválka -e [oblikovau̯ka tudi oblikovalka] ž (ȃ)
ženska ali ustanova, ki kaj oblikuje: oblikovalka čevljev, nakita, torbic / znana oblikovalka tragičnih vlog / ta založba je pomembna oblikovalka naše kulture
// ženska, ki daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: grafična, modna oblikovalka

SSKJ²

oblikoválnica -e ž (ȃ)
1. delavnica, obrat za oblikovanje določenih izdelkov: stopiti v oblikovalnico; oblikovalnica peciva; oblikovalnica in emajlirnica / vodja oblikovalnice
2. knjiž. kar koga oblikuje, vzgaja: šola in armada sta pomembni oblikovalnici mladih ljudi

SSKJ²

oblikoválnost -i ž (ȃ)
značilnost snovi, da se da oblikovati: oblikovalnost gline

SSKJ²

oblikoválo -a s (á)
agr. votla priprava, po kateri se oblikuje sir: polniti oblikovala; kovinsko, leseno oblikovalo / oblikovalo za sir
♦ arheol. predmet, s katerim se oblikuje drug predmet; čeb. priprava za izdelovanje umetnih matičnikov

SSKJ²

oblikoválski -a -o [oblikovau̯ski in oblikovalski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na oblikovalce ali oblikovanje: oblikovalsko delo / oblikovalska šola

SSKJ²

oblikovánec -nca m (á)
teh. predmet, oblikovan z ulivanjem, kovanjem, stiskanjem: zidati z oblikovanci; betonski, plastični oblikovanci

SSKJ²

oblikovánje -a s (ȃ)
glagolnik od oblikovati:
a) oblikovanje gline, pločevine; priprava za oblikovanje / oblikovanje lončenih posod
b) oblikovanje obutve; oblikovanje prostora / grafično, modno oblikovanje; industrijsko oblikovanje / šola za oblikovanje
c) oblikovanje javnega mnenja / oblikovanje cen
č) oblikovanje glasov; še ni sposoben oblikovanja pojmov / oblikovanje prislovov iz pridevnikov / pravilnik o oblikovanju in delitvi dohodka
d) oblikovanje humanistične osebnosti / vzgojno oblikovanje

SSKJ²

oblikovánost -i ž (á)
lastnost, značilnost oblikovanega: estetska oblikovanost izdelka / oblikovanost pokrajine / dovršena oblikovanost glasbenega dela / kulturna oblikovanost ljudi

SSKJ²

oblikovátelj -a m (ȃ)
zastar. oblikovalec: oblikovatelji javnega mnenja / hotel je biti dober oblikovatelj mladih ljudi

SSKJ²

oblikováti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
// dajati, določati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe
2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno
3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost
5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
6. sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto

oblikováti se

knjiž.,

s prislovnim določilom

kazati se v obrisih:

vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi

/ v mislih se mu je oblikovala domača hiša

z oslabljenim pomenom,

s povedkovim določilom,

v zvezi z v

izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo:

poroženeli deli kože se oblikujejo v luske

/ misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep

oblikujóč

-a -e:

na novo oblikujoča se organizacija

oblikován

-a -o:

moderno oblikovani sedeži

listi so oblikovani različno

ima lepo oblikovane roke

SSKJ²

oblíkovec -vca m (ī)
1. nar. okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: nasekati naročje oblikovcev
2. les. drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike: rov so podprli s hrastovimi oblikovci

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

oblikôven -vna -o prid. (ō)
1. nanašajoč se na obliko: oblikovna dognanost; oblikovne spremembe / oblikovna analiza pesnitve / oblikovne posebnosti sklanjatve / zastar. oblikovne umetnosti likovne umetnosti
♦ teh. oblikovni nož nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika
2. knjiž. oblikovalen: za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor / oblikovni atelje

oblikôvno

prisl.:

oblikovno bogat

oblikovno skladna sestava

SSKJ²

oblikovít -a -o prid. (ȋ)
1. ki ima določeno obliko: predmeti so barvni in oblikoviti
2. zastar. oblikovno bogat, slikovit: njegovo izražanje je oblikovito / oblikovito jezero

SSKJ²

oblikovítost -i ž (ȋ)
značilnost oblikovitega: oblikovitost predmetov
// oblika zemeljskega površja: proučevanje oblikovitosti morskega dna / pri meritvah moramo upoštevati tudi oblikovitost tal, zemljišča

SSKJ²

oblikôvnost -i ž (ō)
1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost
2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost
3. oblikovitost, oblikovanost: v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika

SSKJ²

oblína -e ž (í)
obel, zaobljen del česa: oblina kupole / oblina bokov / ekspr. oprijeta obleka je še bolj poudarjala njene obline prsi, boke

SSKJ²

oblísniti -em dov. (í ȋ) knjiž.
1. ošiniti, ošvrkniti: jezno je oblisnil sogovornika / oblisniti koga z očmi, pogledom
2. na hitro, močno obsvetiti: avtomobilski žarometi so oblisnili hišo

SSKJ²

óbliti1 -im nedov. (ọ̄ ọ̑) knjiž.
1. delati zaobljeno, okroglo: reka obli kamne / ozek trak ji obli obraz; ramena in boki se ji vse bolj oblijo
2. zastar. oblati: obliti desko

SSKJ²

oblíti2 -líjem dov. (í)
1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran / obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke
2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd
3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati / udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri
4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga

oblít

-a -o:

gozd, oblit od mesečine

s krvjo oblit človek

SSKJ²

oblív -a m (ȋ)
1. glagolnik od obliti: obliv z mrzlo vodo ga je osvežil
2. gastr. gostejša mešanica živil, ki se na obliti jedi strdi: pripraviti obliv / čokoladni obliv

SSKJ²

oblívanje -a s (í)
glagolnik od oblivati: oblivanje nog s toplo in mrzlo vodo

SSKJ²

oblívati -am nedov., tudi oblivájte; tudi oblivála (í)
1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem
2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino
// večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje
3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal / davili so ga, da so ga oblivale krvave pene
4. knjiž., ekspr. obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica
5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo

SSKJ²

oblízanec -nca m (í)
star. moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizanec: oblizanci so mi zoprni

SSKJ²

oblízanost -i ž (í)
nav. ekspr. lastnost, značilnost oblizanega: oblizanost kamna / njegova oblizanost jih je motila

SSKJ²

oblízati tudi oblizáti -lížem dov. (í á í)
1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko; oblizati si ustnice; pren., ekspr. oblizati koga s pogledi
// ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla
● pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen

oblízan

-a -o:

oblizan teliček

●

star. oblizan človek človek, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizan; star. njegova govorica je preveč oblizana slovnično, stilno pretirano pravilna, čista; polizana

SSKJ²

oblizávati -am nedov. (ȃ)
zastar. oblizovati: krava je oblizavala telička / plameni so oblizavali kotel

SSKJ²

oblízek -zka m (ȋ)
knjiž., ekspr. poslastica: zanj je oblizek puran; med, sladoled in drugi oblizki / ta dogodek bo prijeten oblizek za naše bralce
● ekspr. v taborišču so se večkrat stepli za oblizek kotla za to, kdo bo pojedel ostanke jedi v kotlu

SSKJ²

oblízniti -em dov. (í ȋ)
1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico
// ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo
● ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen

SSKJ²

oblizováti -újem nedov. (á ȗ)
1. (večkrat) premikati jezik po čem: krava oblizuje telička; od zadovoljstva si oblizovati ustnice / pes si oblizuje rano z lizanjem si jo zdravi
// ližoč odstranjevati s površine: oblizovati prste, namazane z marmelado / ekspr. on rad oblizuje kosti obira meso s kosti
2. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: plameni so že oblizovali ostrešje / veter ji oblizuje obraz
● ekspr. smrt ga je že večkrat oblizovala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; knjiž., ekspr. voda se oblizuje med skalami se pretaka, pljuska; ekspr. ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste so lahko zadovoljni

SSKJ²

oblíž -a m (ī)
1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze: nalepiti, odtrgati obliž; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž; pren., ekspr. antične razvaline so lepotni obliž narave
2. knjiž. (mrzel) obkladek: oblagati vroče čelo z obliži
● ekspr. ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe tolažba, uteha; publ. kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž bi samo začasno rešila, omilila problem, težave

SSKJ²

oblížje -a s (ȋ) star.
1. (najbližja) okolica: sprehajati se po obližju mesta / tako misli on in njegovo obližje
2. kraj, prostor, ki je blizu; bližina: videti kaj iz obližja; ker je bil skrit v obližju, je vse slišal
3. okolje, milje: družinsko, pisarniško obližje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

oblížnji -a -e prid. (ȋ)
star. bližnji2: ljudje iz obližnjih krajev / želodec in obližnji organi

SSKJ²

obljúba -e ž (ȗ)
1. izjava komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: ostati zvest svoji obljubi; izpolniti, preklicati obljubo; kljub obljubi nagrade ni dobil; ekspr. ne boš nas odpravil s praznimi obljubami; pisna, ustna obljuba / dati obljubo obljubiti
// izjava komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: veže me obljuba, zato bom molčal; obljuba, da bo lahko šel na izlet, ga je pomirila / obljuba molčečnosti, zvestobe
♦ rel. krstna obljuba izjava, da se kdo odpoveduje hudobnemu duhu in da bo zvest Kristusu, dana pri krstu
2. kar kdo obljubi: obljube so se izpolnile; držal je obljubo in prišel
● preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti

SSKJ²

obljubíti in obljúbiti -im dov. (ī ū)
izjaviti komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: obljubiti komu nagrado, zvestobo; obljubil je, da mu bo dobro pri njem; slovesno obljubiti / knjiž. obljubiti na svojo čast / obljubiti komu kazen / oče je hčer obljubil drugemu
// navadno z odvisnim stavkom izjaviti komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: obljubil je, da bo prišel; obljubil je, pa ni naredil
● publ. včeraj so si obljubili zvestobo štirje pari so se poročili; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje

obljubíti se

in obljúbiti se zastar.

priljubiti se:

on se zna povsod obljubiti

obljúbljen

-a -o:

bil je zelo obljubljen

dobiti obljubljeno pomoč

●

ekspr. obljubljena dežela dežela, kjer je izobilje; dežela, kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost

SSKJ²

obljúbljati -am nedov. (ú)
1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: že dolgo mu obljublja lepo knjigo za nagrado; obljubljal ji je zakon / meteorologi obljubljajo lepo vreme
// navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo obljublja, da nas bo obiskal; ekspr. obljubljal mu je, da bo tepen grozil / dov. obljubljam, da bom stvar uredil
2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a) pozitivnega, ugodnega: drevje obljublja dosti sadja; dekle obljublja, da bo lepotica
b) drugega, drugačnega: nekatera znamenja obljubljajo spremembe

obljúbljati se

nav. 3. os.

izraža verjeten nastop, uresničitev česa:

obljublja se deževen dan

obljubljajóč

-a -e:

obljubljajoč mu dober zaslužek, ga je pregovoril

SSKJ²

obljubováti -újem nedov. (á ȗ)
star. obljubljati: obljubovati nagrado, dober zaslužek / že dolgo obljubuje, da bo prišel / oblaki obljubujejo nevihto / vroč dan se je obljuboval

SSKJ²

obljúdenost -i ž (ȗ)
knjiž. naseljenost, poseljenost: obljudenost te pokrajine narašča; gosta, redka obljudenost / skušali so ugotoviti morebitno obljudenost Marsa če so živa bitja na Marsu

SSKJ²

obljúditi -im dov. (ú ȗ) knjiž.
1. naseliti, poseliti: obljuditi deželo, otok / živali so spet obljudile rov / obljuditi zapuščeno hišo začeti prebivati, stanovati v njej
● knjiž. ljudje so spet obljudili ulice in trge prišli nanje, jih napolnili
2. ekspr. napolniti, poživiti: obljuditi svoj dramski svet z idejami; obljuditi tišino z lastnim glasom

obljúden

-a -o:

obljuden kraj

vrvež na obljudenih cestah

gosto, redko obljuden

SSKJ²

óblo -a s (ọ̄)
zastar. obla: izdelek je imel obliko obla / zemeljsko oblo

SSKJ²

oblo... prvi del zloženk
nanašajoč se na obel: obloličen, obloustka

SSKJ²

oblóček -čka m (ọ̑)
anat. usločeni del vretenca: obloček in plošček

SSKJ²

oblóčen -čna -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na oblok: stopil je skozi obločna vrata
2. elektr., v zvezi obločna luč, svetilka obločnica: vrsta obločnih luči; ustaviti se pod obločno svetilko
♦ metal. obločna peč peč, ki ji daje toploto električni oblok; obločno varjenje varjenje z električnim oblokom

SSKJ²

oblóčnica -e ž (ọ̑)
elektr. svetilka, v kateri nastaja svetloba med razmaknjenima elektrodama: most razsvetljuje precejšnje število obločnic
● knjiž., ekspr. cesto je razsvetljevala nebesna obločnica luna

SSKJ²

oblóda -e ž (ọ̑)
1. agr. otrobi, zmlet ječmen, koruza kot dodatek, primes krmi: nasuti, zamešati oblodo / ječmenova, ovsena obloda / mleti za oblodo
2. zastar. slaba pijača: te oblode nočem piti

SSKJ²

oblodíti in oblóditi -im dov. (ī ọ́)
agr. dodati, primešati oblodo: obloditi krmo

oblójen

in oblóden -a -o:

z otrobi oblojena krma

SSKJ²

oblódva -e ž (ọ̑)
nar. obloda: pripeljati iz mlina moko in oblodvo / prašiči se dobro redijo, ker jim daje oblodvo

SSKJ²

oblòg -óga m (ȍ ọ́)
star. obloga: marmorni oblog zidov / odstraniti oblog z ladijskega dna / oblog na jeziku

SSKJ²

oblóga -e ž (ọ̑)
1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga
// navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga
2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu
3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga
4. oblaganje: končati oblogo
♦ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh

SSKJ²

oblója -e ž (ọ̑)
nar. obloda: pripravljati prašičem oblojo

SSKJ²

oblòk tudi oblók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑)
1. star. obok: za kamnitim oblokom se je pokazalo stopnišče / pričakal jih je pod oblokom vrat
● star. nad njim se je razprostiral modri oblok nebo
2. biol. hrustančast ali koščen del ogrodja čeljusti, opore za jezik, škrg, navadno pri ribah: čeljustni, škržni obloki; podjezični oblok
3. elektr., v zvezi električni oblok električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama oglenih ali kovinskih elektrod: varjenje z električnim oblokom

SSKJ²

oblomíti -lómim dov. (ī ọ́)
z lomljenjem odstraniti del česa: koruzo na njivi požanjejo, doma pa oblomijo; ko je vejo oblomil, jo je obelil
// z lomljenjem nekoliko poškodovati: vihar je oblomil drevesa

oblómljen

-a -o:

oblomljene veje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

oblómovščina -e ž (ọ̑)
ekspr. ravnanje ali vedenje, značilno za Oblomova iz romana Gončarova: karamazovščina in oblomovščina

SSKJ²

óblost -i ž (ọ̄)
lastnost, značilnost oblega: oblost predmeta / knjiž.: oblost rečnih kamnov; kipar je poudaril oblost rok in nog

SSKJ²

obloústka -e ž (ȗ)
nav. mn., zool. živali z okroglim, za sesanje prilagojenim gobcem z velikim številom zob in hrbtno struno, Cyclostomata: ribe in obloustke

SSKJ²

óblovina1 in oblovína -e ž (ọ̑; í)
nar. oblanci, oblanje: nastiljati z oblovino

SSKJ²

oblovína2 -e ž (í)
gozd. okrogli les:

SSKJ²

oblóžek -žka m (ọ̑)
predmet ali snov, s katero se kaj obloži: palica z gumijastim obložkom / knjiž., zastar. stena je bila prekrita s hrastovimi obložki s hrastovim opažem; bakrena zapestnica s srebrnim obložkom s srebrno prevleko

SSKJ²

oblóžen -žna -o prid. (ọ̑)
namenjen za oblogo, oblaganje: obložni les; obložna opeka, pločevina
♦ teh. obložna cev cev, ki se zabije v vrtino, da se prepreči zasipavanje z zemeljskimi plastmi

SSKJ²

obložênost -i ž (é)
lastnost, značilnost obloženega: obloženost sten
♦ med. obloženost jezika

SSKJ²

obložíti -ím dov., oblóžil (ī í)
1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni
2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo
3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom
4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami
5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami
● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke

obložíti se

ekspr.

obdati se, pokriti se:

stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom

●

ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja

obložèn

-êna -o

deležnik od obložiti:

z dragulji obložen ročaj

sedeti pri bogato obloženih mizah

s ploščicami obložene stene

v zvezi obloženi kruhek

rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir:

pojesti obloženi kruhek

postregli so jim z obloženimi kruhki

●

ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm

♦

med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini

SSKJ²

obmêjek -jka m (ȇ)
knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja: kositi na obmejku; po obmejkih raste grmovje / obmejek gozda rob, obrobje

SSKJ²

obmêjen -jna -o prid. (ē)
nanašajoč se na območje ob (državni) meji: obmejni kraji; obmejno območje / obmejni prebivalci / obmejni spopadi / obmejna dovolilnica, izkaznica / velik promet na obmejnih prehodih na mejnih prehodih / mali obmejni promet maloobmejni promet / obmejna straža vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo

SSKJ²

obmejíti -ím dov., obmêjil (ī í)
knjiž. omejiti: časovno obmejiti kak pojav / obmejiti dolžino razprave

SSKJ²

obmêjnik -a m (ȇ)
knjiž. obmejni prebivalec: večina obmejnikov je govorila oba jezika / obmejniki so pregnali Indijance
● publ. obmejnik pregleduje potne liste uradnik na mejnem prehodu

SSKJ²

obmésten -tna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja ob mestu: obmestno naselje / obmestni promet

SSKJ²

obméstje -a s (ẹ̑)
urb. območje neposredno okrog mesta, ki prehaja v podeželje, a je tesno povezano z mestom: obmestje se je v zadnjem času precej povečalo; londonsko obmestje; mesto in obmestje

SSKJ²

obmetáti -méčem dov., obmêči obmečíte; obmêtal (á ẹ́)
z metanjem spraviti na površino česa: igrišče so obmetali z razbitimi steklenicami; obmetali so ga s kepami
● ekspr. nasprotnika je obmetal z blatom osramotil

SSKJ²

obmetávanje -a s (ȃ)
glagolnik od obmetavati: obmetavanje s kamenjem / obmetavanje z žaljivkami

SSKJ²

obmetávati -am nedov. (ȃ)
1. metati večjo količino česa na koga: obmetavati koga z gnilimi jabolki, kamni, snegom; otroci se obmetavajo / zmagovalce obmetavajo s cvetjem
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obmetavati koga s kletvicami, psovkami, žaljivkami; kar naprej ga obmetavajo z vprašanji / obmetavajo ga s strahopetcem
● ekspr. nasprotniki me obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo

SSKJ²

obmirováti -újem dov. (á ȗ)
ostati v mirujočem položaju, stanju: ptica se je nekaj časa zibala, nato pa obmirovala; za hip so vsi obmirovali; obmirovala je kot kip / morje je obmirovalo; roke so ji obmirovale v naročju / njegov pogled je obmiroval na očetovi sliki / če se človek navadi na delo, ne more več obmirovati; ekspr. pozimi narava obmiruje

SSKJ²

obmóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na območje: območno središče / območna zveza organizacij

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obmóčje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom
1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje; gozdnata območja Slovenije; na Dolenjskem so znana polharska območja; potresno območje; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje; evrsko območje skupina držav Evropske unije z evrom kot denarno enoto / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja; na območju Slovenije v Sloveniji; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera / krizno območje ki ga je prizadela vojna ali naravna katastrofa in je nestabilno
// ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje; gravitacijsko območje bolnišnice; prodajno, sodno, volilno območje; rekreacijsko, turistično območje
// ozemlje okoli kakega središča: mestno območje; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje
2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta; letalo je izginilo iz vidnega območja; območje topovskega ognja; območje zemeljske težnosti
3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje: raziskave s psihološkega območja; območje poezije / razširiti območje dela
● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje
♦ biol. globinsko območje del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne morejo uspevati; ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin; fin. izvoz na konvertibilna območja v države, ki uporabljajo konvertibilno valuto; fiz. območje infrazvoka; meteor. območje visokega zračnega pritiska; rad. preskrbovalno območje na katerem radijska ali televizijska postaja omogoča zadovoljiv sprejem; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade; ljubljansko armadno območje

SSKJ²

obmódek -dka m (ọ̑)
anat. organ ob modu, v katerem se nabirajo semenčice: vnetje prostate in obmodka

SSKJ²

obmolčáti -ím [obmou̯čati] dov., obmôlči; obmôlčal (á í)
knjiž. obmolkniti: vso pot sta se pogovarjala, pred hišo pa je obmolčal

SSKJ²

obmôlkel -kla -o [obmou̯kəu̯] prid. (ó)
knjiž. ki je obmolknil: obmolkli ljudje

SSKJ²

obmôlkniti -em [obmou̯kniti] dov., tudi obmolkníte; tudi obmolkníla (ó ȏ)
prenehati govoriti, navadno za krajši čas: ljudje so obmolknili; hotela je še nekaj povedati, pa je obmolknila, ko je vstopil oče; nenadoma so vsi obmolknili
// ekspr. prenehati oddajati glasove, šume: ptice so obmolknile / harmonika je že obmolknila

SSKJ²

obmórec tudi obmôrec -rca m (ọ̑; ō)
knjiž. kdor živi ob morju: življenje obmorcev

SSKJ²

obmórje -a s (ọ̑)
knjiž. pas zemlje ob morju; obala: peščeno obmorje

SSKJ²

obmôrski -a -o prid. (ó)
1. ki je, se nahaja ob morju: obmorski kraj; obmorska država; obmorsko mesto / obmorsko letovišče
// ki povezuje kraje ob morju: obmorska cesta
2. nanašajoč se na območje ob morju: življenje obmorskih ljudi / obmorski vetrovi; obmorsko podnebje / obmorski turizem

SSKJ²

obmótati -am tudi obmotáti -ám dov. (ọ̑; á ȃ)
knjiž., zastar. oviti, poviti: rano so mu očistili in obmotali

SSKJ²

obmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., obmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ)
knjiž. odreveneti, onemeti: od strahu so obmrli; za hip sta oba obmrla

SSKJ²

obnášanje -a s (ȃ)
glagolnik od obnašati se: lepo, spoštljivo, vljudno obnašanje; vsi se zgražajo nad njegovim obnašanjem; obnašanje tovarišev / v obnašanju do sodelavcev se je spremenil / opomnili so ga zaradi obnašanja pri kosilu / raziskovati obnašanje živali / obnašanje avtomobila na mokrem cestišču / proučevati obnašanje materiala pri visoki temperaturi

SSKJ²

obnášati se -am se nedov. (ȃ)
1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se: učiti otroke, kako se naj obnašajo; ne zna se obnašati; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati; do starejših se dostojno obnaša; proti njej se obnaša kot kavalir; obnaša se po otročje; obnaša se kot gospodar
// s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša; pri mizi se grdo obnaša; v bolnišnici se je hrabro obnašal; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal; obnaša se, kot bi nas ne poznal
2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo
// dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša
● publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist

SSKJ²

obnavljalec gl. obnavljavec

SSKJ²

obnavljálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obnavljanje: obnavljalna dela / obnavljalni procesi v organizmu

SSKJ²

obnávljanje -a s (á)
glagolnik od obnavljati: obnavljanje hiše / obnavljanje vinogradov / obnavljanje prijateljstva / obnavljanje ilirizma / obnavljanje učne snovi / obnavljanje poškodovanega tkiva

SSKJ²

obnávljati -am nedov. (á)
1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
♦ šol. obnavljati učno snov

obnávljati se

na novo rasti, nastajati:

rogovje se vsako leto obnavlja

/ koža, tkivo se obnavlja

/ celice odmirajo in se obnavljajo

obnavljajóč

-a -e:

obnavljajoč cerkev, so odkrili zanimive freske

obnavljajoče se celice

SSKJ²

obnavljávec -vca in obnavljálec -lca [obnau̯ljau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj obnavlja: obnavljavci fresk / obnavljavci slovenskega šolstva

SSKJ²

obnébje -a s (ẹ̑)
1. star. nebo, nebesni obok: vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki; jasno, neskončno obnebje / Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov
● knjiž. morje se širi do obnebja obzorja
2. zastar. podnebje: ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju

SSKJ²

obnemágati -am dov. (ȃ)
star. omagati, obnemoči: sredi poti je obnemagal

SSKJ²

obnemélost -i ž (ẹ́)
onemelost: biti v obnemelosti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obneméti -ím dov., tudi obnémi (ẹ́ í)
onemeti: poslušalci so obnemeli; obnemeti od strahu / ptice so obnemele / koraki pred hišo so obnemeli

SSKJ²

obnemôči -mórem dov., obnemógel obnemôgla (ó ọ́)
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: obnemoči od lakote; v bolezni je popolnoma obnemogel / telo obnemore pod težo dela
● star. v tretjem razredu je obnemogel je padel
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vse življenje je šivala, na starost pa so ji roke obnemogle

obnemógel

-môgla in -mógla -o

deležnik od obnemoči:

obnemogel človek

obnemogel se je naslonil na podboje

ekspr.

ki se ne da sproščeno izraziti:

obnemogla jeza

SSKJ²

obnemóglost tudi obnemôglost -i ž (ọ́; ó)
onemoglost: zaradi obnemoglosti ni mogel na pot; duševna, telesna obnemoglost

SSKJ²

obnergáti -ám dov. (á ȃ)
nav. slabš. z nerganjem izraziti nejevoljo nad čim: mladi vse obnergajo, kar je bilo pred njimi

SSKJ²

obnêsti se -nêsem se dov., obnésel se obnêsla se (é)
navadno s prislovnim določilom pri uporabi, delu pokazati, dokazati zadovoljive lastnosti, značilnosti: nova naprava se je obnesla; taki stroji se obnesejo tudi v hribovitih krajih / ajda se je dobro obnesla obrodila; poskusna sadna sorta se je dobro obnesla / pog.: premestili so ga, ker se na tem delovnem mestu ni obnesel; kot šofer se je imenitno obnesel
// dati rezultat, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: kolektivno delo se lahko obnese; kupčija se ni obnesla; taka metoda dela se bo gotovo obnesla / publ. naši tekmovalci so se bolje obnesli, kot smo pričakovali so bili boljši, so dosegli boljše rezultate
● letina se je letos obnesla je dobra; mleko se dobro obnese pri zastrupitvah pomaga, je zelo primerno; skušal je govoriti v narečju, pa se mu ni obneslo posrečilo

SSKJ²

obnóhten -tna -o prid. (ọ̑)
ki je, se nahaja ob nohtu: obnohtna kožica

SSKJ²

obnoréti -ím dov., obnôrel (ẹ́ í)
1. postati nespameten, nerazsoden; ponoreti: dekle je čisto obnorelo / ob tem dogodku je vse mesto obnorelo
● ekspr. obnoreti od veselja zelo se razveseliti
2. star. postati duševno bolan; znoreti: v ječi je obnorel; kričal je, kot bi čisto obnorel
3. publ. obnoriti: vsako žensko hoče obnoreti / mesto jo je obnorelo

obnôrel

tudi obnorèl in obnorél -éla -o:

obnoreli gostje

SSKJ²

obnoríti -ím dov., obnóril (ī í)
ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto obnorili; obnorili so jo, da še spati ni mogla / s svojo lepoto obnori vsakega / jeza obnori človeka

SSKJ²

obnósen in obnôsen -sna -o prid. (ọ̑; ó)
ki je, se nahaja ob nosu: obnosna votlina

SSKJ²

obnosíti -nósim dov. (ī ó)
z nošenjem, oblačenjem obrabiti: obnositi obleko, plašč

SSKJ²

obnôva -e ž (ȏ)
glagolnik od obnoviti: obnova hiše, proge; priskrbeti sredstva za obnovo / obnova gozdov, vinogradov / povojna obnova dežele / obnova liberalizma / obnova postopka, procesa
♦ fin. Mednarodna banka za obnovo in razvoj banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno pomembnih gospodarskih objektov; rel. obnova prizadevanje za poglobitev versko-nravnega življenja; šol. obnova govorjenje, pisanje besedila po prebranem, pripovedovanem besedilu; za šolsko nalogo so pisali obnovo

SSKJ²

obnovítelj -a m (ȋ)
knjiž. kdor kaj obnovi: obnovitelji gradu so že začeli z delom / obnovitelji gledališča

SSKJ²

obnovítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obnoviti: obnovitev poslopja, dotrajane učilnice / obnovitev vinogradov / publ. onemogočiti obnovitev sovražnosti / za sodišče je pomembna obnovitev dogodka / obnovitev procesa

SSKJ²

obnovíti -ím dov., obnôvil (ī í)
1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo; obnoviti napis, sliko; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo
2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja; obnoviti prijateljstvo; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem
3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti
● članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
♦ pravn. obnoviti postopek, proces; šol. obnoviti učno snov

obnovíti se

na novo zrasti, nastati:

koža se obnovi

odtrgane lovke se lahko obnovijo

/ delovna moč se s hrano obnovi

obnovljèn

-êna -o:

obnovljen dom

obnovljeni vinogradi

obnovljeno mladostno prijateljstvo

obnovljeno tkivo

SSKJ²

obnovítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obnovitev: obnovitveni načrti, stroški; obnovitvena dela se nadaljujejo
♦ pravn. obnovitveni postopek

SSKJ²

obnovljív -a -o prid. (ī í)
ki se da obnoviti: obnovljivi materiali; dogodki niso več obnovljivi / obnovljivi viri energije [OVE] viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa; obnovljive surovine; obnovljiva goriva / obnovljivi recept recept, ki ga zdravnik izda enkrat, velja pa za večkratno izdajo zdravil v določenem obdobju

SSKJ²

obnóžen -žna -o prid. (ọ̄)
ki je, se nahaja ob nogah: obnožna volna
♦ čeb. obnožni sat sat, v katerem je obnožina

SSKJ²

obnóžina in obnožína -e ž (ọ̑; í)
čeb. cvetni prah, ki ga čebele prenašajo na zadnjih nogah: čebele prinašajo v panj rumeno obnožino; sati z obnožino; med in obnožina

SSKJ²

óboa -e ž (ọ̑)
glasb. pihalni instrument z dvojnim jezičkom: igrati oboo

SSKJ²

obóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na obok: obočna oblika stropa / obočno stopnišče / obočna opeka / obočna arhitektura
♦ um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obóčje1 -a s (ọ̑) star.
1. obok: okensko obočje / sonce je stalo sredi obočja neba, nebesnega oboka
2. boki: ženska je širokega obočja

SSKJ²

obóčje2 -a s (ọ̑)
knjiž. del obraza ob očeh: gubančiti obočje; modrikaste lise na obočju

SSKJ²

obòd -óda m (ȍ ọ́)
1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa
// temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod
2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo
3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije
4. obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj
● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci
♦ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga

SSKJ²

obódec -dca m (ọ̑)
manjšalnica od obod: izdelovati obodce za sita
♦ gastr. priprava za ročno izrezovanje testa; navt. kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je ovita vrv

SSKJ²

obóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na obod: obodni del kolesa / obodne stene zunanje / obodne pokrajine obrobne / razlikovati osrednje delo od obodnega stranskega, manj pomembnega
♦ anat. obodno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje; fiz. obodna hitrost hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga

SSKJ²

obodríti -ím dov., obódril; obodrèn (ī í)
star. spodbuditi, opogumiti: prijatelji so ga obodrili; trepljal ga je po rami, da bi ga obodril
// potolažiti: jokala je, da jo je komaj obodril

SSKJ²

obogatênje -a s (é)
glagolnik od obogateti ali obogatiti: viri za obogatenje; želja po obogatenju / obogatenje besednega zaklada

SSKJ²

obogatéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati bogat: v mestu je obogatel; obogateti z delom, kupčevanjem; hitro, nepričakovano obogateti
● ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. čez noč je obogatel naenkrat, nepričakovano

obogatèl

in obogatél -éla -o:

obogateli obrtniki

obogateli sloji prebivalstva

SSKJ²

obogatévati -am nedov. (ẹ́)
bogateti: obogatevati pri trgovanju / zgodovinska veda obogateva z novimi podatki

SSKJ²

obogatítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obogatiti ali obogateti: čudili so se njegovi nagli obogatitvi / obogatitev knjižnice z novimi knjigami / njegova pesniška zbirka pomeni veliko obogatitev poezije; obogatitev znanja / obogatitev uranove rude

SSKJ²

obogatíti -ím dov., obogátil (ī í)
1. narediti koga bogatega: kupčije so ga obogatile; obogatiti se na nedovoljen način
2. številčno povečati, pomnožiti: knjižnico so obogatili z novimi primerki
3. izboljšati kakovost, vrednost: obogatiti hrano z dodatki; z gnojenjem se zemlja obogati / to delo bo obogatilo našo literaturo; na potovanjih je obogatil svoje znanje; publ. svečanost so obogatili z akademijo

obogatèn

-êna -o:

vitaminsko obogatena hrana

vrnil se je obogaten z novimi izkušnjami

♦

metal. obogateni uran uran, ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega izotopa; obogatena ruda ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin

SSKJ²

oboíst -a m (ȋ)
glasb. kdor igra oboo: nastop znanega oboista

SSKJ²

oboístka -e ž (ȋ)
glasb. ženska, ki igra oboo: nastop oboistke; oboistka in pianistka

SSKJ²

obòj1 -ôja m (ȍ ó)
1. priprava, navadno iz desk, ki kaj obdaja, pokriva: zbiti oboj; zavarovati vodovodni dotok z lesenim obojem; oboj v rudniku
2. knjiž. podboj: odprl je vrata in se naslonil na oboj / okenski oboj okenski okvir

SSKJ²

obój2 -a -e zaim. (ọ̑)
1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi; oboji predstavniki / oboja družina ga ima rada; oboja moka je presejana obojna
2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado

SSKJ²

obóje -ih tudi -- štev. (ọ̑)
pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: otrok je raztrgal oboje hlačk

SSKJ²

obójen1 -jna -o prid. (ọ̑)
poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: obojni sorodniki so se potegovali za dediščino; obojna moka, pšenična in ajdova; obojno nezaupanje ga je zelo potrlo

SSKJ²

obójen2 -jna -o prid. (ọ̄)
namenjen za obijanje: obojne deske, letvice

SSKJ²

obojespôlen -lna -o prid. (ȏ)
1. knjiž. ki je iz pripadnikov obeh spolov: obojespolna mladina se je navduševala za pesnika
2. biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati; dvospolen: obojespolna žival / zarodek je sprva obojespolen

SSKJ²

obojestránski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na obe strani: obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota otrok brez staršev
♦ med. obojestransko vnetje pljuč; num. obojestranski kov

obojestránsko

prisl.:

obojestransko koristni pogovori

♦

grad. obojestransko vpeti nosilec

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obójka -e ž (ọ̑)
teh. kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic: obojka je počila; pritrditi obojko / kabelska, odcepna obojka

SSKJ²

obòk tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑)
izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok
// prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja
♦ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok

SSKJ²

obókast -a -o prid. (ọ̄)
podoben oboku: obokast rov
// ki ima obok(e): obokasto stopnišče

SSKJ²

obókati -am dov. (ọ̄ ọ̑)
1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
2. zastar. izbočiti: fant je obokal obrvi

obókan

-a -o

deležnik od obokati:

obokan hlev, hodnik

obokana klet

pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi

ki je v obliki oboka:

obokan strop

/ obokan del lobanje

♦

med. pravilno obokana noga noga z vbočenim srednjim delom stopala

SSKJ²

obôknica in obóknica -e ž (ȏ; ọ̑)
nav. mn., knjiž. naoknica: obesiti, sneti oboknice; odpreti, zapreti oboknice / oboknice imajo vedno spuščene rolete

SSKJ²

óbol1 tudi óbolos -a m (ọ̑)
num. srebrn starogrški novec manjše vrednosti: v svoji zbirki ima tudi dva obola

SSKJ²

óbol2 tudi óbolos tudi óbolus -a m (ọ̑)
ekspr. (denarni) prispevek manjše vrednosti: dati, priložiti svoj obol; skušal mu je pomagati s svojim obolom

SSKJ²

obolélost -i ž (ẹ́)
stanje obolelega človeka: zaradi obolelosti je ostal doma; znaki obolelosti / duševna, telesna obolelost; obolelost srca; obolelost za zlatenico

SSKJ²

obolênje -a s (é)
pojav, nastop bolezni: obolenje je nastopilo zaradi telesne in duševne izčrpanosti; zaradi obolenja ni mogel na potovanje; iskati vzroke obolenja / kronično, množično obolenje; širjenje srčnih obolenj; starostna obolenja; obolenje dihal, prebavnih organov
♦ med. alergično, avitaminozno, degenerativno obolenje; glivično obolenje obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice; gripozno obolenje; kožno, rakasto obolenje
// bolezen: podleči obolenju; hudo, nevarno, smrtno obolenje; poklicno obolenje

SSKJ²

oboléti -ím dov., obôlel (ẹ́ í)
postati bolan: na pomlad oboli veliko ljudi; mati je od žalosti obolela; oboleti na ledvicah, pljučih; oboleti za tuberkulozo; na smrt oboleti / živina mu je obolela

obôlel

tudi obolèl in obolél -éla -o:

obolel človek

obolelo srce

sam.: umrlo je sto obolelih

SSKJ²

obolévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od obolevati: obolevanje otrok; obolevanje za davico, rakom

SSKJ²

obolévati -am nedov. (ẹ́)
večkrat oboleti: slabotni otroci pogosteje obolevajo; obolevati za jetiko

SSKJ²

obolévnost -i ž (ẹ́)
1. dejstvo, da kdo oboli: obolevnost otrok; obolevnost zaradi onesnaženja zraka; obolevnost za rakom; raziskati vzroke obolevnosti
2. med. število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev: obolevnost pada; podatki o obolevnosti

SSKJ²

obolos in obolus gl. obol2

SSKJ²

obòr -ôra m (ȍ ó)
1. nar. ograjen prostor, v katerega se zapira živina: zapreti svinje v obor; obor za krave, ovce
2. lov. obora: obor za jelene; v oboru vzgojen srnjak

SSKJ²

obóra -e ž (ọ̑)
lov. ograjen prostor v gozdu za gojitev divjadi: ogledati si jelenjo oboro; obora za divjačino

SSKJ²

oboráti -ôrjem in -órjem dov., obôrji oborjíte; oborál (á ó, ọ́)
z oranjem se izogniti: oborati drevo

SSKJ²

oborína -e ž (í)
1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid
2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni

SSKJ²

oboríti -ím dov., obóril (ī í)
kem. s kemičnimi reakcijami izločiti iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: s segrevanjem oboriti karbonate iz vode

SSKJ²

oborožênec -nca m (é)
knjiž. oborožen človek: v vas so se pripeljali oboroženci; v spremstvu je bilo deset oborožencev; v akciji so sodelovali oboroženci in civilisti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

oborožênost -i ž (é)
lastnost, stanje oboroženega: oboroženost vojakov; dobra oboroženost države / ekspr. v delu se kaže avtorjeva znanstvena oboroženost

SSKJ²

oboroževálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na oboroževanje: oboroževalna tekma; zaustaviti oboroževalno tekmovanje / oboroževalna industrija

SSKJ²

oboroževánje -a s (ȃ)
glagolnik od oboroževati: omejiti oboroževanje; atomsko, jedrsko oboroževanje; tekma v oboroževanju

SSKJ²

oboroževáti -újem nedov. (á ȗ)
opremljati z orožjem: oboroževati vojake; delavci in kmetje so se začeli oboroževati; pren., ekspr. oboroževati se z znanjem; mladina se idejno in politično oborožuje

SSKJ²

oborožítev -tve ž (ȋ)
1. glagolnik od oborožiti: skrbeti za oborožitev vojaških enot, vojakov; stroški za oborožitev / atomska, jedrska, konvencionalna oborožitev
2. publ. orožje, bojna oprema: tovariši so se pomenkovali o njegovi oborožitvi; v napadu so izgubili skoraj vso oborožitev, med drugim tudi minomet

SSKJ²

oborožíti -ím dov., oboróžil (ī í)
opremiti z orožjem: oborožiti borce; oborožiti se za napad; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško; četa se je dobro oborožila; pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem; za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero
● ekspr. oborožiti se od nog do glave, do zob zelo dobro

oborožèn

-êna -o

deležnik od oborožiti:

oboroženi borci, stražarji

dobro oborožena četa

ladja je oborožena s protiletalskim orožjem

oboroženo spremstvo

biti oborožen s puško, raketnim orožjem

dela se je lotil oborožen s potrebnim znanjem

pri katerem se uporablja orožje:

oborožen napad

oborožena akcija

♦

voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade; oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; oborožena vstaja

SSKJ²

oborožítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na oborožitev: oborožitvena tehnika / oborožitvena politika / oborožitvena industrija

SSKJ²

obôsti obôdem dov., obôdel in obódel obôdla, stil. obòl obôla (ó)
raniti z vbodi, vbodljaji: ježeve bodice so ga obodle; obosti se s trnjem / obosti se do krvi zbosti se do krvi

obodèn

-êna -o:

ves je oboden od žice

SSKJ²

obotáva -e ž (ȃ)
zastar., v zvezi brez obotave brez obotavljanja: brez obotave odgovoriti, oditi

SSKJ²

obotavljáč -a m (á)
obotavljavec: ta človek je obotavljač

SSKJ²

obotavljalec gl. obotavljavec

SSKJ²

obotávljanje -a s (á)
glagolnik od obotavljati se: zaradi obotavljanja so zamudili vlak; po krajšem obotavljanju je vstopil / brez obotavljanja narediti, odgovoriti / moti ga njegovo obotavljanje

SSKJ²

obotávljati se -am se nedov., tudi obotavljájte se; tudi obotavljála se (á)
biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: fant se obotavlja; obotavljati se z odgovorom; obotavlja se iti k zdravniku; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali tako počasi delali; pren., ekspr. poletje se letos nekaj obotavlja

obotavljáje se

obotavljaje se odgovoriti

obotavljaje se je odšel iz sobe

obotavljajóč se

-a -e:

obotavljajoč se je povedal svojo zgodbo

z obotavljajočimi se koraki je šla za njim

prisl.: obotavljajoče se reči

SSKJ²

obotavljàv -áva -o prid.(ȁ á)
obotavljiv: obotavljav človek / stopal je zamišljeno, z obotavljavimi koraki

obotavljávo

prisl.:

obotavljavo dvigniti roke

obotavljavo reči

SSKJ²

obotavljávec -vca in obotavljálec -lca [obotau̯ljau̯ca] m (ȃ)
kdor se (rad) obotavlja: pregovoriti, spodbuditi obotavljavce

SSKJ²

obotavljív -a -o prid.(ī í)
ki se (rad) obotavlja: obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanje

obotavljívo

prisl.:

obotavljivo odgovoriti, sesti

●

ekspr. obotavljivo je prihajal večerni hlad počasi

SSKJ²

obotavljívec -vca m (ȋ)
kdor se (rad) obotavlja: po naravi je bil obotavljivec

SSKJ²

obotavljívost -i ž (í)
lastnost obotavljivega človeka: obotavljivost tovarišev je bila vzrok za neuspeh / pokazati, premagati svojo obotavljivost

SSKJ²

obožávati -am nedov. (ȃ)
knjiž. oboževati: vsi ga obožavajo / obožavati glasbo

obožávan

-a -o:

obožavana ženska

SSKJ²

oboževálec -lca [oboževau̯ca tudi oboževalca] m (ȃ)
nav. ekspr. kdor koga ali kaj obožuje: zavrnila je vse svoje oboževalce; imeti velik krog oboževalcev / oboževalec narave / oboževalec gledališča ljubitelj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

oboževálka -e [oboževau̯ka in oboževalka] ž (ȃ)
nav. ekspr. ženska, ki koga ali kaj obožuje: imel je dosti oboževalk; to je darilo njegove oboževalke / bila je velika oboževalka literature

SSKJ²

oboževánec -nca m (á)
ekspr. oboževan človek: srečala je svojega oboževanca / bil je atletski oboževanec vse šole

SSKJ²

oboževánje -a s (ȃ)
glagolnik od oboževati: oboževanje prijateljev; zdela se mu je vredna oboževanja / oboževanje narave

SSKJ²

oboževánka -e ž (á)
ekspr. oboževana ženska: hrepeneti po svoji oboževanki; oboževanka iz mladosti

SSKJ²

oboževátelj -a m (ȃ)
star. oboževalec: njen mladostni oboževatelj / krog pesnikovih oboževateljev / oboževatelji umetnosti

SSKJ²

oboževáti -újem nedov. (á ȗ) nav. ekspr.
1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: oboževati svoje dekle; očeta so vsi oboževali in spoštovali
2. poveličevati, častiti kot božanstvo: Rimljani so svoje cesarje oboževali / oboževati naravo
3. imeti zelo pozitiven odnos do česa: obožuje glasbo, knjige / obožuje sladkarije zelo rad jih je

obožujóč

-a -e:

obožujoči prijatelji

oboževán

-a -o:

naš oboževani profesor se je vrnil

oboževana ženska

SSKJ²

obplézati -am dov. (ẹ̑)
1. s plezanjem se izogniti: obplezati ledenik
2. s plezanjem priti na več mest: fantje obplezajo vsako drevo

SSKJ²

obplúti -plôvem in -plújem dov., tudi obplovíte (ú ó, ú)
1. s plutjem priti okrog česa: obpluti otok / obpluti svet, zemljo / obpluti rt
2. s plutjem se izogniti: obpluti čeri, plitvino
3. s plutjem prepotovati: obpluti vso afriško obalo

SSKJ²

obporóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zadnje dneve nosečnosti in prve dneve po rojstvu otroka: obporodna stiska; obporodno obdobje

SSKJ²

obpóten -tna -o prid. (ọ̑)
ki je, se nahaja ob poti: obpotna njiva; obpotno grmovje / obpotno znamenje

SSKJ²

obrába -e ž (ȃ)
glagolnik od obrabiti: obraba črk, strojnih delov, orodja, tal; odpornost materiala proti obrabi; odškodnina za obrabo / zamenjati navoj zaradi obrabe obrabljenosti

SSKJ²

obráben -bna -o prid. (ā)
teh. nanašajoč se na obrabo: obrabna odpornost, trdnost materiala
♦ grad. obrabna plast vozišča vrhnja plast vozišča, ki se obrabi zaradi neposrednega stika z vozili

SSKJ²

obrabíti in obrábiti -im dov. (ī á)
z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo; svinčnik je popolnoma obrabil; rokavi se na komolcih hitro obrabijo; stroj se je že obrabil; pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabil

obrábljen

-a -o:

obrabljeni čevlji

nadomestiti obrabljene dele stroja

obrabljena fraza, melodija

pohištvo je staro in obrabljeno

SSKJ²

obrábljati -am nedov. (á)
z dolgo rabo, uporabo delati kaj neuporabno, neprimerno: obrabljati obleko; avtomobilske gume se na slabih cestah hitreje obrabljajo; z drgnjenjem se vrv obrablja

SSKJ²

obrábljenost -i ž (á)
značilnost obrabljenega: obrabljenost pohištva, stroja / obrabljenost fraze, klišeja

SSKJ²

obrabljív -a -o prid. (ī í)
ki se obrabi: obrabljivi deli stroja; to blago skoraj ni obrabljivo

SSKJ²

obrabljívost -i ž (í)
značilnost obrabljivega: obrabljivost črk; preizkusiti obrabljivost tkanine

SSKJ²

obrabnína -e ž (ī)
odškodnina za obrabo: plačati, zaračunati obrabnino; obrabnina za embalažo

SSKJ²

obračáj -a m (ȃ)
zastar. vrtljaj: meriti število obračajev motorja

SSKJ²

obračálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obračanje: obračalna naprava, plošča / obračalna postaja
♦ agr. obračalni plug plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obračalíšče -a s (í)
kraj, prostor za obračanje: urediti obračališča; avtobusno obračališče

SSKJ²

obračálka -e [tudi obračau̯ka] ž (ȃ)
anat. mišica, ki obrača del telesa: obračalka glave, nadlakta, zrkla

SSKJ²

obračálnik -a m (ȃ) agr.
1. priprava za obračanje, ki se priključi traktorju: delati z obračalnikom; obračalnik in grabeljnik / vprežni obračalnik
2. obračalni plug: orati z obračalnikom

SSKJ²

obračálo -a s (á)
teh. priprava za obračanje:

SSKJ²

obráčanje -a s (ā)
glagolnik od obračati: obračanje avtomobila / vaditi vola v obračanju / obračanje glave in trupa; vrv za obračanje jadra; obračanje smučarja v levo / naviti igračo z obračanjem ključa / obračanje sena; gnojenje in obračanje zemlje / hitro obračanje sredstev

SSKJ²

obráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče
// navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača
2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo
// navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja
3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi
4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost
● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo

obráčati se

navadno s prislovnim določilom

izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo:

položaj se obrača v našo korist

/ vreme se obrača spreminja

v zvezi z na

izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom:

obračati se na koga za nasvete, s prošnjami

pisno se obračati na koga

/ kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš

navadno s prislovnim določilom,

s širokim pomenskim obsegom

izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo:

pri delu se ne zna hitro obračati

leze, obrača se kot polž zelo počasi

●

kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega

obračáje

star.:

hitela je, obračaje glavo na vse strani

obračajóč

-a -e:

brati, obračajoč liste

obračajoče se vozilo

SSKJ²

obračílen -lna -o prid. (ȋ)
fot., v zvezah: obračilni film film s posnetki, na katerih svetla in temna mesta ustrezajo resničnosti; barvni obračilni film barvni film s posnetki, na katerih barve ustrezajo resničnosti; obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv

SSKJ²

obračljív -a -o prid. (ī í)
ki se da obračati: obračljiva stenska svetilka

SSKJ²

obračún -a m (ȗ)
1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun
♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve
2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna
● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba

SSKJ²

obračúnati -am dov. (ȗ)
1. narediti obračun: dam ti tisoč evrov, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške
2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: vojska je obračunala s nasprotnikom; obračunati z uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel
● ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje

obračúnan

-a -o:

stroški so obračunani

SSKJ²

obračunávanje -a s (ȃ)
glagolnik od obračunavati: obračunavanje pokojnin, porabe električne energije; obračunavanje po novih normativih; obračunavanje v gotovini / obračunavanje z odpadniki / medsebojno, osebno obračunavanje / fizično obračunavanje; med državama je prišlo do oboroženega obračunavanja vojne, spopada

SSKJ²

obračunávati -am nedov. (ȃ)
1. delati obračun: obračunavati izdatke, storitve; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške
2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj: obračunavati obresti, prispevke; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu
3. nav. ekspr. obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega: že spet nekaj obračunavata; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali; evfem. z otroki je fizično obračunaval jih je pretepal, tepel
● v romanu obračunava pisatelj z nacizmom ga obsoja, zavrača; obračunavati s samim seboj kritično presojati svoje delo, življenje

SSKJ²

obračunoválec -lca [obračunovau̯ca in obračunovalca] m (ȃ)
uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje; razpisati delovno mesto obračunovalca

SSKJ²

obračúnski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na obračun: obračunski pregled; obračunsko poročilo / obračunsko obdobje / obračunski posli; obračunska služba
♦ ekon. notranja obračunska cena cena, ki je določena med enotami v podjetju; fin. obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju; obračunski dolar dolar kot vrednostna enota za obračunavanje v kliringu; obračunski tečaj tečaj za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene valute

SSKJ²

obrád -a m (ȃ)
bot. visoka trava s črtalastimi listi in kratkopecljatimi klaski, Andropogon: navadni, zlatolasi obrad

SSKJ²

obrádek -dka m (ȃ)
knjiž. spodnji del obraza; brada: zavezati ruto pod obradkom; koščen, okrogel, šilast obradek; jamica na obradku
♦ antr. naprej štrleči del spodnje čeljusti pri človeku

SSKJ²

obráditi se -im se dov. (á ȃ)
ekspr. pustiti rasti brado: čez poletje se je obradil

SSKJ²

obradostíti -ím dov., obradóstil (ī í)
zastar. razveseliti: obradostiti prijatelja

obradoščèn

-êna -o:

obradoščen mu je podal roko

SSKJ²

obradováti -újem dov. (á ȗ)
zastar. razveseliti: s knjigo ga je zelo obradoval

SSKJ²

obrájda -e ž (ȃ)
nar. vzhodnoštajersko brajda: po obrajdah zori grozdje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obrájtati -am nedov. (á)
nižje pog. ceniti1, spoštovati: vsi ga obrajtajo; obrajtajo ga zaradi delavnosti / obrajtati knjige, vino imeti rad

obrájtan

-a -o:

to blago je zelo obrajtano

SSKJ²

obrámba -e ž (ȃ)
1. odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada: vdati se brez obrambe; preiti iz obrambe v napad; pripraviti se na obrambo; potisniti nasprotnikove čete v obrambo; onesposobiti koga za obrambo; obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe; svet za ljudsko, narodno obrambo; v nekaterih državah minister za obrambo
2. varstvo, zaščita: biti brez obrambe; vzeti koga v obrambo; obramba ladij pred minami; obramba proti mrazu
3. dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja: obramba resnice, stališča
4. šport. faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat: povezati obrambo in napad / preiti v obrambo / conska obramba pri kateri brani vse moštvo določen prostor
// šport. žarg. obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo: gostje so razbili domačo obrambo; slaba igra obrambe
5. pravn. zagovor, zagovarjanje obdolženca: pripraviti, sprejeti obrambo; obrambo vodi znan odvetnik / čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo / pravn. žarg. na predlog obrambe so obravnavo preložili branilcev
● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove
♦ med. obramba organizma proti bolezni; šah. indijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca; šol. obramba disertacije zagovor disertacije pred komisijo; obramba in zaščita v socializmu učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in družbene samozaščite; voj. protiletalska, protiraketna obramba; teritorialna obramba

SSKJ²

obrámben -bna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obrambo: obrambni jarek, nasip, stolp, zid; izdelati obrambni načrt; oslabiti obrambni sistem nasprotnika; obrambno sredstvo / obrambni položaj; obrambna postojanka / obrambna moč države / obrambna vojna; napadalno in obrambno orožje / obrambni igralec
♦ med. obrambna moč organizma; nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; voj. obrambna linija; ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega območja

obrámbno

prisl.:

moštvo je igralo obrambno

SSKJ²

obramboslôvec -vca m (ȏ)
strokovnjak za obramboslovje: politolog in obramboslovec / diplomirani obramboslovec

SSKJ²

obramboslôven -vna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na obramboslovje: obramboslovni raziskovalni center; doktor obramboslovnih znanosti / obramboslovna katedra katedra za obramboslovje

SSKJ²

obramboslôvje -a s (ȏ)
veda o vojaški obrambi in zaščiti: katedra za obramboslovje

SSKJ²

obramboslôvka -e ž (ȏ)
strokovnjakinja za obramboslovje: diplomirana obramboslovka; politologinja in obramboslovka

SSKJ²

obrámnica -e ž (ȃ)
nav. mn., star. naramnica: obramnice mu lezejo čez rame / popraviti obramnice na košu / vtakniti roko v obramnico

SSKJ²

obrána -e ž (ȃ)
zastar. obramba: pripravljati se na obrano / biti komu v obrano

SSKJ²

obraníti in obrániti -im dov. (ī á)
1. odvrniti napad: vojakom je uspelo obraniti most; obraniti mesto pred napadalci; obraniti grad s topovi; obraniti se nasprotnika / le s težavo se je obranila nadlegovalca
// zavarovati, zaščititi: obraniti otroka pred mrazom, star. mraza; obraniti se pred infekcijo
2. dokazati pravilnost ideje, mnenja: obraniti svoje stališče; te trditve ni mogel znanstveno obraniti
● hlev je zgorel, hišo pa so obranili rešili pred požarom; publ. obraniti naslov prvaka znova pridobiti naslov prvaka; publ. obraniti pridobitve osvobodilnega boja ohraniti
♦ šol. obraniti disertacijo pred komisijo opraviti zagovor disertacije; šport. obraniti enajstmetrovko pri nogometu preprečiti kazenski strel na gol z razdalje enajst metrov

SSKJ²

obrásel -sla -o tudi obrástel -tla -o [obrasəu̯; obrastəu̯] prid. (ā á)
1. obdan s čim rastočim: z jelšami obrasel potok; usta, obrasla z brki in brado
2. pokrit s čim rastočim: z vinsko trto obrasel hrib; s puhom obrasli mladiči; prim. obrasti

SSKJ²

obraslíka -e ž (í)
nar. koroško brazgotina: obraslika na roki

SSKJ²

obráslost -i ž (á)
lastnost, značilnost obraslega: obraslost hriba

SSKJ²

obrásnik -a m (ȃ)
nar. tolminsko brazgotina: ostal mu je globok obrasnik

SSKJ²

obrást -i in -í ž (ȃ)
gozd. kar zraste, požene iz starega tkiva: obrast na deblu, štoru
// mladje: gozdna obrast

SSKJ²

obrástati -am nedov. (á)
zastar. obraščati: mah obrasta zidove

SSKJ²

obrástek -tka m (ȃ)
1. gozd. kar zraste, požene iz starega tkiva: obrastki na steblu
2. nar. brazgotina: od rane mu je ostal globok obrastek; obrastek na licu

SSKJ²

obrásti -rástem in -rásem dov. (á)
1. rastoč biti, pojaviti se okrog česa: jelše so obrasle potok; grmovje je obraslo grajske zidove
2. rastoč biti na (vsej) površini: severno stran dreves obraste lišaj; streho je že obrasel mah

obrásti se

narediti nove poganjke (iz stebla):

pšenica se še ni obrasla

presajene rože so se lepo obrasle

obráščen

-a -o:

z drevjem obraščen prostor

obraščeno žito;

prim. obrasel

SSKJ²

obrastlína in obraslína -e ž (í)
zastar. brazgotina: na vratu je imela obrastlino

SSKJ²

obráščati -am nedov. (á)
1. rastoč biti, nahajati se okrog česa: grmovje obrašča potok
2. rastoč biti, pojavljati se na (vsej) površini: hišo obrašča bršljan / gozd obrašča hrib

obráščati se

delati nove poganjke (iz stebla):

trsje se je začelo obraščati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obràt1 -áta m (ȁ á)
1. glagolnik od obrniti: obrat glave / obrat na, v desno, levo; obrat na petah; obrat s celim telesom; obrat nazaj / kot izvrsten letalec zmore tudi hitre obrate / obrat ključa, krmila, ročice / pog. motor s tri tisoč obrati na minuto vrtljaji
2. dejstvo, da postane kaj (popolnoma) drugačno od prejšnjega: to je bil pomemben obrat v njegovem življenju / nepričakovan obrat v politiki / v tekstu je veliko aforizmov in besednih obratov; stavki so polni tujk in nenavadnih miselnih obratov / knjiž. ta slika predstavlja odločen obrat k naturalizmu preusmeritev
♦ astron. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; ekon. obrat kapitala čas, v katerem se povrne kapital v izhodiščno obliko; glasb. obrat akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; kor. četrtinski obrat plesni obrat za 90°; polovični obrat plesni obrat za 180°; meteor. toplotni obrat pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah; šport. obrat element umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec spremeni smer vožnje za 180°; krožni obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva

SSKJ²

obràt2 -áta m (ȁ á)
navadno s prilastkom manjša proizvodna enota za določene delovne, tehnološke postopke: tovarna je ustanovila več novih obratov; obrat za izdelovanje, predelovanje, pridobivanje, proizvodnjo česa / gostinski, gozdni, industrijski, lesni, rudarski, žagarski obrat; obrat družbene prehrane
// prostor, stavba te enote: urediti obrat; obrat za likanje je v prvem nadstropju; gradnja obrata; higiena v obratu
● publ. restavracija je neprekinjeno v obratu obratuje, dela

SSKJ²

obráten1 -tna -o prid. (ȃ)
1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom
2. drugačen od izhodiščnega
a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti
b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega
● publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju
♦ mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju, kot druga odvisna količina narašča

obrátno

prislov od obraten:

obratno trditi

obratno sorazmeren odnos

/ v povedni rabi: analize kažejo, da je ravno obratno; zgodilo se je ravno obratno, kot smo pričakovali

publ.,

v členkovni rabi

uvaja novo trditev namesto prej zanikane;

nasprotno,

narobe:

ni neumno, kar predlagaš, obratno, zelo primerno je

obratno, tak način obdavčenja bi povzročil nov porast cen

SSKJ²

obráten2 -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obrat ali obratovanje: obratni prostori / obratni čas / obratni stroški; obratno dovoljenje / obratna nesreča / obratni inženir inženir, ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja; obratni knjigovodja, zdravnik; obratna ambulanta
♦ ekon. obratni kapital kapital, potreben za obratovanje; obratni kredit kredit za nakup obratnih sredstev; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; fin. obratna proračunska glavnica glavnica, potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki

SSKJ²

obráti obêrem dov., stil. oberó; obrál (á é)
1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili
// odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste
// s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano; obrati vinograd
2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja; obrati si uši
// z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel
3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala; sproti me obere za vsak dinar; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč
// izropati, oropati: vlomili so v trgovino in jo obrali
4. ekspr. obiti1, obhoditi: na poti domov je obral vse gostilne; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas
● ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali

obrán

-a -o:

obran sadovnjak

obrana kost

obrana jabolka

SSKJ²

obratíšče -a s (í)
knjiž. točka, mesto, kjer se kaj obrne, spremeni: leposlovje je dospelo na neko obratišče; stati na obratišču življenja

SSKJ²

obrátnik -a m (ȃ)
geogr. povratnik: južni, severni obratnik

SSKJ²

obratoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obratovanje: obratovalni pogoji / obratovalni stroški; dobiti obratovalno dovoljenje / obratovalni čas uradno določeno trajanje (dnevnega, tedenskega, letnega) obratovanja / obratovalni prostori
♦ elektr. obratovalna kapacitivnost, napetost; obratovalna ozemljitev ozemljitev določene točke tokokroga; strojn. obratovalna hitrost hitrost, s katero obratuje stroj v normalnih okoliščinah

SSKJ²

obratovalíšče -a s (í)
kraj, prostor, kjer se obratuje: odpreti novo obratovališče; obratovališče za finalno predelavo lesa

SSKJ²

obratoválnica -e ž (ȃ)
knjiž. delavnica, proizvodni obrat: obrtna obratovalnica

SSKJ²

obratoválo -a s (á)
teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja; gonilo: zamenjati obratovalo / zobato obratovalo
♦ strojn. ročično obratovalo mehanizem, s katerim se premočrtno gibanje spreminja v vrtenje

SSKJ²

obratovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obratovati: zagotoviti tovarni nemoteno obratovanje; prenehati z obratovanjem; neprekinjeno, poskusno obratovanje; obratovanje hidrocentrale; čas, stroški obratovanja / spraviti stroj v obratovanje / publ. izročiti novi hotel obratovanju / redno obratovanje letala

SSKJ²

obratováti -újem nedov. (á ȗ)
biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje; tovarna obratuje neprekinjeno; obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / ekspr. stroj je prenehal obratovati delati, delovati
// publ., s prislovnim določilom izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo: ladja obratuje na progi Reka–Dubrovnik; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije so odprti; avtobusna proga Ljubljana–Split obratuje od začetka julija do konca avgusta avtobusi vozijo na tej progi

obratujóč

-a -e:

obratujoča elektrarna

SSKJ²

obrátoven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obrat: obratovna oprema / obratovni inženir, knjigovodja

SSKJ²

obratovódja -e in -a m (ọ̑)
vodja obrata: postal je obratovodja slaščičarne

SSKJ²

obratovódstvo -a s (ọ̑)
vodstvo obrata: delati po navodilih obratovodstva; prostori obratovodstva / prevzeti obratovodstvo elektrarne vodenje

SSKJ²

obravnáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. raziskati, proučiti: obravnati dokazno gradivo; zadevo so vsestransko obravnali
● star. glej, da stvar z dekletom čim prej obravnaš urediš

SSKJ²

obravnáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od obravnavati:
a) obravnava poročila; obravnava perečih gospodarskih problemov; izčrpna obravnava narodnega vprašanja; predmet obravnave / dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo; publ. predlog bo šel v obravnavo se bo obravnaval
b) obravnava predpisane učne snovi
c) statistična obravnava podatkov obdelava
č) publ. njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo pregled, zdravljenje pri psihiatru
2. pravn. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: obravnava bo javna; obravnava bo ob deseti uri; udeležiti se obravnave; končati, odložiti, prekiniti obravnavo; priti na obravnavo; vabilo na obravnavo; zapisnik o obravnavi / razpisati obravnavo / disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava; glavna obravnava na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe

SSKJ²

obravnávanje -a s (ȃ)
glagolnik od obravnavati: obravnavanje podatkov, problemov / obravnavanje učne snovi / neenako obravnavanje kupcev; psihološko obravnavanje otroka

SSKJ²

obravnávati -am nedov. (ȃ)
1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
// reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike
2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
// načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
// publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; pog. na sestanku so ga obravnavali kritično govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih

obravnávan

-a -o:

obravnavan problem

obravnavana učna snov

domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo

teze so bile javno obravnavane

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obravnáven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obravnavo: obravnavni zapisnik / določiti obravnavni dan / obravnavna dvorana

SSKJ²

obràz -áza m (ȁ á)
1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
// nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko
a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni; brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil
b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz slovenskega filma
3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je

SSKJ²

obrázdati1 -am dov. (ā ȃ)
zastar. narediti brazdi podobne zareze; nabrazdati: obrazdati kamen

SSKJ²

obrazdáti2 -ám dov. (á ȃ)
ekspr. umazati, zlasti s čim redkim: otrok vse obrazda pri jedi; obrazdati se z blatom

SSKJ²

obrázec -zca m (ȃ)
1. list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke: izpolniti obrazec; tiskan obrazec; blok obrazcev / davčni obrazec; obrazec za osebne podatke
2. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi: izpeljati obrazec; svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca
// mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: obrazec za ploščino lika / matematični obrazec
3. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: izgovarjati čarovne obrazce; zarotitveni obrazci; obrazec za prisego
// ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa: obrazec obrednih pesmi
● zastar. v knjigi so obrazci iz vaškega življenja podobe, slike
♦ geom. distančni obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu; lit. metrični obrazec; rel. molitveni, spovedni obrazec

SSKJ²

obrázek -zka m (ȃ)
manjšalnica od obraz: bled otroški obrazek; ljubek obrazek / z žalostnim obrazkom je stopila predenj / vsi navzoči obrazki so se razveselili

SSKJ²

obrázen -zna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obraz: obrazni deli / obrazne kosti, mišice / osvežilne obrazne kopeli / obrazna mimika
♦ anat. obrazni živec gibalni živec obraznih mišic; kozm. obrazna voda

SSKJ²

obrazílo -a s (í) jezikosl.
1. oblikoslovna prvina, ki iz podstave tvori besedo ali obliko: delati nove besede z obrazili; naglas na obrazilu; stopnjevanje z obrazili / deležniško, deminutivno, nedoločniško obrazilo
2. del besede, ki izraža sklon, število ali glagolsko osebo; končnica: osebno obrazilo; rodilniško obrazilo

SSKJ²

obráziti -im nedov., obrážen (ā ȃ) zastar.
1. oblikovati: obraziti kip / obraziti drevesa v parku
// slikati, upodabljati: obraziti na strop prizore iz mitologije
2. izobraževati: učil in obrazil je kmete

SSKJ²

obrazložítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obrazložiti: podrobna obrazložitev predloga; obrazložitev obsodbe, odločbe
♦ pravn. pravna, sodna obrazložitev

SSKJ²

obrazložíti -ím dov., obrazlóžil (ī í)
1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil; obrazložiti komu svoje težave; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla
2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil

obrazložèn

-êna -o:

obrazložen predlog

obrazloženo mnenje

SSKJ²

obráznik -a m (ā) zastar.
1. slikar, likovni umetnik: v galeriji so slike znanih obraznikov; spomenik je naredil obraznik samouk
2. izobraževalec: obraznik mladine

SSKJ²

obráznost -i ž (á)
zastar. oblikovalna sposobnost, ustvarjalnost: umetnikova obraznost

SSKJ²

obrazoválen -lna -o prid. (ȃ) zastar.
1. oblikovalen, ustvarjalen: obrazovalna domišljija; človekova obrazovalna moč
2. likoven: obrazovalna umetnost
3. izobraževalen: obrazovalni postopek

SSKJ²

obrazovánje -a s (ȃ) zastar.
1. oblikovanje: vpliv vzgoje na duševno obrazovanje človeka
2. izobraževanje: poklicno obrazovanje

SSKJ²

obrazováti -újem nedov. (á ȗ) zastar.
1. oblikovati: obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal
// slikati, upodabljati: pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja prikazuje, opisuje
2. izobraževati: vzgajati in obrazovati mladino

obrazujóč

-a -e:

obrazujoči umetnik

obrazován

-a -o:

obraz je imel le napol obrazovan

SSKJ²

obrazstáven -vna -o prid. (ȃ)
ki poteka, je organiziran ob razstavi: obrazstavni program; obrazstavne dejavnosti; obrazstavna prireditev

SSKJ²

obrážček -čka m (ȃ)
ekspr. obrazek: droben dekliški obražček / radovedni obražček

SSKJ²

obŕcati -am dov. (r̄)
večkrat suniti, udariti z nogo: podrli so ga na tla in obrcali; iz jeze je obrcal psa

obŕcan

-a -o:

ležal je na tleh obrcan in oklofutan

SSKJ²

obréčen -čna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja ob reki: obrečni travniki; obrečno naselje / obrečna ljudstva

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

obrêči -rêčem dov., obrêci obrecíte; obrékel obrêkla (é)
dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: obrekel ga je pri vseh sosedih; grdo, hudo obreči / nedolžnega je obrekel obdolžil

SSKJ²

obrèd -éda m (ȅ ẹ́) navadno s prilastkom
1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena; poročni obred na magistratu; to so bili stari pravni obredi; obred promocije
// javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev
♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred
// ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: pravoslavci uporabljajo vzhodni obred; Katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred
2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja

SSKJ²

obrédar -ja m (ẹ̑)
ekspr. kdor vodi slavnosti, obrede: priti v spremstvu obredarja

SSKJ²

obréden -dna -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na obred: obredno besedilo / obredni jezik je bil takrat latinski; obredne knjige; obredna posoda; obredna oblačila / črnski obredni plesi; obredne maske
♦ etn. obredni kruh kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obredne pesmi
2. ekspr. slovesen, svečan2: oče je natakal vino z obrednimi kretnjami

obrédno

prisl.:

obredno si natlačiti pipo

obredno se posloviti

●

biti obredno čist v judovski religiji biti tak, da sme opravljati verski obred ali se ga udeležiti; biti tak, da sme biti darovan pri verskem obredu

SSKJ²

obredíti -ím dov., tudi obrédi; obrédil; obrejèn (ī í)
zastar. (nekoliko) zrediti: obrediti vola; na stara leta se je nekoliko obredil

SSKJ²

obrédje -a s (ẹ̑)
1. etn. skupek obredov, šeg ob kaki priložnosti: plesno obredje; ženitovanjsko obredje; jurjevanje, koledovanje in druga obredja
2. knjiž. verski obredi, bogoslužje: cerkveni prostor dobro ustreza obredju / ta aktivnost je bila v davnini del obredja

SSKJ²

obrédnik -a m (ẹ̑)
1. rel. knjiga z besedili in navodili za opravljanje obredov: začeti uporabljati slovenski obrednik / blagosloviti jedi po obredniku
2. navodila za opravljanje slovesnih javnih dejanj: dvorni obrednik
3. knjiž. kdor vodi slavnosti, obrede: ravnati se po navodilih obrednika

SSKJ²

obrédnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost obrednega: obrednost besedila / religiozna obrednost / ekspr.: gledališče se je odreklo obrednosti; opravljati kaj z obrednostjo

SSKJ²

obrégati se -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr.
1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem jeziti se, kritizirati ga
2. nejevoljno, zadirčno govoriti: postal je čemeren in se je začel obregati; kakšno je to vaše vino, se je obregal

SSKJ²

obregljív -a -o prid. (ī í)
ekspr. ki se (rad) obrega: obregljiv človek / namenoma je preslišal njene obregljive besede

obregljívo

prisl.:

obregljivo odgovoriti

SSKJ²

obrégniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr.
1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje
2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem

SSKJ²

obregováti se -újem se nedov. (á ȗ) ekspr.
1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se
2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje; kako je len, se je obregovala

SSKJ²

obrejítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obrejiti: obrejitev krave

SSKJ²

obrejíti -ím tudi obrêjiti -im dov., obrêji; obrêjil (ī í; ē ȇ)
povzročiti brejost: bik obreji kravo

obrejíti se

, tudi obrêjiti se

postati brej:

krava, psica, svinja se obreji

obrejèn

-êna -o tudi obrêjen -a -o:

obrejena žival

SSKJ²

obrekljív -a -o prid. (ī í)
ki (rad) obrekuje: obrekljiv človek / pog. obrekljivi jeziki

obrekljívo

prisl.:

obrekljivo govoriti o kom

SSKJ²

obrekljívec -vca m (ȋ)
kdor (rad) obrekuje: verjeti obrekljivcem; jeziti se na obrekljivce

SSKJ²

obrekljívka -e ž (ȋ)
ženska, ki (rada) obrekuje: vaške obrekljivke / soseda je velika obrekljivka

SSKJ²

obrekljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost obrekljivega človeka: motila ga je njegova obrekljivost

SSKJ²

obrekoválec -lca [obrekovau̯ca] m (ȃ)
kdor (rad) obrekuje: ne ozirati se na obrekovalce / obrekovalci naše države

SSKJ²

obrekoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obrekovanje: obrekovalni članki / obrekovalni ton izjave / obrekovalna gonja proti naši državi

Število zadetkov: 97669

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Jezikovna	3720	3720
Oddajte vprašanje
Terminološka	624	624
Oddajte vprašanje

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Jezikovna	3720	3720
Oddajte vprašanje
Terminološka	624	624
Oddajte vprašanje

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja